Vrednoteje poleg filozofije in znanosti nepogrešljivo prispeva k razumevanju sveta. Omogoča dojeti dvoumne in radikalno negotove situacije, na primer med dobro utemeljenimi, a nasprotnimi trditvami. Za znanost so takne situacije nerešljive. Znanost omogoča razlikovati med resnico in neresnico, ne med enako veljavnimi resnicami. Vrednoteje pa vidi stvari, ki so za znanost nevidne. Na svoj poseben način vrednotenje dojame negotov svet ravno skozi tisto, kar ostaja razsvetljenemu racionalnemu umu nevidno.

Kljub svoji sposobnosti razumeti svet onkraj znanosti mora vrednotenje ostati skromno. Saj samo pogosto ne upošteva niti vseh razvidnih stvari. Kot evalvator vplivov politik ali projektov se spominjam različnih primerov, ko je vrednotenje ostalo slepo in gluho glede argumentov, ki so bili v nasprotju s prevladujočim prepričanjem.

Zgovoren primer evalvacijske slepote je pretirano ocenjevanje možnih učinkov medsektorskih politik ali mrežnih projektov kot nerelevantnih (n.r.).

Ko A ne vpliva na B, B ni relevanten za A. N.r. opisuje nekaj, kar je odsotno ali prisotno le na nepomemben način, v premajhni količini. Naročniki študi in evalvatorji praviloma pozdravljajo n.r. kot zelo uporabno orodje. Odpravlja številna hipotetično možna, a nepomembna vprašanja, da se vrednotenje lahko osredotoči na ključne stvari.

Nedavno sem sodeloval v naknadni evalvacijski študiji, ki je ocenila učinke več kot petnajstih ožjih projektov, izvedenih v okviru širšega krovnega projekta, zasnovanega kot medtematska mreža, ki jo sestavlja več kot 40 partnerjev iz več kot 30 držav (financiran iz programa EU Obzorje 2020). Pred zaključkom projektov smo evalvatorji prosili vodje projektov, naj v posebnem vprašalniku ocenijo svoje raznorodne prispevke k trem tematskim ciljem krovnega projekta.

Dobljeni rezultati so bili nadvse zgovorni. Anketiranci so večinoma pozitivne prispevke ocenili le na svojem tematskem področju. Od 30% do več kot 90% možnih medtematskih vplivov pa je bilo ocenjenih kot nepomembnih. To je razkrilo precejšnje neskladje med tem, kar je relevantno za krovni projekt, in tistim, kar je pomembno za ožje projekte. Evalvacija je morala preučiti to vrzel in jo razložiti.

Preden se lotim naloge je vseeno treba poudariti, da tudi pri izrecno mrežnih projektih ni nujno vse povezano z vsem. Vse potencialne povezave ne nastanejo naravno ali niso potrebne v danem kontekstu. Ali pa povezave med temami zaradi nekaterih ovir ni mogoče vzpostaviti. Na primer, določena medtematska prekrivanja se niso mogla uresničiti zaradi administrativnih ali finančnih pomanjkljivosti potencialnih projektnih partnerjev.

V takšnih primerih n.r. ocene označijo prazen prostor v omrežju povezav. To daje mreži odnosov njeno enkratno in prepoznavno podobo. N.r. ocene pa tudi pokažejo, kje v mreži se skrivajo neizkoriščene možnosti medtematskih povezav. To je relevantno sporočilo za načrtovanje prihodnjih dejavnosti medtematske mreže.

Če pri vrednotenju medtematskih vplivov izvzamemo ravnokar povedano, n.r. ocene običajno vklopijo rdeče luči alarma. Opozarjajo na odsotnost sodelovanja v projektu, izrecno namenjenem povezovanju (tukaj sem pisal o vrednotenju treh mrežnih učinkov – medprostorskih, medtematskih in čeztematskih). Različni ožji projekti seveda neodvisno obravnavajo ločena tematska vprašanja, vseeno pa utegnejo v okviru istega krivnega projekta nagovarjati iste končne uporabnike ali deležnike, morda uporabljajo podobne tehnične postopke in metodološka orodja ali se soočajo s podobnimi omejitvami. Okoliščinske ali kontekstualne podobnosti dajejo ožjim projektom veliko priložnosti za posredno povezovanje pri reševanju prekrivajočih se vprašanj, četudi le obrobno pomembnih. Kot je vzemimo delitev nekaterih virov ali soizvajanje določenih nalog ali izmenjava izkušenj.

Odsotnost medtematskih mrežnih povezav je lahko že posledica neustrezne interventne logike ožjih projektov. N.r. izvirno pomeni odsotnost nečesa primarno pomembnega ali neposredno povezanega (z mano). Analogno pri medtematskem vrednotenju n.r. pomeni odsotnost mojega vpliva na nekoga s povsem drugačnimi tematskimi usmeritvami (zato ‘posredni vplivi’). Neposredni vplivi (ali njihova odsotnost) so očitni vsem na enak način. Posredne vplive pa je praviloma težko zaznati z običajnimi postopki vrednotenja. Zato je relevantnost  posrednih vplivov ponavadi skrita! Vodjem projektov postanejo vidni šele, ko razširijo pogled s svojega projekta na druge projekte glede možnih sinergij sodelovanja.

Eden od vprašanih je tako pojasnil, da so medtematski vplivi zanj drugotnega pomena. Niso relevantni, ker ne spadajo v vsebino, ki jo zajema primarni cilj njihovega projekta. No, saj ravno to je vendar razlog, zakaj želi krovni projekt oceniti posredne vplive ožjih projektov.

Drugi vprašani pa je trdil, da so presečni in horizontalni vplivi pomembni samo za ocenjevanje projektov z vertikalnimi cilji, kot so dobičkonosno naravnani projekti. Domneval je, da so učinki horizontalnih projektov nekako nevtralni drug do drugega. Tudi ta domneva ni postavljena na trdno podlago. Znano je, da lahko različni javni interesi, ker so delni, delujejo drug proti drugemu. V tem je ravno glavni izziv javnega upravljanja v demokratičnih družbah. Gradnja novega študentskega kampusa ima lahko na primer večji ali manjši ekološki odtis; omogoča dostop gibalno oviranim, predstavnikom etničnih manjšin, sociano ogroženim in podobno (primer izvira iz moje evalvacijske študije o kohezijski politiki EU na Hrvaškem).

V obeh ponazoritvah n.r. ocene razkrivajo razhajanje med nižjo in višjo ravnjo projekta o tem, kateri vplivi so pomembni. Ta ugotovitev zahteva preveriti logično doslednost projektov: ali so ustrezno razumeli intervencijsko logiko krovnega projekta.

Pogostnost n.r. ocen je še posebej zaskrbljujoča, če so ocene neenakomerno porazdeljene po evalvacijski matriki, osredotočene le na nekatere medtematske preseke. Asimetrija običajno kaže na sistemsko neenakost. Na primer, v konzervativnih tradicionalnih skupnostih vprašani včasih ocenijo vplive svojih projektov na enakost spolov kot nevtralne in zato ne posebej relevantne. Ta vrsta nevtralnosti reproducira obstoječe vzorce socialne izključenosti in ruši medtematske ambicije (širšega) projekta.

V takih primerih n.r. ocene kažejo na obstoj izključenosti, na primer zaradi kulturnih predsodkov ali institucionalne diskriminacije.

Analizirani vzorci porazdelitve n.r. ocen v različnih evalvacijskih študijah skrivajo pomembna sporočila in celo nasprotna sporočila. Jacques Derrida je trdil, da v središču pomena ni več bistvo (v našem primeru primarni cilji, neposredni vplivi), ampak praznina (void) – tisto, kar manjka, kar je prezrto v primarnih vsebinah npr. neposrednimi učinki projektov in vse, kar se zdi, da je empirično razvidno. Praznina o kateri piše Derrida je neuničljiva sled ne le predsodkov, neobčutljivosti ali pomanjkanja znanja, temveč tudi radikalne nedoločenosti v vsaki stvari ali bitju zaradi radikalne negotovosti, ker je takšen svet v katerem živimo – ne le, da še ni do konca spoznan ampak je, po Heisenbergu, v bistvu nedorečen in nedoločen. Kjer vlada radikalna negotovost, tem je praznina najbolj ‘realistična’ značilnost sveta, po Jacquesu Lacanu. V temi temeljne nedoločenosti sveta lahko resnica o svetu pride le iz praznine. Alain Badiou je zato zapisal, da mora mesto, s katerega bi lahko razbrali resnico, poslej ostati prazno. To pomeni odprto za nepopolna, nasprotna, a legitimna razumevanja – kar pa je ravno običajna situacija v medtematskih mrežnih projektih ali v javnih politikah.

Izbrani primeri iz študij vrednotenja učinkov potrjujejo eno stvar. Kar je sprva nevidno, postane po prehodu skozi evalvacijski postopek vidno. V medtematskem kontekstu praznina ni niti tiha niti nevidna. Na primer, moja pristranskost je nevidna samo meni, vendar je vidna z očmi mnogih drugih z drugačno pristranskostjo. V evalvacijskem okviru se različni primeri praznine med seboj privlačijo in ko se najdejo, prizadevno dekonstruirajo. Na enak način je vrednotenje vzorca n.r. ocen učinkovito orodje za razgradnjo pristranskosti pri mrežnem vrednotenju učinkov.

Da bi lahko razumelo, kaj manjka, mora vrednotenje oceniti učinke projektov ali politik kot slepovidno. To pomeni, da ne sme biti niti zaslepljeno s tem, kar je za koga primarno relevantno, niti slepo za tisto, kar se večini na prvi pogled zdi nepomembno. Zato vrednotenje učinkov ne sme samo analizirati razpoložljivih podatkov in poslušati glasove tistih, ki so vključeni v študijo. Enako pomembno mora videti tisto kar manjka in slišati ‘zvoke tišine‘ vsega, kar je na različne načine prezrto v podatkih, odsotno ali brez glasu – prazvaprav, velika večina nas, ne vedno, a veliko prepogosto.

Mislim, da se mora upravljanje globoko negotovih vprašanj vse bolj zanašati na evalvacijsko modrost tišine in praznine. Sodobne družbe so vstopile v povsem novo situacijo, v kateri samo praznina lahko dojame praznino. Nič več razsvetljeni um, ampak evalvacijski.

Ravno tako kot v tem zapisu, ki trdi, da sta logika praznine in integracijske težnje pri vrednotenju povezana. Še več, nevidno se nahaja v samem jedru integrativne logike evalvacijskega razmišljanja.