Slovensko društvo evalvatorjev je bilo ustanovljeno v ponedeljek, 7. januarja 2008, na ustanovnem zboru v prostorih Inštituta za ekonomska raziskovanja, Kardeljeva ploščad 17, Ljubljana. Ustanovnega zbora so se udeležili dr. Andrej Černe, dr. Majda Černič Istenič, Metod Dolinšek, dr. Renata Erker Slabe, dr. Pavle Gmeiner, dr. Viktor Grilc, Matjaž Hanžek, mag. Andreja Jerina, Marija Kokelj, dr. Simona Kustec Lipicer in mag. Bojan Radej, svojo odsotnost pa so opravičili dr. Mojca Golobič, Jože Kos Grabar, dr. Ivan Marušič in dr. Darko Štrajn. Registracija društva na Upravni enoti Ljubljana je bila dokončana 19. marca 2008.

Priprave na ustanovitev društva je začel pobudnik ustanovitve Bojan Radej med junijem in septembrom 2007 z vabili na iniciativni sestanek za ustanovitev društva, poslanimi okoli 60 posameznicam in posameznikom s področja raziskovanja in znanosti, javnega upravljanja in civilne družbe ter izbranim ključnim javnim ustanovam za področje vrednotenja javnih politik na državni, regionalni in mestni ravni. Prvi sestanek iniciativne skupine je bil organiziran 26. septembra 2007 v prostorih Fakultete za družbene vede, Ljubljana. Vabilo je bilo poslano okoli 30 osebam, 14 jih je bilo prisotnih, 8 pa opravičeno odsotnih.

Prvi meseci delovanja društva so bili viharni, tudi zaradi previsoko zastavljenih pričakovanj po takojšnji delni profesionalizaciji društva. Tako je bil že kmalu, 14. julija 2008, sklican izredni občni zbor društva, kjer je bil zamenjan del vodstva zaradi neizpolnjenih nalog in razhajanj v pričakovanjih o načinu dela, ki je vse do danes ostalo utemeljeno na prostovoljstvu. Z oblikovanjem nove upravne strukture so se razmere konsolidirale in se odprle možnosti za uresničevanje prvotno zastavljenega programa društva v duhu Ustanovne izjave. Dosežke danes povzemamo, da bi jih shranili urejene, jih ponudili v presojo vsakomur, ki se za to utegne zanimati, in privabili aktivne evalvatorje k realizaciji programa društva.

Društvo je leta 2017 svoj sedež preneslo na nov naslov in pridobljenim izkušnjam v formalno-postopkovnih vsebinah prilagodilo tudi svoj statut. Društvo še naprej ohranja partnerski odnos z Inštitutom za ekonomska raziskovanja iz Ljubljane, ki ga vodi dr. Boris Majcen in je bil vseskozi podpornik delovanja društva. Inštitut je od ustanovitve naprej podpiral društvo tako, da je služil kot njegov poštni nabiralnik. Poleg tega je brezplačno nudil svoje prostore in administrativno podporo za izvedbo javnih dogodkov društva. Ob tej priložnosti se jim za izkazano podporo iskreno zahvaljujemo.

Društvo je bilo ustanovljeno v času, ki bo sicer ostal zapisan v kolektivnem spominu po izbruhu stoletne globalne finančne krize (2007/2008), ki je razgalila neustreznost prevladujočega modela ‘neo-liberalnega’ upravljanja družb in v kateri je bila Slovenija posebej težko prizadeta. V teh razmerah je bila pobuda za ustanovitev društva odziv na praznino, ki jo je skozi finančne kolapse proizvedla delegitimizacija dominant v polju znanosti in javnega upravljanja. Ustanovitev društva se poraja kot del prizadevanj ‘dekonstruktivno kreativne’ civilne družbe za razgradnjo stare logike družbenih sprememb in nadomestitev z novo, ki družbene spremembe dosega na nek poseben, ‘sredinski način’, to je v preseku legitimnih, a v jedru nekompatibilnih zahtev družbenih akterjev. Društvo hoče prispevati k drugačnemu načinu obravnave družbenih izzivov, kjer so objektivne (znanstvene) in subjektivne (vrednotne) presoje konsistentno povezane.

Potrebo po ustanovitvi društva je poleg tega narekoval tudi razmah novih evalvacijskih praks v devetdesetih letih, ki so bile povezane z vključevanjem v EU in povezava z evalvacijsko tradicijo v Sloveniji. Ustanovitev je spodbudilo opažanje, da je vrednotenje učinkov politik ne le v Sloveniji preslabo opravljeno. Neodvisne ocene uporabnosti evalvacijskih študij so to večkrat nedvoumno potrdile. Razlogi za to so znani in povsem rešljivi. Pokazalo se je, da društvo lahko po omejenih močeh k njihovi razrešitvi tvorno prispeva.

Društvo je integralen del vzpostavljajočega se sistema vrednotenja učinkov politik in programov v Sloveniji. Vrednotenje učinkov ocenjuje prispevek politik k javnem dobrem, pri čemer je civilna družba končni uporabnik teh javnih dobrin. Brez udeležbe civilne družbe (‘uporabnikov’) vsaj pri ocenjevanju, če ne tudi pri ustvarjanju javnih politik, bi bila raven njihove legitimnosti (še) občutno nižja.

Vizijo društva je predlagal prof. dr. Viktor Grilc in sicer naj društvo deluje kot civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih učinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.

Poklicni interesi evalvatorjev so izziv, na katerega društvo danes odgovarja z zavzemanjem za ustanovitev poklicne zbornice evalvatorjev, ki bi skrbela tudi za certifikacijo poklicnih evalvatorjev. Na začetku se je društvo bolj posvetilo potrebam ‘občasnih uporabnikov’ evalvacijskih študij. To so tisti, ki se z vrednotenjem srečujejo nepoklicno ali samo občasno, na primer predstavniki drugih civilno družbenih organizacij in pobud, ki se vključujejo v participativne procese, kot tudi raziskovalci in uradniki pri svojem rednem delu.

Prof. dr. Ivan Marušič (Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo) je na srečanju iniciativne skupine za ustanovitev društva predlagal, naj bo društvo podobno statističnemu ali revizorskemu društvu, za katere je ključnega pomena metodologija. Obenem je opozoril, da je nemogoče biti nevtralen zgolj z upoštevanjem golih dejstev, in se zavzel, da društvo ne bi bilo apologet nekega vrednotnega sistema. Zato mora evalvator, pravzaprav vsakdo, ki raziskuje družbene pojave, to svojo pozicijo raziskovati in jo aktivno artikulirati.

To posebej odseva v ustanovni izjavi društva, ki se odločno odvrača od standardnih pristopov k vrednotenju učinkov javnih politik kot sicer dragocenih, vendar nezadostnih za sodobne izzive. Standardni pristopi svojo legitimnost črpajo iz atributov, ki niso več lastni objektu, s katerim se ukvarjajo. Ti so evalvacijski, medtem ko znanost in objektivnost, kakorkoli cenjena, ne zmoreta več nepristransko legitimirati javnega upravljanja v smeri doseganja skupnega dobra. Javno upravljanje v svoji notranji naravi ni več enostavno, da bi ga lahko kontrolirali poznavalci, ampak je družbeno kompleksno, da se uravnava le po smernicah, ki jih ne more določiti nihče od zgoraj ali s strani.

Potrebujemo novo miselnost, ki bo sposobna združiti idejo celote v njenih različnih pojavnih oblikah. V presekih legitimne različnosti se porajajo novi pomeni in vsebinski razločki, ki bogatijo naše razumevanje družbenih procesov. Prof. dr. Darko Štrajn zagovarja tezo, da smo priča uveljavljanju nove evalvacijske kulture, ki jo mora spremljati razvoj nove generacije evalvacijskih metodologij, in kot se obeta, lahko le-ta prispeva k preobrazbi metodologij družbenega raziskovanja nasploh.

In kaj lahko društvo pove o stanju vrednotenja učinkov politik in programov v Sloveniji? Čeprav še vedno lahko srečamo koga od odgovornih, ki ob omembi evalvacij pogleda debelo, so se razmere na nekaterih področjih vendarle pomembno izboljšale. Prevladujejo primeri, ko so evalvacijske študije vsebinsko razpisane na visoki kakovostni ravni, z dobrim razumevanjem evalvacijskega izziva. Evalvacijski izdelki, povezani z vrednotenjem učinkov ‘evropskih politik’, so večinoma spodbudni. Celo takrat, ko so študije v posameznih pogledih vprašljive kakovosti, so po svoji uravnoteženi obdelavi problematike, ki se ne izogiba kritičnih pripomb, dokaz, da se je v Sloveniji uveljavila vsaj osnovna kultura evalvacije, ki je v pomembni meri premagala strah pred vrednotenjem učinkov. Razvidno je tudi, da so priporočila evalvacijskih študij vsaj v posameznih delih upoštevana in da se tako naročniki kot izvajalci učijo.

Slabosti evalvacijskega sistema v Sloveniji ocenjujemo le z eminentnimi primeri, celovitega pregleda nimamo. Vrednotenje učinkov politik vsebinsko vodi vsak vladni sektor javnega upravljanja zase. Vrednotenje na področju razvoja podeželja, kohezijske politike ali regionalnega razvoja se razlikuje celo v osnovni evalvacijski terminologiji, za kar ni nikakršnih vsebinskih razlogov in je le posledica pomanjkljive volje za medresorsko uskladitev. To ni le očitek resorjem, ampak še bolj tistima institucijama, ki sta posebej zadolženi za horizontalne aktivnosti v vladi, Generalnemu sekretariatu Vlade in Ministrstvu za javno upravo, ki se tem pristojnostim izogibata. Prvi z nespoštovanjem poslovnika vlade, na kar je opozorilo tudi Računsko sodišče RS, drugi z Resolucijo o normativni dejavnosti, katere sistematično kršenje spremlja CNVOS. Tudi vodilni na ministrstvu za finance, kljub priseganju, da je slovenski proračun ciljno usmerjen, še vedno menijo, da evalvacije učinkov politik niso v njihovi pristojnosti.

O stanju na področju vrednotenja učinkov politik pričajo tudi poudarki iz pisma, ki smo ga julija 2017 naslovili ministru za javno upravo glede perečih problemov vrednotenja učinkov politik v Sloveniji.

Pismo najprej ugotavlja, da je nerazvita evalvacijska kultura v Sloveniji le simptom globljega problema, ki odseva v pretrganosti cikla javnih politik, ki ga na kratko sestavljajo programiranje, izvajanje in vrednotenje učinkov politik. V Sloveniji je ta ciklus pretrgan že v fazi programiranja, saj Slovenija že več let nima veljavnega strateškega razvojnega dokumenta, nižje ravni so nepovezane in razvojna gibanja pogosto nekonsistentna, ker nihče ne zagotavlja sinergije.

Nerazvitost evalvacijske prakse je potem najprej neposredna posledica razpada konsistentnega političnega delovanja v državi na izvršni ravni (vlada). Učinek teh razmer na evalvacije je neposreden in grob, saj se strateška in srednja raven upravljanja večinoma sploh ne udeležujeta evalvacijskih procesov, ampak tudi presojo o strateških vprašanjih prepuščajo najnižjim ravnem. Ti pa se temu odgovorno izogibajo in svoje delo v tem pogledu opravijo kar se da pasivno. Tako se rezultati strateških vrednotenj in meta-evalvacijskih študij ne prenesejo neposredno odgovornim za strateška vprašanja. Še več, nedavna evalvacija učinkov Operativnega programa 2007-2013 je ugotovila – in to po mnenju samih upravičencev, ki vodijo projekte, plačane iz evropskih sredstev –, da učenje na rezultatih evalvacijskih študij nedvomno obstaja, a le na najnižji ravni ‘izvajalskih struktur’, medtem ko se srednja in vodilna raven odločevalcev iz evalvacij ne učita dovolj.

Temu pa se pridružujejo še slovenske posebnosti pri usmerjanju evalvacijskih procesov – izkušnje imamo predvsem z vrednotenjem učinkov kohezijske politike v Sloveniji –, ki postavljajo dodatne spodbude, a tudi grobe prepreke razvoju področja. Predvsem problematični so formalni pogoji razpisov, ki so pogosto utemeljeni birokratsko, zavrto in včasih celo izrazito nesorazmerno in neposredno diskriminatorno v pojmih Zakona o javnem naročanju. Primerjali smo razpisne pogoje, pod katerimi se zbirajo ponudbe za evalvacijske študije v EU, na Hrvaškem in v Sloveniji, ki se vsi sklicujejo na evropsko zakonodajo o javnih naročilih. Slovenski pogoji so daleč najbolj restriktivni. Slovenija edina omejuje sodelovanje pri razpisih samo na registrirane gospodarske subjekte, kar diskriminira fizične osebe že po predmetnem zakonu. Nekateri razpisi omejujejo reference na zadnja tri leta, medtem ko evropski razpis zahteva dokazilo referenc vsaj v zadnjih petih letih. Vztrajanje na prevladi cenovnega kriterija pri izbiri ponudb daje izrazito prednost oportunističnim ponudnikom. Večkrat so bile že zaznane prakse na strani naročnikov evalvacijskih študij, ki grobo nasprotujejo uresničevanju načela izbire najboljšega ponudnika na razpisih, na primer z določanjem preveč omejevalnih pogojev, z ‘odtekanjem informacij’ med postopki izbire, s pritiski na ponudnike, da odstopijo ali mimo pogojev razpisa omejijo svojo ponudbo. Vladni razpisi spodbujajo opravljanje evalvacijskih študij kot dopolnilno dejavnost s strani tistih, ki niso poklicni evalvatorji, stroko in poklic pa v tem pogledu zatira. Zavestno ali ne, tega ne moremo natančno reči. Sodelovanje z ministrstvi je vseskozi neučinkovito, enostransko, zgolj priložnostno, brez pogleda v prihodnost in vizije, ki bi spodbujala dolgoročno naravnanost.

Društvo je od svoje ustanovitve gradilo svojevrstno miselnost obrobja. Živimo v času, ko so trdne večine razpadle, in ko smo se večinsko znašli v manjšini. Miselnost obrobja je postala zelo izpovedna. Naše poslanstvo torej ni zgolj zastopanje interesov poklica evalvatorja nasproti države, še manj zgolj v iskanju svojega mesta v institucijah sistema. Društvo je svojo prvo obsežnejšo publikacijo naslovilo »Osnove vrednotenja politik za občasne uporabnike«. Za tiste torej, ki so evalvatorji z levo roko, ki se z vrednotenjem učinkov srečujejo le občasno pri svojem delovanju, ki nima neposredne zveze z vrednotenjem, bodisi kot uporabniki rezultatov in predvsem kot splošna javnost.

Temeljni namen vrednotenja politik po našem mnenju ni podpora vodenju javnih politik ampak zagotavljanje javnega dobra. A tu tiči ključna težava. Predstav o tem, kaj je javno dobro je zelo veliko in so v svojem bistvu pogosto nezdružljive. Zato je edina možnost ugotavljanja javnega dobra v iskanju presekov. Preseki pa so možni le na obrobju tega, kar hočejo različni interesi. Obrobje je tistim, ki so v središču dogajanja pogosto nevidno in ostane prezrto. Obrobje je razvidno predvsem tistim, ki so doma na obrobju, ki imajo miselnost obrobja in zato lahko gledajo na celoto javnega interesa povsem drugače, veliko bolj spoštljivo do utemeljenih različnosti interesov, kot tisti, ki se gnetejo za svoj prestiž v centru. Obrobje je za nas torej območje družbene realnosti, s katerega lahko evalvatorica vidi družbeno dogajanje veliko bolj nepristransko.

Tako nas predvsem pri znanstvenem delu vrednotenje ni zanimalo le kot tehnika ocenjevanja učinkov javnih politik za potreb svetovanja naročnikom, ampak nas je vrednotenje začelo zanimati kot poseben, od znanosti avtonomen in pragmatičen postopek proučevanja družbene realnosti.

V Društvu smo prepričani, s pomočjo pridobljenih znanstvenih in praktičnih dokazov, da so naša spoznanja uporabna kot podlaga za naslavljanje aktualnih družbenih izzivov, ki so sami predvsem izzivi prehoda. ne le za našo državo ampak tudi v za mednarodno skupnost, ki jo soustvarjamo, ki pa zaenkrat zelo omejeno uspešno išče odgovore na ista vprašanja.

Premislek ob desetletnici obstoja gotovo nalaga razmisliti tudi o prihodnjih perspektivah društva in o izzivih obdobja, ki je pred nami. Glede na to, da nekatere temeljne naloge, ki si jih je društvo zastavilo ob ustanovitvi, še zdaleč niso dosežene, je usmeritev za prihodnost jasna. Tem bolj, ker pot, po kateri smo šli doslej, ni bila zgrešena. Prvo obdobje svojega obstoja je društvo skrbelo predvsem za zagon svoje dejavnosti in se predstavilo javnosti. Dosežena je bila mobilizacija članstva mreže, ki spremljajo dejavnost društva in združuje več kot 500 e-naslovov v Sloveniji in še več v tujini.

V drugem obdobju je društvo vzpostavilo formalne stike z vladnimi ustanovami glede sistemskih vprašanj vrednotenja učinkov javnih politik. Oblikovalo je pobudo vladi za ustanovitev Sveta za vrednotenje učinkov politik. Društvo je razvilo svoje prve storitve: publicistična dejavnost z začetkom objavljanja delovnih zvezkov SDE, priročnika za enostavna projektna vrednotenja, izobraževanje evalvatorjev, brezplačno evalvacijsko pomoč neprofitnim organizacijam na področju vrednotenja učinkov. Razprave o vrednotenju politik je društvo začelo spodbujati na raznorodnih področjih javnega upravljanja in sicer priprava ciljno usmerjenega proračuna, samoovrednotenje organizacijske odličnosti v javni upravi (CAF), okoljsko vrednotenje (strateške presoje vplivov, celovite presoje vplivov na okolje), prostorsko vrednotenje (teritorialna kohezija, prostorsko načrtovanje, vrednotenje krajine), vrednotenje učinkov izvajanja kohezijske politike, inovacijske dejavnosti in pametne rasti, ohranjanja kulturne dediščine).

Tretje obdobju delovanja društva označuje razmah mednarodne dejavnosti predvsem v prostoru Zahodnega Balkana. Društvo je pripravilo vse potrebno za ustanovitev dveh evalvacijskih mrež v tujini (Hrvaška, Črna Gora) in dalo pobudo za oblikovanje regionalne mreže evalvacijskih skupnosti. Ključni dosežki tega obdobja so letna srečanja nacionalnih predstavnikov evalvacijskih skupnosti, organizirana je že druga konferenca evalvatorjev (po Sarajevu leta 2015 oktobra 2017 v Zagrebu) in tretji regionalni trening evalvatorjev.

Vsa tri obdobja je bila ena ključnih dejavnosti dela članstva društva povezana z raziskovalno dejavnostjo (Golobič, Koželj, Radej) in aplikativnim delom (Žvokelj, Dolinšek, Mahne) na področju razvoja novih metod vrednotenja učinkov politik. Društvo posebej promovira novo generacijo pristopov, ki se sprašujejo, kako oceniti sinergijo učinkov v vrednotenju kompleksnih pojavov, to je v preseku nasprotujočih vertikalnih in horizontalnih vrednotenj, kot je npr. koncept trajnostnega razvoja ali teritorialne kohezije.

Društvo si bo še naprej prizadevalo za ustanovitev zbornice evalvatorjev z nalogo razvoja in certifikacije poklica ter uveljavljanja interesov poklicnih evalvatorjev in vključevanja v procese, pomembne za delovanje sistema in višanje kulture vrednotenja v Sloveniji.

Naslednja neizpolnjena naloga je oblikovanje stalnega posvetovalnega telesa civilne družbe, stroke in naročnikov evalvacijskih študij pri Vladi RS. Telo bi spremljajo evalvacijske procese od začetka, razpisov, do konca, poročil o opravljenih študijah. Predstavitve evalvacijskih študij so potrebne ne toliko za spoznavanje rezultatov, temveč za razumevanje metodologije priprave, težav pri izvedbi in odpiranju razprave glede strokovnih in morebitnih etičnih dilem, ki so spremljale vrednotenje.

Tretji cilj, ki si ga Društvo doslej še niti ni upalo zastaviti kot konkretno nalogo, je oblikovanje pogojev za nastanek raziskovalno-evalvacijske ustanove na znanstveni ravni, ki bi za začetek uporabila rezultate dosedanjega dela, ki so se ali bi se še izkazali mednarodno širše zanimivi. Raziskovalna ustanova bi razvijala evalvacijske metode, postopke in podlage v podporo naročnikom in izvajalcem študij. Prizadevala bi si za vključevanje v mednarodne procese, kjer bi lahko svoje dosežke promovirali in izmenjevali. Znanstveno poslanstvo takšne ustanove bi bila uveljavljanje in razmah ‘evalvacijske znanosti’, kot izvirnega prispevka k metodologiji znanstvenega raziskovanja za potrebe oblikovanja odločitev o kompleksnih vprašanjih družbe. Prispevek evalvacijskega pristopa v znanosti je v oblikovanju smisla iz nasprotujočih ali neprekrivajočih se ugotovitev, ki jih proizvedejo različne znanosti. Vrednotenje je postopek, ki omogoča splošnejše in bolj vključujoče razumevanje družbenega sveta kot ga omogoča znanost. S tem prakse vrednotenja postavljamo v veliko širši okvir, kot je zgolj vrednotenje učinkov javnih politik in njenih derivatov.

Uresničitev tega cilja bo verjetno vsaj delno povezana s prihodnjimi dosežki na področju mednarodne dejavnosti društva. Ključni cilji prizadevanj za oblikovanje Mreže evalvatorjev Zahodnega Balkana iz leta 2012, ko je bila sprejeta ideja o njenem oblikovanju, so v glavnem doseženi. S tem so ustvarjene tudi podlage za poglobljene oblike regionalnega sodelovanja, ki bo olajšalo vstopanje v smelejše izzive. Dogovorili smo redne oblike sodelovanja s hrvaško mrežo evalvatorjev, s katero si letno izmenjujemo obiske in tudi že izvajamo skupne projekte na področju izobraževanja, gradnje evalvacijske infrastrukture in izvajanja evalvacijskih študij.

Nadvse si želimo tudi razmaha kvalitetnejših izmenjav z evalvacijskimi skupnostmi drugod v EU, za katere doslej ne le da ni bilo ustreznih podlag, ampak ni bilo niti prave volje med zelo različnimi evalvacijskimi skupnostmi sodelujočih držav. Nespodbudno evropsko izkušnjo (Network of Evaluation Societies in Europe – NESE, predvsem pa European Evaluation Assosiation – EEA) je smiselno omeniti v luči procesa oblikovanja International Organization for Cooperation in Evaluation – IOCE, katere prispevni član je tudi društvo, ki je tekel vzporedno in je v kratkem času uspel razviti mrežo podpornih aktivnosti za povezovanje evalvacijskih skupnosti po svetu, ki so neposredno služile razvoju evalvacijskega sodelovanja na Zahodnem Balkanu.

Bojan Radej, Mojca Golobič, Ljubljana, 1. december 2017

 

Oznake: