Spoštovane evalvatorke, spoštovani evalvatorji ter ostali cenjeni gosti.

Dovolite mi, da vam čestitam ob prvi okrogli obletnici Slovenskega društva evalvatorjev. Prehodili ste zahtevno pot združevanja posameznikov, ki se ukvarjajo z vrednotenji, ter naredili pomembne korake pri razvijanju te razmeroma nove discipline, povezane s proračunsko porabo oziroma izvajanjem javnih politik. Postavili ste ustrezne temelje  nadaljnjemu razvoju te stroke v Sloveniji ter povezovanju s podobnimi društvi v Evropi in širše. Z izmenjavo ter nadgradnjo znanja in izkušenj vaših članov pri izvajanju vrednotenj se povečuje možnost njihovega izvajanja ne le v Sloveniji in na Balkanu, temveč tudi na evropski ravni. Zato velja samozavestno stopati po tej poti in stremeti k odličnosti svojega dela.

Če lahko začetke vrednotenj umestimo v 50-leta prejšnjega stoletja, se je na ravni organov Evropske unije začelo premikati z uvajanjem vrednotenj v letu 1999. Takrat lahko govorimo predvsem o ex-post vrednotenju posameznih projektov, še posebej na ravni skladov za regionalni razvoj in za kohezijo oziroma pri vrednotenju posameznih medsektorskih pristopov, kot npr. vpliva strukturnih skladov na položaj malih in srednjih podjetij.

Razvoj vrednotenj se na evropski ravni s tem ni ustavil. Leto 2015 predstavlja naslednji pomembni mejnik s sprejetjem paketa za boljše pravno urejanje in pripadajočih smernic. Te med drugim prvič vsebujejo tudi opredelitev, kaj vrednotenje sploh je. Vrednotenje je sedaj opredeljeno kot na dokazih temelječa presoja stopnje, do katere je bila intervencija uspešna in učinkovita, relevantna glede na potrebe in cilje, notranje skladna in skladna z drugimi politikami ter v kolikšni meri je dosegla dodano vrednost z vidika Evropske unije. Vrednotenja imajo še posebej z aprila 2016 dopolnjenim medinstitucionalnim dogovorom sedaj stalno in opredeljeno vlogo v zakonodajnem ciklu. Presoja doseženih rezultatov določenih politik evropske unije tako z vidika posameznih politik kot tudi medsektorskih in povezanih ukrepov različnih politik je ključna informacija pri načrtovanju politik in ukrepov. Pomembno vlogo imajo tudi predhodna vrednotenja oziroma analize vplivov zakonodajnih predlogov pri oblikovanju povsem novih politik, ki se pojavljajo kot odgovori na izzive sedanjosti in prihodnosti, kot so migracije, terorizem, klimatske spremembe, ipd.

V letnem revizijskem poročilu Evropskega računskega sodišča za leto 2016 smo poročali, da je bilo v obdobju 1999 do 2015 izvedenih okoli 1600 vrednotenj (v povprečju 100 na leto), ki so vnesene v bazo študij. Za širšo javnost so poročila o vrednotenju dostopna v digitalni knjigarni – EU Bookshop. Žal pa v njej poročila o vrednotenju nimajo svojega oddelka, temveč so vključena med 110.000 drugih naslovov. To seveda otežuje iskanje želenih informacij.

Zahtevnost političnega okolja v Evropi in svetu, digitalizacija poslovanja ter dostopnost do informacij zahtevajo od nosilcev oblasti ne le pravilno porabo proračunskih sredstev, temveč tudi oblikovanje takih politik in ukrepov, ki bodo prispevali k smotrni porabi proračunskih sredstev ter doseganju ciljev, s katerimi se ustvarja blaginjo za kar največji krog prebivalstva. Razvoj in uporaba vrednotenj je tako neposredno povezana z zavedanjem nosilcev oblasti, da brez ustreznih in z dokazi podprtih vrednotenj, ni mogoče načrtovati smotrnega razvoja družbe.

Glede na verjetno zmanjšani proračun Evropske unije, kot posledice Brexita, in pogovore o nadaljnji usmeritvi in vlogi Evropske unije, je predsednik Evropske komisije g. Junker v svojem jesenskem govoru o stanju unije posebej poudaril zavezanost k izboljšanju zakonodajnega postopka na podlagi vrednotenj. Te naj bi podale usmeritve, s katerimi bi se  sredstva evropskega proračuna namenjala le za tiste politike in ukrepe, ki omogočajo doseganje dodane vrednosti z vidika Evropske unije. Vrednotenja so obvezna za vse proračunske programe ali aktivnosti, ki vključujejo porabo proračunskih sredstev nad 5 milijonov evrov.

V našem letnem poročilu ugotavljamo, da Evropska komisija deklarativnih navedb o pomembnosti vrednotenj še ni uspela v celoti prenesti v prakso. Direktorati namreč ne pripravljajo vedno predpisanega povzetka vrednotenj in načina ukrepanja. Vsa poročila o vrednotenju še ne vključujejo priporočil, ker ta niso obvezna, prav tako se ne spremlja koliko priporočil se dejansko upošteva pri oblikovanju novih politik. Posledično ni mogoče oceniti pozitivnega učinka vrednotenj pri oblikovanju politik. Vendar na podlagi ugotovitev in priporočil podanih v naših revizijskih poročilih pričakujemo, da se bo stanje na področju vrednotenja izboljšalo tudi v praksi. Posamezni direktorati Evropske komisije na spletnih straneh že objavljajo sezname tekočih in prihodnjih vrednotenj, s čimer povečujejo preglednost pri oblikovanju novih politik. Trenutno je na teh seznamih okoli 500 načrtovanih ali že izvajanih vrednotenj. Zgolj  v letu 2016 je bilo za financiranje izvedbe vrednotenj porabljenih 60 milijonov evrov, skupaj s študijami pa 210 milijonov evrov.

Podoben razvoj v smeri revizij smotrnosti se je odvil tudi v vrhovnih revizijskih institucijah. Revizije računovodskih izkazov proračuna predstavljajo vedno manjši obseg našega dela, saj gre za standardizirane postopke, ki bodo v bližnji prihodnosti tako pri računovodenju kot reviziji v večji meri digitalizirani. Podobno velja za revizije pravilnosti poslovanja, kjer bo digitalizacija verjetno nekoliko počasnejša in v manjšem obsegu, pa vendar bo lahko prevzela veliko človeškega dela. Fokus dela vrhovnih revizijskih institucij je tako že nekaj let usmerjen na revizije smotrnosti poslovanja naših revidirancev. Prav tako je pričakovati, da se bodo gospodarske revizijske družbe v prihodnje v večji meri kot doslej ukvarjale z revizijami smotrnosti ali vrednotenji.

Čeprav z nekaterimi razlikami so revizije smotrnosti namreč po svoji zasnovi in vsebini blizu vrednotenju. Poročila o vrednotenju so že danes zelo koristen pripomoček revizorjem za ocenjevanje tveganih področij in načrtovanje revizij, obenem pa so izjemno pomembna za uveljavljanje priporočil iz njihovih oziroma revizijskih poročil. Čeprav nosilci oblasti včasih obidejo priporočila iz poročila o vrednotenju ali revizijskega poročila, pa lahko obe poročili, seveda ob podobnih ugotovitvah in priporočilih, predstavljata pomembno strokovno stališče, ki ga nosilci oblasti le stežka zanemarijo.  Skupaj smo lahko glasnejši in močnejši.

Tovrstno zavedanje pa odpira možnosti sodelovanja med revizorji in evalvatorji pri izmenjavi izkušenj in razvoju metodologij vrednotenja oziroma revidiranja smotrnosti. V prvi vrsti je treba poskrbeti, da se vsebine pojmov in metodologije ocenjevanja uspešnosti in učinkovitosti ne bodo razlikovale. Danes ugotavljamo, da temu še ni tako. Že hiter pogled na uporabo terminologije glede uspešnosti, doseganja izidov, rezultatov in učinkov kaže, da se istovrstni termini že v angleščini uporabljajo za različne vsebine na ravni posameznih direktoratov Evropske komisije. S tem se uporaba posameznih pojmov v nekaterih primerih razlikuje od terminologije Evropskega računskega sodišča. S prevodi se te razlike le še poglabljajo, pristop Slovenskega računskega sodišča pa ima še svoje posebnosti. Uporabnike poročil o vrednotenjih in revizijskih poročil lahko s takim pristopom le zmedemo, posledično pa sami sebi zmanjšujemo verodostojnost oziroma zaupanje v naše izdelke. Zato velja storiti korak naprej tudi na področju sodelovanja med evalvatorji in revizorji ter s pogumom vstopiti v prihodnost, ko bodo vrednotenja imela še pomembnejšo vlogo pri oblikovanju sodobne družbe kot doslej. 

Ponovno vam čestitam ob vašem jubileju, obenem pa želim obilo uspešnih projektov v prihodnjih 10 letih na slovenski in evropski ravni.

Samo Jereb, 29. I 2018

 

Oznake: