Program Pokolpje 2016 je bil sprejet kot interventni razvojni ukrep države zaradi opredelitve Pokolpja za razvojno problemsko območje (Program spodbujanja konkurenčnosti in ukrepi razvojne podpore Pokolpju v obdobju 2011-2016, Vlada RS, 2011). Z njim želi država v prvi vrsti vplivati na zaposlovanje, na dvig dodane vrednosti in na prestrukturiranje v gospodarstvu. Kljub temu, da v svojih strateških opredelitvah Program prepoznava pomen kulturne dediščine za razvoj območja, te opredelitve potem niso prevedene v izvedbene ukrepe.

V Programu je uvodoma izpostavljeno, da se pri njegovi pripravi upoštevajo dolgoročne primerjalne prednosti in razvojne usmeritve območja ter cilji razvojnih politik. Med razlogi, ki so prevladali za odločitev o nujnosti posebnih ukrepov razvojne podpore na tem območju so bili med drugim:

• geografska, kulturna in zgodovinska povezanost območja in

• izjemna naravna in kulturna dediščina, ki daje velik potencial za razvoj turizma in dopolnilnih dejavnosti na kmetijah.

Temeljno vodilo izvajalcev Programa je regionalna usmeritev v sinergijske, dolgoročne in trajnostne učinke, ki bodo dolgoročno zagotavljali zmanjševanje razlik v razvitosti razvojne regije JV Slovenije, s tem pa zagotovili boljše možnosti za delo in življenjsko raven vseh njenih prebivalcev.

Tudi Prikaz stanja in razvojnih težav na območju ukrepanja in Razvojni okvir Programa s SWOT analizo izpostavljajo bogato kulturno dediščino (prednost) kot eminentni turistični potencial nasploh in potencial sonaravnega turizma kot dopolnilnih dejavnosti na kmetijah na podeželju (priložnost).

Kot prioritetne vsebinske usmeritve Programa so navedene:

• trajnostno upravljanje naravnih virov s poudarkom na lesni predelavi in sončni energiji;

• sonaravni turizem in razvoju podeželja;

• razvoj novih tehnologij in izdelkov.

Velik pomen varovanja kulturne dediščine je poudarjen tudi v drugih dokumentih, relevantnih za opredelitev razvojnih ukrepov v Pokolpju.

Obstoječi Regionalni razvojni program 2007-2013 (RC Novo mesto, 2006), je za področje turizma in dediščine predvidel tri ukrepe:

• izboljšanje dostopnosti do objektov naravne in kulturne dediščine, dvig kakovosti turistične infrastrukture in stanja objektov kulturne dediščine,

• povečanje raznovrstnosti in kakovosti turistične ponudbe in storitev in

• izboljšanje organiziranosti in sodelovanje javnega, zasebnega in nevladnega sektorja pri razvoju območja kot turistične destinacije.

Tudi Prvi delovni osnutek regionalnega razvojnega programa 2014-2020 (RC Novo mesto, 2014) v Analizi regionalnih razvojnih potencialov obravnava kot razvojne prednosti »veliko naravnih vrednot in kulturne dediščine kot potencialov za razvoj turizma in blagovnih znamk na področju kmetijstva. Poslovno okolje prav tako povezuje razvoj turizma s kulturno dediščino. »Izredna in ohranjena ter prepoznana kulturna dediščina« predstavlja tudi razvojno prednost v poglavju o Kulturi, kot tudi v poglavju o Športu in rekreaciji.

SWOT analiza med priložnosti uvršča bogato naravno in kulturno dediščino, med slabosti pa njeno preslabo izkoriščenost. Četrti od sedmih razvojnih ciljev: Regija s prepoznano identiteto obravnava kulturno dediščino kot ponudbo v okviru doživljajskega turizma.

Dvanajst pomembnejših projektov nacionalnega in regijskega pomena, ki se nanašajo (tudi) na ohranjanje kulturne dediščine, se navezujejo na prednostne osi Operativnega programa za izvajanje Evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020 (dalje: OP, SVRS, 2014): zlasti prvi predstavljajo vzorčen primer ustreznega institucionalnega in teritorialnega povezovanja z ustrezno vključenostjo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS).

OP obravnava kulturno dediščino kot potencial za rast, ki bi lahko dolgoročno zagotavljala dohodek turizmu. Pri horizontalnem načelu za izbor projektov/programov (kjer je to relevantno), naj bi le-ti upoštevali tudi prispevek k reševanju družbenih izzivov, med katere uvrščajo tudi ohranjanje kulturne dediščine.

Spodnja razpredelnica povzema ugotovitve o tem, kako ključni dokumenti upoštevajo vsebine varovanja kulturne dediščine, neposredno ali vsaj posredno.

Tabela 1: Vključitev ohranjanja kulturne dediščine v strateški dokumentih

Prioritete Partnerskega sporazuma

Program Pokoljpe, ugotovitve SWOT

Določbe RRP (stari)

Določbe RRP (novi)

Določbe novi OP

Trajnostno upravljanje naravnih virov s poudarkom na lesni predelavi in sončni energiji

Sonaravni turizem in razvoju podeželja

X

Razvoj novih tehnologij in izdelkov

X

X

X

X

Vključenost KD v programe

 

KD ni vključena v ukrepe 1-7

KD je vključena v programa 4 in 5.

KD je vključena v programa 4 in 5

KD je vključena v 4, 6. os in v CTN

Vir: Primerjalni pregled dokumentov.

Pomanjkljiva vključitev varovanja kulturne dediščine na strateški ravni dokumentov ni edini, niti največji problem. Tudi Program Pokolpje namreč kaže, da strateških opredelitev, ki upoštevajo kulturno dediščino, četudi pomanjkljivo, sploh ne prevede v konkretne ukrepe ampak se povsem izgubi in v izvajanju kulturna dediščina sploh ni več prisotna, kaj šele da bi bi bilo omogočeno njeno ohranjanje s povezovanjem več ukrepov. Tako varovanje kulturne dediščine v Sloveniji ne more opravljati tudi svoje razvojne vloge in aktivirati nezaposlene lokalne vire razvoja, ustvarjati kulturnega kapitala (Bourdieu) ter krepiti socialni kapital lokalnih območij. Na ta problem se navezuje nedavni dokument Evropskega sveta – Sklep o kulturni dediščini kot strateškem viru za trajnostno Evropo (2014), ki je prepoznal je pomen kulturne dediščine kot strateškega vira, ki preči skoraj vsa področja delovanja: regionalni razvoj, družbeno kohezijo, kmetijstvo, ribištvo, okolje, energijo in podnebne spremembe, turizem, izobraževanje, digitalno agendo, raziskave in inovacije. Pred Evropsko komisijo in države članice je postavil nalogo, da kulturno dediščino kot celoto (nepremično, premično, živo/nesnovno in digitalno) upoštevajo v svojih politikah in strategijah.

Ker je je kulturna dediščina na področju turizma in podeželja v vseh obravnavanih dokumentih navedena kot razvojna prednost, bi želela opozoriti tudi na naslednje pomembno dejstvo: izraba kulturne dediščine kot subjekta/objekta za (zeleni) turizem je vsekakor ustrezna, vendar poudarjam, da so za varstvo kulturne dediščine sprejemljive kakršne koli vsebine, ki so v skladu z vsakokratnim varstvenim režimom. Včasih pa so lahko z varstvenim režimom v nasprotju tudi kulturno-turistične vsebine.

Iz pregleda tudi ugotavljam, da je kulturna dediščina v programe vključena (pre)ozko. Izpostavljam še dodatna področja, v katerih bi lahko bila kulturna dediščina kot objekt/subjekt prioritetnih naložb za horizontalno upravljanje razvoja, ki ga OP in Strategija EU 2020 imenujeta ‘Pametni razvoj’, razvoj, ki povezuje različne dejavnosti, predvsem trde in mehke dejavnike:

• podjetništvo: kot nova, kakršna koli vsebina v obnovljenem objektu ali dejavnost obnovitvenih posegov na dediščini, ki upošteva varstveni režim,

• zaposlovanje: še posebno za potrebe izvedbe obnovitvenih/vzdrževalnih posegov ali gradiv zanje (ne samo na kulturni dediščini),

• znanje: izobraževanje in usposabljanje z namenom ohranjanja tradicionalnih in specifičnih tradicionalnih in specifičnih ekoloških/zelenih/modrih znanj, veščin in deficitarnih poklicev, tudi s ponovno uporabo e-dediščinskih vsebin,

• trajnostna raba in proizvodnja energije: dediščina je že sama po sebi primer trajnostne rabe virov,

• okolje: naselbinska prenova kot zgled učinkovitega gospodarjenja z naravnimi viri, kulturna dediščina kot neobnovljiv vir in osrednja prvina kulturne raznolikosti, ki je kot biotska raznovrstnost potrebna za obstoj človeštva, kulturna dediščina kot ena izmed ključnih sestavin kakovostnega naravnega in grajenega življenjskega okolja in

• sociala: družbena kohezivnost ohranjanja dediščine z dediščinskimi skupnostmi, socialno podjetništvo kot oblika izvajalskih organizacij ipd.

Če izpostavim le nekaj podatkov na ravni EU:

• po navedbi Evropskega združenja gradbene dejavnosti sta obnova in vzdrževanje leta 2013 predstavljala 27,5 % vrednosti evropske gradbene industrije,

• v Franciji je dediščina leta 2011 »ustvarila« 8,1 MRD EUR,

• študije v Združenem kraljestvu so dokazale, da vsak vloženi £ v dediščinsko okolje ustvari do 1,6 £ dodane vrednosti za gospodarstvo,

• učinki prelivanja dediščine na druge gospodarske sektorje so zlasti vidni na področju turizma; le-ta po ocenah prispeva 415 MRD EUR k BDP Evropske Unije (Na poti k celostnem pristopu do kulturne dediščine za Evropo, Evropski Svet, 2014).

Ko potegnemo vzporednice med načrtovanjem in izvajanjem razvojnih projektov in konceptom celostnega ohranjanja kulturne dediščine – pridemo do enakih zaključkov: le povezano medsektorsko in medinstiticionalno načrtovanje, izvajanje, spremljanje in vrednotenje lahko prinese zaželene, sinergične učinke – tako pri razvojnih programih kot ohranjanju kulturne dediščine – zato ju moramo (tudi) nedeljivo obravnavati.

Mag. Zvezda Koželj*# zvezda.kozelj@zvkds.si * Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije # Slovensko društvo evalvatorjev Ljubljana, September 2014

 

 

Oznake: