SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Slovensko društvo evalvatorjev, Društvo za razvoj slovenskega podeželja in Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani je organiziralo razpravo z naslovom »Strukturni skladi do leta 2020: Nujno na pot pametnega razvoja«,v četrtek, 23. januarja 2014, ob 13. uri v predavalnici P19 na Fakulteti za upravo, Gosarjeva ulica 5, Ljubljana. Poročilo o dogodku.
Čez nekaj mesecev bodo v Sloveniji objavljeni prvi razpisi ministrstev za črpanje sredstev strukturnih skladov po novem sedemletnem programu. Poslej bo v povprečju veliko težje priti do sredstev, ker so v primerjavi s prejšnjim za približno milijardo evrov ali za četrtino nižja, in ker se je zahodni del države v obdobju nazadovanja, uvrstil med bolj razvite EU regije, za katere pa veljajo strožji kriteriji. Obenem Komisija zaostruje sistemske pogoje črpanja sredstev in uvaja dodaten nadzor in vrednotenje uspešnosti uresničevanja ciljev. Novosti se tičejo tako nosilcev javnih razpisov kot nosilcev priprave projektnih predlogov za ta sredstva.
Na razpravi so kot uvodničarji predvidoma sodelovali:
• izr. prof. dr. Aleksander Aristovnik, Fakulteta za upravo UL
• izr. prof. dr. Mojca Golobič, Biotehniška fakulteta UL, Oddelek za krajinsko arhitekturo
• Goran Šoster, predsednik Društva za razvoj slovenskega podeželja
• Jože Kos Grabar, vodilni prostorski načrtovalec ZUM d.o.o. in SDE
• Lili Mahne, MBA, projektni vodja, SMID, LEADER, izobraževanja, Notranjski ekološki center in SDE
• Marko Kiauta, predsednik Strokovnega sveta pri Slovenskem združenju za kakovost,
• Jože Dekleva, nekdanji uradnik Ministrstva za okolje.
• dr. Suzana Čurin, predavateljica etike in menedžmenta za najvišje in srednje vodilne v državni upravi na Upravni akademiji v Ljubljani (odsotna zaradi bolezni)
• mag. Bojan Radej, samostojni raziskovalec in razvijalec rešitev in predsednik SDE.
Več o vsebini razprave:
Doslej so imeli najlažji dostopu do sredstev tisti, ki so dokazali večji pomen svojih prizadevanj za javno dobro. Nova pravila celostnega teritorialnega razvoja bodo drugačna, ker nagrajujejo predvsem »inteligentno« povezovanje projektnih idej v sinergije, da bodo služile presečno vsaj dvema ali več prioritetam državnega operativnega programa. Zahteva sinergije kliče k spremembi razvojniške miselnosti iz vertikalne oziroma sektorske v perspektivo, ki bo razvoj prikazala tudi horizontalno oziroma presečno.
Presečno pomeni s projektnim povezovanjem neodvisnih prioritet, na primer povezovanje trdih in mehkih naložb, in instrumentov, vzemimo regionalnega sklada in sklada za razvoj podeželja ali kohezijskih sredstev in sredstev za raziskave Horizont 2020. Iskanju sinergij Evropska komisija pravi pametni razvoj, ker z njim izzive obravnavamo z več strani naenkrat, tako da aktivnosti podpirajo druga drugo. Integralna sestavina pametnega razvoja so inovacije. Doslej razvoj in inteligenca nista bila nujno povezana, zdaj pa povezava postaja ključna.
Okrogla miza bo s pomočjo uvodničarjev odstirala novosti strukturne politike na področju celostnega teritorialnega razvoja in jih tehtala v primerjavi z obstoječimi praksami razvoja. Okrogla miza bo razdeljena v dva dela: v prvem bodo vabljeni uvodničarji podali uvodne misli. V drugem, časovno uravnoteženem delu, bo za vse ostale prisotne odprta razprava o izpostavljenih vprašanjih. Po dogodku bo izdano poročilo, udeleženci pa bodo odprte dileme lahko obravnavali naprej na evalvatorskem forumu SDE na socialnem omrežju LinkedIn (na Balkanskem Forumu Evalvatorjev).
SDE, DRSP, FU
Za dogodek smo prejeli 92 prijav udeležencev, sprejeli smo jih le 75 glede na prvotno začrtane omejitve prostora. Seznam prijavljenih udeležencev je v prilogi (več prijavljenih je pred začetkom srečanja opravičilo svojo odsotnost zaradi nepredvidenih drugih obveznosti). Tako je bilo na posvetu prisotnih med 60-70 udeležencev.
Zahvala gostitelju, FU za brezplačno uporabo dvorane; zahvala za organizacijo dogodka: Kandare, Aristovnik. Zahvala DSRP – Društvu za razvoj slovenskega podeželja za soorganizacijski napor in vsem uvodničarjem in diskutantom za v naprej prijavljene prispevke.
Povod za organizacijo dogodka:
1. Redni program dela SDE za l. 2014.
2. Krčenje sredstev, Zahodna Slovenija poslej ni več manj razvita. Zaostrovanje dostopa do sredstev z izpolnjevanjem sistemskih pogojev.
3. Dokončevanje priprave ključnih dokumentov za črpanje EU sredstev (OP, PS). Dokončana je tudi druga izmed treh faz evalvacije OP. Ena ključnih dosedanjih ugotovitev je, da so bile dosedanje priprave na črpanje sredstev zelo pomanjkljive, da prihaja do velikih zamud in da je verjetno že mogoče napovedati, da do možnega večjega obsega črpanja ne bo moglo priti.
4. Vsi ključni dokumenti navajajo, da je vključevanje javnosti integralni del priprave dokumentov. Kljub temu niti eno ministrstvo ni sprejelo vabila, da bi zagotovilo uradnega predstavnika na posvetu. Kljub temu pa je skoraj četrtina na posvet prijavljenih iz ožje državne uprave.
5. Uvajanje novih instrumentov (CTN in LRVS): pametni razvoj, celostni projekti
Način dela: V prvem delu so uvodničarji podali uvodne misli, 5 minut. V drugem, časovno uravnoteženem delu, je bila odprta razprava o izpostavljenih vprašanjih, 3 minute. Možne so bile hitre pojasnjevalne intervencije, nestrinjanja po vsaki razpravi – 1 minuta. Besedo so najprej imeli uporabniki: civilna družba, stroka. Uradniki so bili vabljeni podati informacije in strokovne ocene v dopolnilo k uvodnim mislim in razpravam.
UVODNIČARJI
Bojan Radej: EU v novem programskem obdobju za črpanje evropskih sredstev uvaja nove integracijske mehanizme razvoja namenjene zagotavljanju sinergije med različnimi viri razvoja in vidiki blaginje. Slovenski Operativni program, ki bo okvir za črpanje okoli 3 mlrd € kohezijskih sredstev EU, bo integracijske mehanizme predpisal pripravljavcem razvojnih dokumentov v mestih, že od prej pa so v veljavi za lokalni razvoj, ki se bo poslej v tem pogledu le še okrepil. Razvojno programiranje v EU nadgrajuje dosedanji vertikalni pristop, ki je cilje dosegal ločeno po sektorjih s horizontalnim pristopom, ki cilje dosega presečno med različnimi sektorji oz. tematskimi prioritetami. Tehnike horizontalnega pristopa so pri pripravi programskih dokumentov še zelo slabo poznane in preskromno obdelane celo v EU dokumentih, čeprav so mnoge metode na drugih področjih javnega upravljanja, ki so bila doslej razvojno bolj obrobna, že v uporabi, kot na primer pri teritorialnem razvoju, pri socialnem razvoju ter v vrednotenju učinkov politik.
Enostransko poudarjanje razvoja, ki primarno temelji na gospodarski rasti (kot v predhodnem programskem obdobju, ko je bila gospodarska rast prva razvojna prioriteta) je v Sloveniji pokazal slabosti, zlasti po izbruhu globalne finančne krize. Prejšnji model je poglabljal teritorialne razlike oziroma zaostril prostorska in socialna nasprotja. Celostni pristop je torej potreben kot orodje, s katerim bo na eni strani mogoče upoštevati razvojno pomembne razlike med sektorji, regijami, področji razvoja, in obenem uveljavljati skupne cilje blaginje, ki so opredeljeni na državni ravni v zvezi z enakostjo spolov, trajnostjo, kohezijo.
Celostni pristop pomeni, da bo razvojna politika poslej pri izbiri ukrepov izenačila pomen neposrednih učinkov ukrepov s pomenom posrednih učinkov. Celostno izvajanje pomeni ravno to, da morajo nosilci politik in izvajalci projektov celostno presoditi svoje namere in delovanje in s tem zagotoviti, da doseganje ciljev na enem področju javne blaginje ne deluje proti interesom drugih vidikov blaginje, ki jih zagotavljajo ukrepi drugih tematskih osi, drugih prednostnih naložb in drugih ministrstev. To v naslednjem programskem obdobju močno povečuje pomen medsektorskega usklajevanja, ki se mora tudi samo spremeniti. Poslej ne bo več pomembna le obrambe legitimnih sektorskih interesov ampak ima nalogo spodbuditi predvsem iskanje presečnih ukrepov in projektov, ki zagotavljajo izpolnjevanje ciljev različnih sektorjev.
Aleksander Aristovnik: Ob izteku tekočega, glede na zastavljene razvojne cilje, relativno neuspešnega finančnega okvira EU 2007-2013, se zastavlja vprašanje, ali evropski proračun sploh opravlja svojo razvojno vlogo in ali so relativno omejena sredstva pravilno razporejena. Znano je namreč, da je obseg evropskega proračuna relativno majhen, saj dosega le okoli enega odstotka BDP in je neprimerljiv z nacionalnimi proračuni, kjer se porabi v povprečju skoraj petdeset odstotkov BDP. Zato je toliko bolj pomembno, kako ta sredstva, ki na primer na letni ravni pomenijo okoli štirinajstkratnik slovenskega proračuna oz štirikratnik njenega BDP, porabimo in katere so ključne prioritete, ki jih zasledujemo.
Sredi novembra 2013 je Evropski parlament po dveh letih in pol mučnih pogajanj končno potrdil težko pričakovani finančni okvir 2014-2020, ki naj bi pomenil finančno podlago za financiranje ciljev, postavljenih v strategiji Evropa 2020. Spomnimo, strategija Evropa 2020 je bila sprejeta v juniju 2010 kot nadgradnja svoje neuspešne predhodnice, tj. Lizbonske strategije, v okviru katere si EU v tekočem desetletju prizadeva zagotoviti pametno, trajnostno in vključujočo rast. To naj bi dosegla z uresničitvijo petih ambicioznih ciljev na področju zaposlovanja, raziskav, izobraževanja, zmanjšanja ravni revščine ter podnebnih sprememb in energetike. Na prvi pogled, vse lepo in prav, pa vendarle se lahko vprašamo, ali novi finančni okvir 2014-2020 tudi dejansko odgovarja na izzive, postavljene v strategiji Evrope 2020?
Če najprej pogledamo skupni znesek, ugotovimo, da namerava EU v obdobju 2014-2020 porabiti okoli 960 milijard evrov, kar je za 3,5 odstotka manj kot v iztekajočem sedemletnem obdobju. V tem pogledu je očitno prevladala moč držav neto plačnic, imenovanih tudi »prijateljice učinkovite porabe«, ki so zagovarjale zmanjšanje sveženj evropskega denarja in s tem lastnih neto vplačil za naslednje finančno obdobje. V občutljivem času, ko bi se vloga EU morala še dodatno krepiti, je siromašenje proračuna korak nazaj, sploh ker se je to zgodilo prvič po letu 1988, odkar evropska integracija deluje na osnovi koncepta finančnih okvirjev, ko je stopil v veljavo prvi finančni okvir Delors I (1988-1992). Zmanjševanje solidarnosti znotraj EU s strani bogatejših potrjuje tudi dejstvo, da se je kljub nedavnim širitvam EU na manj razvite članice in izpostavljanju potreb po ekonomski, socialni ter teritorialni koheziji, zmanjšal obseg kohezijskih sredstev za slabih 9 odstotkov (na okoli 325 milijard evrov).
Kot korak v pravo smer lahko štejemo znatno, skoraj 40 odstotno povečanje sredstev za konkurenčnost in zaposlovanje (npr. Obzorje 2020, Erasmus+ ipd.), in sicer na 126,6 milijarde evrov, ki bodo tudi preko horizontalnega pristopa morala vsaj delno nadomestiti znaten izpad kohezijskih sredstev. Po drugi strani je več kot pet milijardno povečanje sredstev za notranjo in zunanjo politiko praktično identično znesku povečanja sredstev za evropsko birokracijo. Tudi skoraj 13 odstotno zmanjšanje predvidenih sredstev za skupno kmetijstvo politiko je le na prvi pogled spodbuden znak, saj je še vedno več kot tretjina evropskega proračuna (373 milijard) namenjeno tej primarni (?!) gospodarski dejavnosti. Priznati je sicer treba, da se v okviru tega zneska del kmetijskih sredstev namenjenih razvoju podeželja in okolja postopoma povečuje, pa vendarle še vedno prevladujejo predvsem neposredna plačila kmetom, kar je skregano z logiko in cilji strategije Evropa 2020. Več kot očitno je, da
vrsta elementov sramotnega anahronizma onemogoča Evropski uniji, da bi naredila (razvojni) korak naprej. Še več, dokler posamezne države članice (prednjačita Francija in Velika Britanija) ne bodo izstopile iz okvirov zgodovinsko pridobljenih pravic in postavile interese evropske skupnosti pred svoje lastne parcialne interese, bodo sprejeti finančni okviri le bled odsev visokoletečih razvojnih strategij EU.
Mojca Golobič: Evropa je – spet- iznašla nekaj »novega«. V načrtovanju prostora je namreč razvoj lahko zgolj celosten in integriran (medpodročno usklajen); ter prilagojen potrebam uporabnikov. V prostoru se predlogi posameznih družbenih skupin v končni fazi uresničujejo; njihove abstraktne zasnove pa trčijo ob omejitve (ali v srečnem primeru podporo) »zunanjih« okoliščin, kamor sodijo naravne danosti prostora, drugi uporabniki, prebivalci, administracija izvajanja. Za uresničevanje takega razvoja že pol stoletja obstajajo tudi postopki: analiza (prostorskih in družbenih) omejitev in potencialov, oblikovanje (več alternativnih!) rešitev, ocena njihovih učinkov na druge družbene sisteme in sodelovanje javnosti.
Če poskusimo to zdaj prevesti v novorek EU, imamo za doseganje boljše medsebojne usklajenosti politik oz. njihovih ukrepov ter njihovo prilagojenost značilnostim v posameznih območjih »presojo prostorskih učinkov« (territorial impact assessment; TIA). V novem finančnem obdobju je z identifikacijo lokalnih posebnosti najbolj tesno povezan instrument strukturne politike »skupnostno vodenega lokalnega razvoja« – po angleško Community led local development, kjer naj bi pobude za projekte zraste od spodaj navzgor, torej iz in potreb (različnih skupin) prebivalcev. Integriranost in celovitost pa naj bi zagotavljale »celovite teritorialne naložbe«. Neka naložba je razvojno teritorialna, če je usklajena s prostorsko strategijo območja, za katero se sprejema.
To pa seveda pomeni, da mora območje tako strategijo imeti. Slovenska nacionalna prostorska strategija je iz l. 2004, za njen obstoj ve le redko kdo, pristojni pa razmišljajo o njeni prenovi. Regij nimamo, seveda niti ne njihovih prostorsko razvojnih strategij. Kakšne pa so strategije občin z nekaj 100 prebivalci in brez zaposlene osebe, odgovorne za prostor, pa presodite sami.
Namen je dober, vprašanje pa je ali bo še tako pametni instrument lahko preprečil neumnim, da bi se ponovila npr. anekdotična španska letališča, od koder še ni vzletelo nobeno letalo, denar pa je bil uspešno počrpan. Če pogledamo v domače loge: ali bomo preprečili opuščene gradbene jame in prazna »elitna« stanovanja, ki so nastali kot posledica »developerske« histerije v zadnjem desetletju; medobčinsko tekmovanje v zapravljanju denarja za predimenzionirane in na pol opremljene proizvodne cone ter kičasto okrašena krožišča.
Goran Šoster: Evropska Komisija (EK) je priporočila državam članicam Evropske Unije (EU), naj v programskem obdobju 2014 – 2020 uvedejo v razvojne politike novo, horizontalno metodologijo izvajanja lokalnega razvoja. Ta pristop je poimenovala s terminom “Community Led Local Development” ali kratko CLLD. V slovenskem prevodu ga poimenujemo “Lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost”. Označujemo ga kar z angleško kratico CLLD. Osnovne parametre priporočil za izvajanje CLLD je EK objavila že februarja 2013 v dokumentu “Smernice za izvajanje CLLD”. Države članice EU morajo najkasneje v letu 2014 natančno opredeliti izbran način izvajanja »Lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost« v »Partnerskem sporazumu«, ki je izhodiščni dokument za črpanje sredstev iz strukturnih skladov EU in iz sredstev kohezije.
Z uvajanjem pristopa CLLD je EK pokazala odločnost pri postopnem prehodu od izvajanja zgolj sektorskih politik k politikam teritorialnega razvoja. Bistvo pristopa CLLD je v presečnem pristopu k razvoju po principu “od spodaj navzgor”. Pristop CLLD ponuja možnost črpanja sredstev različnih skladov EU. Namen uvajanja pristopa CLLD je iskanje učinkovitih poti za izboljšanje blaginje v vseh delih EU, bodisi ruralnih ali urbanih. Pristop CLLD izhaja iz preizkušenega programa za razvoj podeželja LEADER. Program LEADER so doslej uspešno izvajale vse države članice EU, zato je v Evropi oblikovanih okrog 2.400 Lokalnih akcijskih skupin, ki so sestavljene po partnerskem načelu sodelovanja med javnim sektorjem, ekonomskim sektorjem in predstavniki civilne družbe. Lokalna partnerstva, imenovana Lokalne akcijske skupine opredelijo v vsakem programskem obdobju Lokalno razvojno strategijo in s transparentnimi in demokratičnimi postopki sama partnerstva odločajo o prioritetah, katerim bodo namenila evropska sredstva. Na principu odločanja »od spodaj navzgor« temelji tudi pristop CLLD. Razlika med pristopoma LEADER in CLLD je v tem, da se LEADER omejuje le na črpanje sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), CLLD pa temelji na hkratnem črpanju sredstev tistih evropskih skladov, za katere se posamezna država članica sama odloči.
Dokončni pregled izbranih načinov kombiniranja evropskih sredstev v pristopu CLLD bo znan šele v drugi polovici leta 2014. Večina članic EU se v pripravljalni fazi odloča za možnost kombiniranja sredstev EKSRP in Evropskega sklada za ribištvo in pomorstvo (ESRP). Glede na raznolikost evropskih držav, teritorijev in območij znotraj držav je odprta izbira metodološkega pristopa pri izvajanju CLLD dobra odločitev EK. Slaba stran takega pristopa je v prepočasnem uvajanju tega instrumenta evropske politike teritorialnega razvoja, ki bo nedvomno aktiviral številne neizkoriščene endogene razvojne potenciale za doseganje višje stopnje blaginje v vseh delih Evrope.
Jože Kos Grabar: Izzivi pri uveljavljanju horizontalno-presečno in sinergijsko zastavljenega razvoja z vidika prostorskega načrtovanja na lokalni in regionalni ravni. Razprava bo vsebinsko osredotočena na problematiko in možne rešitve, zadevajoče integralno zastavljeni razvoj, kakor ga s svojimi postopki in prostorskimi akti kot rezultati teh postopkov sooblikujejo oziroma bi ga lahko sooblikovali družbeni subjekti na področju prostorskega načrtovanja na lokalni in regionalni ravni. Uvodoma bodo tematizirani skupni oz. presečni interesi (javni interesi, javno dobro) in problematizirani njihovi nosilci ter delovanje in vloga le-teh v današnji slovenski in širši družbi. Tvorba (večsektorsko in sinergijsko zastavljenih) razvojnih projektov, ki so vključeni v postopke priprave in sprejemanja prostorskih aktov, bo analizirana tudi z vidikov njihove vsebine in akterjev omenjene tvorbe (družbena moč, relevanca in (ne)sodelovanje teh akterjev). Opozorjeno bo na šibke člene v sistemu in praksi tukajšnjega prostorskega načrtovanja (znanje, informiranje, organiziranost, kultura sodelovanje, delitev vlog pri odločanju…), spričo katerih je sinergija v prostorskem (in okoljskem, ekonomskem, socialnem…) razvoju otežena. Podanih bo nekaj predlogov, kako to stanje v občinskem in regionalnem okviru izboljšati. Pri tem bo pozornost dana predvsem konkretnim možnostim za doseganje višje stopnje poznavalskosti, izrabe oz. vključevanja razpoložljivega znanja, interdisciplinarnosti, kompleksnosti, poenostavljanja, učinkovitosti, sodelovanja/participacije, dogovarjanja, sinhronosti, anticipacije možnih učinkov, razširitve kroga odločevalcev in spremembe družbeno razvojne paradigme (parcialnost – univerzalnost, tekmovanje – dogovarjanje…) ter prostorske ‘odslikave’ le-te.
Lili Mahne: Vedno se bodo našli Eskimi, ki bodo za prebivalce Konga hoteli izdelati navodila za obnašanje v visoki vročini. To se bo dogajali tako dolgo, dokler prebivalci Konga ne bodo sklenili, da bi bilo modro, da zadeve vzamejo v svoje roke. Predstavila bom svoje konkretne izkušnje, kako sem vzgojila mlade v svojem okolju, da so začeli ustvarjati strukture, ki so predstavniške, avtonomne in participatorne. Kako sem se odločila, da mladim prepustim vodenje in upravljanje in s kakšnimi izzivi sem se pri tem soočala.
Dr. Suzana Čurin Radovič. V razpravi se osredotočam na pomen in vlogo menedžmenta pri kreiranju programov za financiranje iz strukturnih skladov, da bi dosegli dvoje: celostni pristop k uporabi tega denarja in vpetost v evropske politike in tako v širši prostor sobivanja.
Javni menedžment, zlasti v državni upravi kot makro menedžerju, bi moral biti tisti, ki relevantno prispeva h kakovosti družbe in h kvaliteti življenja nasploh skozi dosledno uresničevanje poslanstva posameznih organizacij. Za to pa bi bilo potrebno dobro in poglobljeno razumevanje organizacije, ki jo dotični javni menedžer upravlja, in sicer v vseh treh relevantnih funkcijah: strateške, interne, eksterne. Evalvacijo bi moral javni menedžer uporabljati sistematično kot povratno informacijo oz. za reflektiranje lastnega dela in delovanja organizacije, ki jo vodi, kot celote.
Javni menedžer z vizijo razvoja organizacije, ki jo vodi, naj bi razmišljal tudi o njeni vpetosti organizacije v širši prostor. Skozi to naj bi osmislil sredstva, ki se pridobivajo iz tega prostora, hkrati pa bi zagotovil promoviranje identitete organizacijenavzven – v širši prostor. Gre torej za dvosmerni proces dajanja in sprejemanja, ki naj bi prispeval k boljši harmonizaciji v širšem okolju na eni strani ter k boljšemu zadovoljevanju konkretnih potreb na drugi. Pri takem pristopu ne bi šlo za črpanje sredstev strukturnih skladov ampak za harmonizacijo v materialnem in družbenem smislu. To pa je relevantna razlika, ki zahteva premišljeno in poglobljeno delovanje vodilnih strokovnjakov v državni in javni upravi, ki se kakorkoli ukvarjajo s področjem strukturnih skladov.
Jože Dekleva: V naslednji finančni perspektivi bo del sredstev namenjen spodbujanju trajnostnega razvoja mest. Kako lahko določimo ustrezne projekte oz. programe? Lahko sledimo dosedanjim iskušnjam pridobivanja finančnih podpor, ki izhajajo iz upravičenega cilja počrpati čim večji delež raspoložljivih sredstev. Lahko pa pri pripravi predlogov poleg navedenega cilja upoštevamo tudi dolgoročnejše cilje trajnostnega razvoja mest.
Če bi se odločili za vsebinsko ustreznejši pristop, bi mesta morala najprej pripraviti svojim razmeram primerno strategijo trajnostnega razvoja, na podlagi katere bi nato določila projekte oz. programe, ki bodo utemeljeni na podlagi dolgoročnejše in celovite strategije trajnostnega razvoja mesta.
Jasno je, da mesta s takimi strategijami trajnostnega razvoja danes ne razpolagajo. Prostorsko načrtovanje mest je zasnovana na parcialnih ciljih in pogosto je zgolj krinka za zasebne projekte zemljiških spekulacij (sprememba namembnosti zemljišč).
Za razliko od obstoječih prostorskih načrtov bi morala celovita strategija trajnostnega razvoja temeljiti na širših opredelitvah javnega dobra. Ali je taka strategija možna brez širokega javnega konsenza v pogojih prevlade interesov “nepremičninskega lobija”? Priprava strategije trajnostnega razvoja mesta zahteva, da se uskladijo cilji vseh deležnikov mesta. Pri tem mislimo na primer na prebivalce mesta, za katere je lahko pomembnejša uporabna vrednost od tržne vrednosti mestnega prostora. Strategija trajnostnega razvoja mest je potrebno pripraviti ob demokratičnem sodelovanju vseh deležnikov in ne kot administrativno nalogo. V uvodni diskusiji bom na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobil s pripravo “Strategije trajnostnega razvoja Mesta Ljubljana”, opozoril na poglavitne izzive takega pristopa in predlagal možne projekte oz. programe, ki bi morali temeljiti na celoviti strategiji trajnostnega razvoja mest.
Marko Kiauta. Glede celostnih rešitev si na sekciji zdravstvo pri SZKO prizadevamo delovanje za kakovost razširiti z nivoja posameznih bolnišnic in ZD na kakovost zdravstvenega sistema. Tu v prvi vrsti vidimo potrebo po obravnavi kakovosti najmočnejših igralcev, to je kakovosti MZ in ZZZS. Oboji imajo odjemalce in oboli izvajajo storitve za njih. O kakovosti teh storitev pa nikjer ni niti govora. Problem politik je v odsotnosti njihovih nosilcev. Politiki so mandatno prekratki, da bi bili pravi nosilci, skrbniki in odgovorni za realizacijo nekih strategij in politik (cikli izvedbe so praviloma bistveno daljši od dejanskega trajanja njihovih mandatov). To so lahko le odgovorni nosilci posameznih strokovnih odločitev, katerih odgovornost in pristojnost nebi smela prenehati z zamenjavo političnega vodstva. Sedaj imam kar imamo, ker javnost vidi le politike, kot (edine) odgovorne nosilce politik. Narobe. Naravni nosilci bi morali biti vodilni strokovnjaki posameznih področij. Tega sedaj ni. Kot vodja projekta kakovosti MZ (2009/10) ima neposredne dokaze o tem, kar trdi.
Kot enega glavnih problemov na področju razvoja Slovenije vidim odsotnost nosilcev politik in strategij. Politike in strategije posameznega ministrstva so dejansko namenjene razvoju posameznega vidika SLO kot regije, saj pri temeljnih zadevah ni smiselna drobitev na manjše regije (npr. Lombardija ima 3 miljone prebivalcev). Potrebna je inovacija v načinu sprejemanja interaktivnih strategij in politik in v načinu določanja odgovornosti za njihovo realizacijo. Potreben je tudi sistemski pristop pri razvoju kakovosti vladanja.
Celostnih rešitev ni brez nosilcev, ki so celovito pooblaščenih in odgovornih za povezavo in uspešnega sodelovanja vseh akterjev, ki jih strategija in politika zadeva. Celostnih rešitev ni brez nosilcev, katerih mandat traja v celem času izvajanja politike in realizacije strategije.
Politiki so mandatno prekratki, da bi bili pravi nosilci, skrbniki in odgovorni za realizacijo sprejetih strategij in politik (cikli izvedbe so praviloma bistveno daljši od dejanskega trajanja njihovih mandatov). Nosilci sprejetih politik in strategij so lahko le odgovorni nosilci posameznih strokovnih odločitev, katerih odgovornost in pristojnost nebi smela prenehati z zamenjavo političnega vodstva. Politična odgovornost za realizacijo sprejetih politik in strategij pa bi se morala avtomatično prenašati na novo izvoljene politike. Opustitev in sprememba politike/strategije bi smela biti dopustna le po potrditvi le tega na istem organu odločanja kot je bila sprejeta do tedaj veljavna.
Sedaj imamo kar imamo, ker javnost vidi le politike, kot (edine) odgovorne nosilce politik. Narobe. Naravni nosilci bi morali biti vodilni strokovnjaki posameznih področij. Brez njih, kot odgovornega so-podpisnika pri predlaganju potrjevanja nekega zakona ali dokumenta strategije/politike urejanja nekega strokovnega področja, nebi smelo priti do potrditve takih dokumentov.
Primer iz zdravstva (celostni pristop mora tudi tu iskati presečne učinke v horizontalnem povezovanju med izobraževanjem, razvojem cestnega omrežja, razvojnimi prizadevanji za ekonomske vidike izvoza storitev zdravljenja, strateški premik od povečevanja realizacije k povečevanju vrednosti za pacienta, …). Na sekciji zdravstvo pri Slovenskem združenju za kakovost in odličnost (SZKO) si prizadevamo v novem 10 letnem obdobju delovanje za kakovost razširiti z nivoja posameznih bolnišnic in zdravstvenih domov na kakovost zdravstvenega sistema. Tu v prvi vrsti vidimo potrebo po obravnavi kakovosti najmočnejših igralcev, to je kakovosti MZ in ZZZS, ki sta za sistem najodgovornejša. Obe organizaciji imata odjemalce in oba izvajata storitve za njih. O kakovosti teh storitev pa nikjer (v javnosti) ni niti govora.
Nepovezanost odgovornosti za področja. Pri razvoju sistema vodenja kakovosti na MZ (2009/10) se je pokazalo, da za posamezna strokovna področja (laboratoriji, zdravila, zdravstveni domovi, bolnišnice, …) ministrstvo sploh nima nosilcev celovite odgovornosti urejanja posameznega strokovnega področja. Nekaj ljudi na vrhu MZ-ja kot nek multipraktik kampanjsko rešuje posamezne afere in probleme, zaposleni pa stresno dobijo posamezno nalogo zdaj na tem, zdaj na drugem področju, tako da za resno proaktivno delo nimajo pogojev. Prav tako nimajo pogojev za uspešen razvoj potrebnih kompetenc za področje svojih zadolžitev. Za povrh pa njihove strokovne službe (pravna, finančna, …) svojo vlogo vidijo predvsem v nadziranju pravilnosti delovanja in ne v podpori delovanja. Kultura nadzora v celoti prevladuje nad kulturo ustvarjanja. Kako so kapacitete odmaknjene od prizadevanje za kreacijo je bilo nazorno videti tudi na primeru mednarodne konference laboratorijev v zdravstvu (Ljubljana, december 2013), ki se je kljub vabilu ni udeležila kontaktna oseba za to področje na MZ-ju!
Nepovezanost odgovornosti za razvoj. Delno temu botruje tudi razbitost strokovnih kapacitet v Sloveniji. Npr.: v ZZZS je po trditvah uslužbencev MZ bilo v letu 2009 7-krat več zdravnikov kot na ministrstvu. Funkcija nadzora je bistveno močnejša kot funkcija kreacije! Osnovni strateški dokument je resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2008−2013, ki jo je državni zbor sprejel na seji dne 26. junija 2008. Dokument je bil pripravljen in potrjen v času ministrovanja ministra, ki ga je kmalu za tem zamenjal drugi, tega tretji in na koncu še četrti. Strokovnjaki na MZ pa so ta dokument v času projekta (2009/10) obravnavali kot praktično neobvezujoč. Nemogoče je bilo dobiti sogovornika, ki bi deloval kot odgovorni nosilec realizacije posameznih določil.
Prijavljene diskusije:
Marjan Berlič, Ptuj: Na področju urejanja prostora je potrebno začeti uporabljati orodje, ki je na razpolago – regionalni prostorski načrt – RPO. Vsak dogodek je umeščen v prostor. Osnova za resno delo na področju regionalnega prostorskega razvoja je urbana regija. V našem slučaju urbana regija Drava. Danes je v strategiji prostorskega razvoja Slovenije upoštevana samo Ljubljanska urbana regija – LUR v katero je vključenih 26 občin. Ta regija enotno nastopa kar na nekaterih področjih. Za to regijo so bile izdelane strokovne podlage za izdelavo regionalnega prostorskega načrta. Štipendijska politika je zasnovana na nivoju regije. Območje na katerem živimo sestavljata Zgornje Podravje in Spodnje Podravje. Pravilno je da na prostorskem področju nastopimo kot urbana regija. Združevalni element Zgornjega in spodnjega podravja je reka Drava. Sledi, da imamo urbano regijo Drava. V strategijo prostorskega razvoja Slovenije vnesti pojem Urbana Regija Drava – URD (vključiti vseh 42 občin). Zakaj urbana regija Drava? Voda je naše največje bogastvo. Povodje reke Drave sovpada s politično opredelitvijo regije (42 občine). Drava je najatraktivnejši prostorsko ambientalni element tega okolja. Reka Drava je najmočnejši prostorski element in istočasno povezovalni element našega območja. (diskusija ni bila predstavljena zaradi bolezni avtorja).
mag. Zvezda Koželj, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Varstvo kulturne dediščine se od ostale kulture razlikuje v tem, da so lahko njuni cilji in interesi delovanja diametralno nasprotni. Za razliko od ostale kulture je državna regulacija pri varstvu nujna, saj lahko le država z ustreznimi pravnimi in drugimi mehanizmi zagotovi učinkovito varovanje dediščinskih vrednot. Za varstvo je najpomembnejše, da so odločitve dolgoročne in da odgovornost zanje ne sprejmejo samo lastniki, stroka in organi, ki odločajo o razporejanju javnih sredstev, ampak tudi vsi tisti resorji, ki vodijo različne politike, ki neposredno ali posredno vplivajo na dediščino, in javnost v smislu celostnega (integralnega) ohranjanja. Slednje načelo (še ne) uresničujemo predvsem tako, da varstvo dediščine pravočasno in enakovredno vključimo v vse postopke načrtovanja in izvajanja razvojnih odločitev na ravni države in lokalnih skupnosti. V času gospodarske recesije se od tega koncepta, ki ga razvija Svet Evrope od leta 1975 naprej, vse bolj oddaljujemo. Ob tem velja omeniti npr. Izjavo o spodbujanju dediščine v času ekonomske recesije, ki je dokazala, da je spodbujanje financiranja obnovitvenih posegov dejavno na vseh treh ravneh – tako ekonomski, okoljski, kot družbeno – kulturni. Prav ohranjanje kulturne dediščine je učinkovito sredstvo v spodbujanju ekonomske oživitve in zaposlovanja.
Zaradi državotvornega pomena je kultura v Evropski uniji ostala v pristojnosti nacionalnih držav, kar je po mojem mnenju eden od vzrokov po nezadostnem vključevanju kulturne dediščine v nacionalne strateške dokumente. Večina sredstev za kulturno dediščino se posredno zagotavlja preko strukturnih skladov: zaradi slabe organiziranosti ob zapletenih mehanizmih in visokih zahtevah glede priprave projektne dokumentacije, bile do sedaj nove države članice EU bolj ali manj (ne) učinkovite pri konkuriranju za evropski denar.
V veljavnih slovenskih razvojnih dokumentih, katerim se je veljavnost iztekla, je bila dokaj korektno izpostavljena skrb za ohranjanje kulturne dediščine. Izostajala pa je (poleg temeljnega strateškega dokumenta varstva dediščine) tudi njihova medsebojna povezanost, ki bi na tem področju omogočila sinergijske učinke. Njim podrejeni in izvedbeni dokumenti, kot tudi normativni akti, deklarativno so sledili tem ciljem, vendar se pogosto v praksi neustrezno (ali sploh niso) implementirali.
Nova generacija nacionalnih strateških dokumentov (Partnerski sporazum, OP, Strategija pametne specializacije, Strategija razvoja Slovenije, Program razvoja podeželja, Nacionalni program za kulturo) nedopustno oži kulturno dediščinske vsebine tako glede razumevanja celostnega ohranjanja, kot tudi njene vloge kot: enega od nosilnih dejavnikov kulturnih in kreativnih industrij, vira trajnostnega razvoja, pomembne prvine prostora kot kakovostnega življenjskega okolja – v kateri se lahko umestijo najrazličnejše, ne samo turistične vsebine. Koncept celostnega ohranjanja dediščine lahko primerjamo s pristopom k teritorialnem razvoju urbanih območij, ki bo podprt skozi mehanizem celostnih teritorialnih naložb. Dediščina je v tem primeru lahko obravnavana kot objekt ali subjekt vseh prioritetnih naložb v: podjetništvo (kot nova vsebina v obnovljenem objektu ali dejavnost obnovitvenih posegov na dediščini), zaposlovanje (še posebno za potrebe izvedbe obnovitvenih posegov ali gradiv zanje), znanje (izobraževanje in usposabljanje z namenom ohranjanja tradicionalnih in specifičnih ekoloških/zelenih znanj, veščin in deficitarnih poklicev, tudi s ponovno uporabo e-dediščinskih vsebin), trajnostno rabo in proizvodnjo energije (kot primer trajnostne rabe virov), okolje (naselbinska prenova kot zgled učinkovitega gospodarjenja z naravnimi viri, dediščina kot neobnovljiv vir in osrednja prvina kulturne raznolikosti, ki je kot biotska raznovrstnost potrebna za obstoj človeštva) in socialo (družbena kohezivnost ohranjanja dediščine z dediščinskimi skupnostmi, socialno podjetništvo kot oblika izvajalskih organizacij). (OP 1: S stališča celostnega ohranjanja kulturne dediščine so pomembni razvojni dokumenti predvsem na področjih kmetijstva in gozdarstva, razvoja podeželja, urejanja prostora, varstva okolja in ohranjanja narave, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, graditve, stanovanjskega in komunalnega gospodarstva, turizma, raziskovanja, informacijske družbe, vzgoje, izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja.)
Andreja Gregorič, MK Projekt d.o.o. S konzorcijskim partnerstvom, ki vključuje podjetje MK projekt, d.o.o., v vlogi vodilnega partnerja s podizvajalcem mag. Bojanom Radejem, z Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani ter njihovimi devetimi strokovnjaki različnih vsebinskih področij ter s podjetjem Aquarius ekološki inženiring d.o.o., smo bili v lanskem letu s strani Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo izbrani za predhodno vrednotenje in celovito presojo vplivov na okolje z dodatkom za varovana območja (Natura 2000) za Operativni program za izvajanje Evropske kohezijske politike 2014–2020. Konec lanskega leta smo izdelali vmesno poročilo predhodnega vrednotenja, ki je pokazalo, da je programiranje operativnega programa zaenkrat dokaj neustrezno. Priprava operativnega programa je v velikem zamujanju, v skladu z evropskimi smernicami bi moral biti operativni program s strani Evropske komisije potrjen v začetku leta 2014, zadnje informacije Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo pa kažejo, da bo potrditev realizirana šele konec maja 2014. Tako bo z zamudo sledila tudi aktivna uporaba novega operativnega programa, kar bo zagotovo imelo negativne posledice in bo vodilo v kasnejšo realizacijo novih projektov izpeljanih iz usmeritev novega operativnega progama. Prav tako je bil zadnji osnutek operativnega programa iz septembra 2013 še vedno pomanjkljivo pripravljen, velik del vsebin, ki so zahtevane s strani evropskih smernic, so bile še nezačete ali v veliki meri pomanjkljive oz. nedokončane, tako je bila površno ali lahko rečemo pavšalno, pripravljena tudi finančna razdelitev sredstev novega operativnega programa glede na identificirane izzive in potrebe razvoja Slovenije. Ob takšnem osnutku je bilo težko celostno pripraviti vmesno poročilo predhodnega vrednotenja, na kar smo opozarjali tudi pripravljavca operativnega programa. Kljub vsemu smo pripravljavcu pripravo prihodnjih različic do končne priprave operativnega programa olajšali z zelo konkretnimi komentarji, ugotovitvami in ključnimi priporočili za ustreznejšo pripravo ključnega programskega dokumenta za Slovenijo za prihodnjo finančno obdobje do leta 2020.
Ravno pred nekaj dnevi je bil pripravljen nov osnutek operativnega programa, na podlagi katerega bomo predvidoma marca 2014 pripravili končno poročilo predhodnega vrednotenja operativnega programa.
Mag. Jurij Bavdaž, Kooperativa Rog. Največji problem družbe je brezposelnost. Dejansko gre za 200.000 ljudi, verjetno pa še več, saj imamo danes 300.000 klasišnih delovnih mest manj, kot v najboljših časih socializma. Problem je tudi način financiranja projektov. Koliko delovnih mest bi lahko odprli za 1600 mio EUR, kolikor bo stal TEŠ 6? Po klasičnem pristopu od zgoraj navzdol, z upravo, administracijo, podpornimi shemami in agencijami in vsem ostalim, takega denarja sploh ne moremo porabiti. Projekti zadnjih razpisov, nepovratno 300.000 EUR, pa niso dali trajnih delovnih mest – še več. Tak pristop tvori nova delovna mesta na tak način, da ima država po končanem projektu še dodatne fiksne obveznosti in stroške.
Socialno podjetništvo zaradi svoje neprofitnosti predstavlja konkurenčno prednost in priložnost, za veliko odpiranje delovnih mest vendar, če bomo na klasični način usmerili v ta sektor recimo 1600 mio EUR, jih bo porabljenih 400 mio za podporo 400 za svetovanje in zahteve razpisov, 400 mio pa za projekte, ki sami brez dodatnega financiranja ne bodo sposobni preživeti in zaposlovati. Tako količino denarja je možno profitabilno s stališča družbe plasirati le za majhne lokalne projekte na način “od spodaj navzgor”. Socialni podjetnik bi lahko v doglednem času (ne pa takoj na začetku) zaposlil oz. se samozaposlil za veliko manjše mesečne vzpodbude in olajšave. Recimo 300 EUR. Pri mega projektih gre 90% denarja v “izgubo” (uvoz opreme, tuji podizvajalci, slabo plačani tuji delavci pošiljajo denar domov, dobro plačani management in svetovlaci zapravlja denar v tujini,…), medtem, ko tak majhen denar, nakazan direktno socialnemu podjetniku, ostaja in se oplaja in podpira lokalno gospodarstvo ter se večkratno vrne v državni proračun.
mag. Simon Delakorda, Zavod Inštitut za elektronsko participacijo (INePA). Zaključno poročilo o slovenski udeležbi v 6. Okvirnem programu EU kaže, da so v njem večinoma sodelovale visokošolske, raziskovalne (javni zavodi), industrijske organizacije ter mala in srednja podjetja. Da so NVO redko udeležene kot udeleženci ali celo koordinatorji v uspešnih projektih, kažejo predstavitve dobrih praks evropskih raziskav. Podobni zaključki veljajo tudi za program ICT Policy Support v obdobju 2007-2010, v katerem je bilo med slovenskimi organizacijam, ki so uspešno pridobile financiranje, le 20% NVO-jev.
(I) Prednosti vključevanja NVO za gospodarstvo in znanost. NVO opravljajo dve pomembni funkciji – zagovorniško in storitveno, ki se na področju razvoja in ohranjanja demokracije kaže skozi sodelovanje državljanov pri upravljanju države in družbe. V primerjavi z gospodarstvom in znanostjo so prednostna področja delovanja NVO predvsem identifikacija javnih problemov, naslavljanje zadev lokalnega pomena, opozarjanje na nevarne trende in njihovo zaustavljanje, ozaveščanje in politično vplivanje. Izkušnje Inštituta za elektronsko participacijo z evropskimi partnerskimi projekti kažejo na naslednje primerljive prednosti NVO: (1) izvajanje pilotnih aktivnosti, (2) vključevanje ciljnih skupin, (3) svetovanje in analize ter (4) aplikacija in diseminacija rezultatov. (II) Ovire pri vključevanju v razvojne projekte. Po podatkih AJPES so imele NVO v letu 2010 v povprečju 0,3 zaposlenega, kar kaže na nizko stopnjo profesionalizacije nevladnega sektorja. Zgovoren je tudi podatek, da je imelo leta 2010 zgolj 9% NVO v Osrednjeslovenski regiji nad 100.000 evrov letnih prihodkov. Na podlagi obeh podatkov lahko sklepamo, da večina NVO nima zadostnih kadrovskih in finančnih kapacitet za sodelovanje na raziskovalno-razvojnih projektih. Oboje je namreč potrebno za zagotavljanje strokovne izvedbe projektov kot tudi ravnanja z zahtevno projektno in finančno administracijo. (III) Kritike Okvirnih programov. Civilno družbene kritike dosedanjih Okvirnih programov EU izpostavljajo čezmerno poveličevanje konkurenčnosti na račun okolja in javnega dobrega. Korporativni pristop k evropskemu raziskovanju, ki daje prednost ustvarjanju profita in tržnim deležem, ne more rešiti ključnih izzivov Evrope ravno zato, ker so zanje potrebne alternative v odnosu do posledic ekonomskih modelov visokih rasti in zaslužkov. Tovrstne kritike odpirajo vrata okrepljenemu vključevanju nepridobitnih nevladnih organizacij, ki utemeljujejo svoje poslanstvo v sferi javnih koristi in korekture trga. (IV) Koristi vključevanja za NVO. Raziskovalno-razvojni projekti prinašajo neposredne koristi za nevladne organizacije predvsem z vidika uporabnih rešitev, ki širijo njihovo razumevanje znanosti prek instrumentalizacije za politično zagovorništvo. Dodatne koristi prinašata tudi razvoj raziskovalne kulture od učenja vrednotenja do bogatenja znanja ter kulture samorefleksije v obliki pogostejšega samopreizpraševanja lastnih praks in organiziranosti. Sodelovanje z znanstveniki lahko prav tako pripomore k izboljšani artikulaciji in razumevanju kompleksnosti medsebojno povezanih problemov. (V) Potreba po podpornem raziskovalno-razvojno okolju za NVO. Glede na obseg dosedanjega vključevanja obstaja velika verjetnost, da bodo brez nadaljnje krepitve podpornega okolja (vsebinske mreže, servisne storitve, prepoznavnost itd.) pri odpravljanju kadrovskih in finančnih ovir, za večino nevladnih organizacij ostale koristi sodelovanja v programu Horizonti 2020 še naprej nedostopne. Na daljši rok pa to pomeni počasnejšo profesionalizacijo nevladnega sektorja in neizpolnitev pričakovanj, ki so povezane s sinergijo NVO pri naslavljanju vzrokov in posledic gospodarske, socialne krize ter krize demokracije.
Sklepne misli:
Novi instrumenti – celovitost, ne od zgoraj kot doslej ampak od spodaj, ko pripravljavce projektov pozivajo k celostni pripravi projektov. Nove ključne besede: horizontala, medsektorsko usklajevanje, integracija, kohezija.
SDE nudi podporo javnim ustanovam in neprofitnim pobudam na področju priprave, vodenja in vrednotenja projektov. SDE izvaja tudi brezplačno podporo društvom na področju vrednotenja projektov.
Povabilo na 2. regionalno srečanje evalvatorjev (exYu), ki se bo v obliki družabnega dogodka odvijalo 31. 1. ob 16h-18h.
Prijavljeni:
Doc. dr. Janez Vodičar, Inštitut za šport, Fakulteta za šport, v.d.predstojnika
Ana Vovk Korže, Red. prof. ddr., Prodekanja za finance in razvoj, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta
Vesna Dolničar, Center za družboslovno informatiko, FDV
Petra Rus, koordinatorka EU projektov/EU project manager, Geografski inštitut Antona Melika, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti
dr. Pavel Gantar
Marija Rogan Šik, Sekretarka, Območna obrtno-podjetniška zbornica Sežana
