Socialna država praktično ne obstaja več. Vendar pa tega gotovo ne bomo ugotovili v pregledu sumarnih statističnih podatkov. Ti ponosno pričajo, da so socialni izdatki v Sloveniji vse višji. So ena redkih kategorij nacionalnih agregatov, ki sploh še rastejo. Izdatki za socialne storitve so bili po uradni statistični raziskavi leta 2008 za skoraj 80% višji kot leta 2000. Izdatki realno rastejo od leta 1996 povprečno za približno 3 % na leto. Tako je bilo za programe socialne zaščite leta 2010 namenjenih skoraj 9 milijard evrov ali skoraj četrtino bruto domačega proizvoda.
Eden od razlogov za povečevanje razpona med obsegom socialnih izdatkov in stanjem socialne države je seveda naglo povečevanje števila tistih, ki se morajo zanašati na socialne storitve države kot izhod v zadnji sili. Število brezposelnih, revnih in tudi zdravstveno ogroženih se je v času krize močno povečalo in to je ustvarilo dodaten finančni pritisk na javne blagajne. Obenem pada tudi to, kar ustvarimo in se delež socialnih izdatkov v skupnem produktu toliko bolj povečuje. A naraščanje prepada med izdatki in stanjem socialne države ni samo statistična prevara. Pretvarja se v resničnost, saj je zdaj mogoče socialne storitve nuditi le v vse manjšem obsegu.
Računica je tako osnovna, da jo zelo težko premagamo. Pred našimi očmi to izpričujejo nemočni vladni veljaki, ki se ob reševanju s tem povezanih javnofinančnih težav v prazno zaletavajo že desetletje. Vse težje jemljejo, da sploh lahko še kaj ponudijo. Za golo obračanje kolesa porabijo vse več energije, žita pa že lep čas ne zmeljejo niti toliko, kot ga sproti porabijo. In tako se kolo skupne usode vrti v skupno pogubo.
Ob vse ostrejšem varčevalnem pritisku na socialne pravice je vendarle čudno, da nihče, zlasti pa sindikati, ker te razmere močno prizadenejo njegovo članstvo, ne zahtevajo od vlade jasnih dokazov, da javni denar za socialne politike troši uspešno. Vlada že leta razglaša, da pripravlja ciljno usmerjeni proračun, pri katerem se dodelitev javnih sredstev pazljivo pogojuje z dokazi o uspešnosti njihovega trošenja. V vseh letih pa javnost ni bila deležna dokazov o uspešnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, ločeno po programih in ministrstvih in o njihovem ugodnem vplivu na splošno blaginjo.
Kljub stalnim zagotovilom o preudarnem in k učinkom naravnanem trošenju javnih sredstev, se socialna politika (in vse druge) večinoma odvija v polju političnega barantanja med udeleženci vladnih sestankov. Pri barantanju štejejo razmerja politične moči in taktike, kako premagati nasprotnika. Zato barantanje nima nič opraviti s splošno javno koristjo. V računu udeležencev je ljudstvo samo orodje izsiljevanja, ki ga vihtijo s pomočjo medijev.
Za sedanje krizne razmere posebej aktualen primer domačijskega javnega upravljanja je področje, ki mu socialni partnerji pravijo »aktivna politika zaposlovanja« in je vse prej kot to. Ni niti aktivna, niti zaposlovalna. Je samo politikarjenje, neučinkovito leporečje s prekladanejm velikih zneskov javnih sredstev in brez trajnega makro učinka. To je drugi razlog, ki je sicer veliko manj v ospredju, in pove, zakaj imamo vse višje socialne izdatke države in nikakršno socialno državo.
Po opredelitvah ministrstva za delo, družino in socialne zadeve bodo v iztekajočem letu 2012 »z izvajanjem aktivnosti« v posamezne ukrepe aktivne politike zaposlovanja vložili 102,2 milijona evrov in s tem v ukrepe vključili 58 tisoč oseb (brezposelnost sicer presega 110 tisoč oseb, kar pomeni, da se s polovico brezposelnih niti ne bodo ukvarjali). Osip v pripravljalnih fazah izvajanja ukrepov je nič manj kot trideset odstoten. Dodatno o dvomljivi zaposlitveni ustreznosti ukrepov priča nenavadna struktura prejemnikov subvencij za samozaposlovanje. Največ jih uporabljajo upravičenci z največ srednjo izobrazbo, od njihovih prejemnikov je tretjina starih med 40-50 let; to gotovo ni idealna skupina za ustvarjanje novih podjetnikov. Nasploh je področje podjetniškega svetovanja, ki ga zagotavlja država, delno tudi z zaposlitvenimi ukrepi, dvomljive kakovosti. Saj sama poročila izvajalcev nekdanjega centra za pospeševanje malega gospodarstva pričajo, da v skoraj polovici primerov svetovanje le delno izpolni pričakovanja uporabnikov, predvsem zato, ker po njihovih navedbah »svetovalec ni razumel uporabnikovega problema«.
Od skupnega števila vključenih v ukrepe aktivne politike zaposlovanja bo 14 tisoč oseb dobilo zaposlitev. Sredi leta 2013, ko bodo preverjali uspešnost ukrepov, bo po ocenah ministrstva zaposlenih manj kot četrtina vključenih v ukrepe. Ali okoli desetina skupnega števila brezposelnih. Po lastnih izračunih Zavoda za zaposlovanje obstojnost zaposlitev februarja 2011 za samozaposlene osebe, zaposlene v letu 2007 znaša le 16%. Večina zaposlenih se skratka kmalu vrne v naročje aktivnih ukrepov zaposlovanja, po novo subvencijo. Uporabniki socialnih storitev so tako postali mrtvoudno sredstvo, ki ima edino nalogo upravičiti smiselnost ničemur služečega uradniškega aparata trga dela. Takšna uspešnost aktivne politike zaposlovanja, ki ji letno uspe trajno zaposliti slabih 2500 oseb bi hipotetično potrebovala 48 let in skoraj 5 milijard evrov, da zaposli vse, ki so prijavljeni na njenih seznamih.
Če gre za to, da je treba zaradi varčevanja javnih sredstev spreminjati celo ustavo, je res težko razumeti zakaj ne bi najprej poskrbeli za stotine milijonov, ki ležijo razztreseni sredi vladnih pisarn, ko jih uradniki ne znajo pretvoriti v splošno javno dobro. Dokler bo voda vse bolj vdirala pri tej špranji, se naši barki slabo piše, ne glede na to, kako učinkovito bodo njeni krmarji sicer obračali krmilo in uravnavali njena jadra.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, november 2012; napisano za Večer, rubrika Pogledi