Povzetek: Konvencionalni ekonomski model ni več ustrezen za blaginje večino, saj ni več ekonomsko konsistenten niti za večino (realne) ekonomije. Poleg tega je prepad med hotenji politik in stanjem blaginje ljudi postal prevelik tudi s političnega vidika. Potreben je alternativen razvojni koncept, ki bo zmožen uravnovesti gospodarske in socialne potrebe razvoja. Takšno možnost nudi socialna ekonomija kot alternativni koncept, ki temelji na predpostavki relativnega obilja, je presečna med svojimi nasprotji in poleg tega oblikuje nujne podlage za obnovitev avtonomije posameznikov in ožjih skupnosti kot nasprotnega pola povečevanju soodvisnosti zaradi tokov globalizacije in tehnoloških sprememb.
Prepad med večnimi hotenji človeštva, da si ustvari mirno in dobro življenje že dolga desetletja ni bil v tolikšnem razkoraku z realnim življenjem večine ljudi kot je danes. Hotenja so bila zapisana pred šestdesetimi leti v Deklaraciji OZN o človekovih pravicah. Človekove osnovne pravice so splošne, ker se nanašajo na vsakogar enako brezpogojno, so neodtujljive, veljajo na primer tudi za tistega, ki se zoper njih prekrši, in so nedeljive, ker so medsebojno odvisne. Zato neizpolnjevanje ene same šteje kot kršenje človekovih pravic v celoti. Deklaracija vsem državam, ki so jo podpisale nalaga obveznost zagotoviti svojim prebivalcem ekonomske možnosti in vire za dostojno preživetje – od hrane, obleke, stanovanja, kulturnih dobrin, izobraževanja. Podpisnice morajo pravice izpolnjevati »progresivno« in temu nameniti »maksimalno razpoložljiva sredstva«. To pomeni, da se stanje človekovih pravic zaradi ravnanj držav ne sme poslabševati in zlasti, da ne sme postati manj pomembno od drugih prednostnih nalog, ki jih imajo na drugih področjih svojega udejstvovanja kot na primer za višjo državno varnost ali gospodarsko rast.
O stanju varovanja človekovih pravic na ekonomskem in socialnem področju verjetno najbolje priča raven varovanja pravic tistih, ki jim gre najslabše. Ameriški filozof Rawls v knjigi »Teorija pravičnosti« (1971), ki je v zadnjem stoletju eno najbolj upoštevanih del s tega področja, trdi, da bi v pravični družbi morali sprejemati odločitve, ki bi bile najboljše za tiste, ki jim gre najslabše. Praksa je povsem drugačna. Slovenski zakon o socialnem varstvu na primer določa, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan najprej sam poskrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. In kdaj si državljani dovolj prizadevajo za to določi država. Pri tem državo problemi javnih blagajn iz katerih pravice izplačuje nemalokrat zanimajo bolj kot problemi uporabnikov njenih storitev.
Pravico do denarne socialne pomoči se v Sloveniji odmeri glede na višino minimalnega dohodka in še to ne univerzalno, ampak ob vrsti dodatnih pogojev in papirologije. Minimalni dohodek pa ne zadošča za zadovoljitev osnovnih potreb iz deklaracije, ampak le za golo preživetje. Socialna politika človeku v stiski tako zagotavlja, da se zlepa ne bo mogel izkopati iz svojega položaja. Teh pa nikakor ni malo. V Sloveniji, ki sicer po mednarodnih standardih spada med bogate države, po uradnih podatkih več kot 12% prebivalstva živi pod pragom revščine. Če jim prištejemo še vse tiste, ki živijo z dohodki tik nad pragom revščine, saj so mesečni stroški za dostojno preživetje precej višji od državno priznanega praga revščine, pridemo do grobe ocene, da vsaj četrtina prebivalstva ali vsaj pol milijona ljudi v Sloveniji, nima izpolnjenih osnovnih ekonomskih in socialnih pravic. Te skupine prebivalstva bi zato upravičeno obravnavali kot žrtve socialnega genocida, ki je iz slovenske socialne strukture izbrisal velik del srednjega razreda in ga pahnil na socialno dno, kjer se bori za golo, fizično preživetje.

Konvencionalni ekonomski model
Ideja o napredku blaginje, ki ga primarno poganjajo gospodarski vzvodi rasti dodane vrednosti, četudi do neke mere na škodo družbene povezanosti in okoljske trajnosti, je od konca devetnajstega stoletja dominantna ekonomska paradigma zahodnega sveta. Gospodarska rast, podprta z visoko konkurenčnostjo blaga, podjetij in držav je v tržni globalizaciji pomembna zlasti za tisti del blaginje, ki izvira od izvoznih zaslužkov, na primer za industrijske delavce. Za vse ostale vire blaginje kot je socialna in okoljska blaginja, pa konvencionalni model predstavlja veliko omejitev. Od zadnje krize naprej je postalo tem bolj jasno, da ekonomska logika bogatašev ne deluje več dobro niti za celotno gospodarstvo (in rast dohodka) ampak vse bolj le še za najbolj bogate od bogatih finančnikov. Bogataška ekonomika je nazadnje postala nevarna celotni ekonomiji.
Vodilno načelo tega, kar se je doslej sprevrglo v bogataško ekonomiko je, da živimo v svetu omejenih možnosti in neomejenih potreb. Prevladujoči model je postavljen za reševanje povsem specifičnega problema, ki ga povzroča relativno pomanjkanje, tj. pomanjkanje, ki bi nastopilo, če bi bile dobrine zastonj. Ker živimo v svetu relativnega pomanjkanja mora vsaka koristna stvar imeti svojo ceno in trg, na katerem se usklajujeta ponudba in povpraševanje, tako da na koncu ničesar koristnega ne bo preveč, niti premalo, vsaj na daljši rok gledano. A z idejo pomanjkanja je nekaj hudo narobe. Odkar je razglašen ta ekonomski model, se družbeni pritisk povečevanja konkurenčnosti podjetij ne zmanjšuje, nasprotno, pritisk konkurence je višji kot kdajkoli prej. Če torej do človeške sreče vodi samo vse bolj strma steza pomanjkanja in odrekanj kot zatrjujejo ekonomisti vladajoče šole, tedaj bo ljudem pravzaprav enkrat v nedoločeni prihodnosti tem boljše, čim slabše jim bo dotlej.
Naslednji znak, ki priča, da tukaj nekaj ni v redu je dejstvo, da pritisk pomanjkanja čutijo le nekateri. Velja le za srednji in nižji sloj družbe ker tenak sloj bogatih ne živi v relativnem pomanjkanju ampak v razuzdanem obilju. Znani svetovni inštitut ki pripravlja neformalna letna poročila o stanju svetovnega okolja ocenjuje, da je od izčrpanih naravnih bogastev tri četrtine neobnovljivih, kljub temu jih kar 80% na koncu nekoristno obleži kot embalaža, ostanek ali odpadek. Tudi finančna kriza iz leta 2008 ni posledica kakšnih materialnih, resničnih niti izsiljenih pomanjkanj kot je bila na primer naftna kriza, prav nasprotno, je posledica velikega neravnovesja, ki ga ustvarja presežno svetovno varčevanje, ki se ne vlaga v osnovne dobrine ampak v finančne špekulacije, ki prinašajo velike zaslužke in velika tveganja. Svet kot celota ni reven. Preplavljen je z ogromnimi presežki varčevanja – okoli deset milijonov ljudi na celem svetu po podatkih Svetovne banke poseduje za 40 tisoč milijard dolarjev prostih sredstev, ki iščejo poti v naložbe (manj kot desetinko odstotka tega zneska letno bi zadoščalo za svetovno izkoreninjenje umiranja od lakote).
Bolj kot kaj drugega k občutku ekonomskega pomanjkanja prispeva ekonomski red sam s svojo denarno ureditvijo. Na celem svetu je nedvomno dovolj hrane, da bi nahranili vsakogar in dovolj delovnih priložnosti in surovin za zaposlitev vseh, ni pa dovolj denarja, da bi za to plačali. To meni Bernard Lietaer, mednarodni centralni bančnik, ki je pomagal pri snovanju evra, danes pa se ukvarja s proučevanjem in popularizacijo dopolnilnih denarnih sistemov, ki naj bi iz naših življenj deloma izrinili uradni denar. Denar izdajajo centralne banke za obresti in s tem nadzirajo pomanjkanje denarja in tukaj je jedro ekonomskega pomanjkanja, pravi. Skrivnost te formule je v obrestih. Če do »svežega denarja« lahko prideš le prek posojila, na katera se zaračuna obresti, od kje potem pride denar, s katerim se plačajo obresti na posojila, saj tega denarja banka ne natisne? Lietaer razloži kruto resnico sedanjega plenilskega ekonomskega reda, da je treba denar za odplačilo obresti vzeti tistim, ki so v konkurenčnem boju neuspešni in propadejo, njihov dohodek in premoženje pa porazdeliti med zmagovalce. Da bi lahko odplačevali dolgove, morajo nekateri izgubiti. In ker je dolgov že bistveno več kot denarja v obtoku je postal boj za obresti vse ostrejši in seže vse dlje. Boj se ne tiče le zadolženih, saj stroški obresti v cenah blaga široke potrošnje dosegajo od 30-50 odstotkov in jih plačujemo vsi, tudi če sami sploh nismo zadolženi. Večina prebivalstva z velikim delom svojih dohodkov torej preprosto zgolj plačuje nanje prevaljene stroške obresti. Zato dosedanji način materialnega napredka ne bo nikoli mogel ustvariti materialnega obilja za vse, ker njegove sadove za večino ljudi sproti požirajo obresti. Tako pomanjkanje je povsem umetno ustvarjeno in sistemsko vzdrževano in bi ga bilo treba strogo ločiti od realnega pomanjkanja surovin.
Pomanjkanje pred 18. stoletjem ni bila podlaga nobenemu ekonomskemu modelu, čeprav so bile vse prejšnje družbe bistveno revnejše in bi bil zanje princip ekonomske redkosti vsaj tako smiseln kot danes. Nasprotno, vse ekonomije dotlej so imele skrbi predvsem s tem, da so čim prej »neproduktivno« potrošile ekonomske presežke, saj so se zavedale rušilnih posledic koncentracije ekonomske moči za družbo kot celoto. Presežek je nujna, tako rekoč samodejna posledica človekove učljivosti in ustvarjalnosti pri uporabi razpoložljivih bogastev in sam po sebi ni nič izjemnega, da bi pogojem njegovega ustvarjanja morali podrediti način življenje in način razmišljanja skupnosti. Kopičenje ekonomskega presežka pri ekonomsko aktivnih so do kapitalizma razumeli kot grožnjo socialni stabilnosti. Odlivanje dobička iz proizvodnje v porabo je preprečevalo, da bi si presežek prisvojil tisti, ki ga je ustvaril – saj ga ni ustvaril sam povsem iz nič ampak med drugim tudi iz družbenih pogojev, ki jih za uspešno podjetnost zagotavlja skupnost kot celota in ji torej pripada del presežka. Takšne prakse so tudi preprečile, da bi dobičkonosna sredstva skupnosti prevladala nad vsemi drugimi bogastvi, ki ne nosijo dobička, so pa pomembna zaradi drugih, za obstoj skupnosti, ključnih razlogov.
V kameni dobi, trdijo antropologi, so imeli ekonomijo darov, z njimi so se obdarovala sosednja plemena, da so s tem med sabo ohranjala mir. Za tiste pradavne čase je tudi potrjeno z raziskavami, da so vsi v plemenu bili deležni približno enake blaginje, tudi če k njej niso hoteli ali mogli veliko prispevati. V stari Grčiji so bogataši kar tekmovali med sabo, kdo bo od svojih zaslužkov plačal več javnih pridobitev, športnih iger, gledališča. Tudi v srednjem veku sta umetnost in arhitektura cvetela ravno na račun mecenstva (Breznik, 2009) kot oblike preusmerjanja ekonomskih presežkov v neproduktivno porabo. In danes spet se kot alternativni ekonomski model in kot vodilna inovacija 21. stoletja omenja socialna ekonomija, ki v motivu dobička ne vidi edinega gonilnega motiva svojega delovanja.

Socialni razvojni model
Negativne »stranske« posledice konvencionalnega ekonomskega modela se koncentrirajo v vse bolj prostranih perifernih območjih družbe in to tako v prostorskem kot v socialnem pogledu. Neizvozno gospodarstvo, kaj šele nemenjalne in netržne dejavnosti, ki služijo lokalnim potrebam, so pa ključnega pomena za ključne sestavine kakovosti življenja, so postale drugotnega pomena oziroma je njihova usoda z neoliberalnimi argumenti vržena v odvisnost od globalnih tokov dobičkov, ki določajo, koliko »nizko produktivnega« in »nizko konkurenčnega« gospodarstva oziroma virov blaginje si sploh lahko privoščimo. Posledično ostaja vse več lokalnih virov blaginje slabo ali celo napačno uporabljenih. To lokalne skupnosti šibi od znotraj in jih dela odvisne navzven.
Najbolj zato trpi njihov socialni kapital. Človeški in gospodarski kapital sta prilagodljiva in mobilna in se lahko negativnim vplivom od zunaj izogneta s preselitvijo v zanju prijaznejša okolja, ekološki kapital pa se lahko skrije v naravne parke. Edino socialni kapital mora deliti usodo lokalne skupnosti in zato nosi največjo težo negativnih stranskih posledic konvencionalnega ekonomskega modela. Ko zaloga socialnega kapitala pade pod določeno raven, na kateri se še lahko sam obnavlja, se skupnost socialno sesuje, sodelovanje postane preveč oteženo in to skupnosti zaveže roke, da bi lahko uporabila potenciale, katerih izraba je v bistvu odvisna le od njih. Tako razvoj, ki ga poganjajo zunanji dejavniki pride v nasprotje s potrebami celovitosti blaginje. To, kar danes imenujemo napredek od tod vodi samo še nazaj. Tak makroskopski razvoj je podoben mikroskopskim razmeram, s katerimi se srečuje socialno delo po razpadu družin, ko vsi ali vsaj nekateri manj zmogljivi člani družine zapadejo v hude eksistencialne probleme in na koncu ne morejo več poskrbeti niti sami zase.
Za ohranjanje skupnosti, predvsem na lokalni ravni je potreben alternativni razvojni model napredka na področju socialne kohezije in človeških virov. Razvojni model, ki zagotavlja takšno ravnovesje je socialna ekonomija (Kovač, Hazl, 2009), ki omogoča hkrati dosegati gospodarske in socialne cilje razvoja. Zato bi bilo narobe misliti, da ekonomija pomanjkanja in obilja ne moreta sodelovati. Model je alternativen, ker aktivira nezaposlene lokalne potenciale za zadovoljevanje nezadovoljenih lokalnih potreb. Stranske žrtve konvencionalnega modela povezuje s tistimi, ki so zavrnili ta model in se odločili delovati v okvirih alternativnega modela in s tem povezati tudi svoje preživetvene strategije.
Model je alternativen udi zato, ker je zasnovan na predpostavki relativnega ekonomskega obilja. Obilje kot ekonomski problem ne pomeni, da so vsi bogati ampak označuje razmere, ko je problem v upravljanju relativnih presežkov, ne več primanjkljajev kot v konvencionalnem modelu. Po principu obilja bi bilo treba upravljati socialna in humana bogastva. Socialna bogastva so obilna, ker zanje velja, čim bolj se uporabljajo, več jih je na voljo. Čim več je med razvojnima partnerjema zaupanja, akumuliranega v preteklih projektih, tem lažje, bolj tvorno in presečno bo njuno sodelovanje v prihodnje.
Klasični model značilno povzroča obsežne negativne stranske učinke, kot je onesnaževanje okolja, in jih prevaljuje na celotno družbo. Alternativni model je drugačen, ker proizvaja obsežne pozitivne stranske učinke na skupnost, ki si jih ne morejo prisvojiti tisti, ki so jih proizvedli ampak pripadejo skupnosti. Resocializacija nekdanjih žrtev zasvojenosti, ki jo izvaja projekt »Iz koša«, na primer poleg doseganja tega glavnega cilja povzroča tudi pozitivne stranske učinke na lokalno skupnost zaradi prispevka k bolj njeni večji povezanosti.
Za projekte socialne ekonomije je značilno, da hkrati uresničujejo več enako pomembnih ciljev – poleg socialnih še ekoloških in na področju človeških virov (Vesel, 2010). Socialna podjetja so večinoma delovno intenzivna, ne energijsko niti kapitalsko, torej družbe ne obremenjujejo s finančnimi in ekološkimi dolgovi. Delovna mesta, ki jih ustvari, so razmeroma poceni v smislu potrebne opreme in prostorov, zato pa potrebujejo več vlaganja v razvoj veščin in inovacij, v ustvarjalne človekove zmožnosti, kar pa je pogosto mogoče zagotoviti že lokalno. Nizke stopnje dobička v socialnih podjetjih ne preprečujejo širjenja njihovih obratov. V nasprotju s klasičnimi podjetji, ki dosegajo svoj dobiček skozi specializacijo in razvoj ekonomije obsega, večina podjetij in organizacij socialne ekonomije svoj razvojni domet širi skozi diverzifikacijo dejavnosti in mednarodnim mreženjem s podobnimi podjetji (glej npr. Mondragon, Baskija; to je zveza kooperativ na vseh petih celinah, s 120 različnimi dejavnostmi; Miloševič in dr., 2011). Nadalje, dodana ustvarjena vrednost socialne ekonomije večinoma ostane v okvirih lokalne skupnosti. Tako bi lahko rekli, da je socialna ekonomija zelo produktivna, če njeno produktivnost merimo dovolj široko na nivoju učinkov v skupnosti, ne zgolj na ravni denarnih tokov in zajamemo tudi njene ugodne stranske učinke, ki so po kriterijih gospodarske produktivnosti zanemarjeni (Kovač, Klužer, 2010). Neka švedska študija tako ugotavlja, da netržne dejavnosti na zavarovanih območjih narave ustvarijo štirideset odstotkov javnih dobrin, čeprav prejmejo samo odstotek javnih subvencij (iz kmetijskih, kot najobilnejših finančnih virov; Fahlbeck, 2004).
Za razliko od klasičnega razvojnega modela, ki je porodil zavest o globalni soodvisnosti, alternativni model gradi na obnavljanju in uveljavljanju avtonomije. Če so ljudje vse bolj odvisni, tedaj se oži njihova avtonomija in se zvišujejo zahteve, ki jih zastavlja širša skupnost ožji skupnosti, kot pogoja, da lahko užije vse sadove svojega članstva. Cena družbenosti se zaradi prevelike soodvisnosti povečuje. Nujen odgovor na to daje alternativni model, ki razvija avtonomijo članov skupnosti, mišljeno posamično in kolektivno, ko daje prednost deluje proti odvisnosti pogojev sreče od drugih (Dryden, 2010).
Avtonomija se nanaša na zmožnost posameznika ali skupnosti, da se samoopredeli, samoaktivira in samoupravlja. Pri Maslowu je najvišje razvita tista oseba, ki je odvisna sama od sebe. Človek ne more biti avtentičen, če nima kompetenc, da bi lahko v ne nujno naklonjenih okoliščinah vsakodnevnega življenja uveljavil način življenja, ki si ga sam izbere v povezavi s svojimi enkratnimi in neponovljivimi danostmi (Piper, 2010). Enako je neka skupnost lahko avtonomna samo, če uveljavi svojo enkratno kombinacijo priložnosti in danosti kot podlago za avtohtono strategijo svojega življenja, temelječo na nediskriminatornem aktiviranju endogenih razvojnih dejavnikov. Sunstein in Thaler (2003) postavita avtonomijo kot temeljno nevtralno vrednoto, okoli katere je mogoče povezati sicer nezdružljivo različnost vseh tistih, ki so danes v paternalističnem tržno-birokratskem družbenem redu najbolj prikrajšani.
Avtonomija se nanaša na celostno opolnomočenje vključenih, v materialnem (sredstva) in nematerialnem smislu (znanje, odnosi), da lahko uveljavljajo svojo svobodo in sami določajo rešitve za svoje osebne in komunalne zadeve. Avtonomije je na primer mišljena kot dohodkovna neodvisnost udeležencev projektov socialne ekonomije, tako od trga, kot od birokratskih pogojev za pridobivanje socialnih transferov. Neodvisnost od trga ne zahteva tržne abstinence ampak uveljavlja pogoj, da je tržni nastop sprejemljiv, kadar lahko nosilci socialnih projektov kreirajo pogoje svojega nastopa. Trg je namreč močno reguliran posredniški mehanizem in tako obstaja veliko prostora za moderiranje njegovih okvirov glede na značilnosti konkretne menjave – pod pogojem, da temu ne nasprotujejo ideologi konvencionalne enostranskosti. Analogno neodvisnost od države, vzemimo od subvencij ne zahteva abstinence od državnih transferov ampak kot sprejemljiv privzema le tak način njihovega dodeljevanja, ki prejemnikov ne spravlja v odvisen položaj. Ena možnost so univerzalne javne storitve, ki odpravijo vmešavanje uradnikov v življenje ljudi.
Seveda pa avtonomije ni mogoče uveljaviti le na legitimno zahtevo svobodnih članov skupnosti, ampak je treba za to na nek način uveljaviti premoč nad trgom in državo. To je vedno mogoče doseči s pomočjo družbene inovacije. Inovativna socialna storitev nosilcem projekta zagotavlja enkraten, na nek način monopolen položaj, vzemimo pri aktiviranja virov, ki jih drugi ne znajo (država in trg) ali pri zadovoljevanju potreb, ki jih ostali spregledajo.
Gre preprosto za to, da alternativni model gradi na tem, da lahko vsak, ki to hoče in zmore, samoupravno ureja svoje vsakodnevno življenje, gradi svoj življenjski stil in svoje enkratne danosti uporablja na svoj enkraten način. Zato je za nujno, da vsak posameznik in skupnost oblikuje lastno, avtonomno osmislitev (prihodnje) družbe, v katero bodo vgrajeni njeni eksistenčni interesi. Zato je zelo primerno zaključiti z naslednjo mislijo (Kos Grabar, 2011): »Če se družbeni subjekt A poteguje za svoje interese tako, da se pri tem spopada z družbenim subjektom B, je lahko pri tem uspešen le, če pri tem ne uporablja nasprotnikovih družbenih pojmovanj. Če en subjekt v okviru potegovanja za svoje interese izkorišča šibkost drugega subjekta, se ima ta subjekt v enakostno svobodni družbeni ureditvi pravico zaščititi z osamosvojitvijo – in to osamosvojitev mora začeti najprej v svoji glavi«!
Uporabljeni viri
Breznik M. 2009. Kultura danajskih darov – Od mecenstva do avtorstva. Ljubljana: Sophia, Zbirka Paideia, 197 str.
Fahlbeck E. 2004. Private Provision of Agricultural Public Goods in Sweden. Proceedings of the 90th EAAE Seminar, Multifunctional Agriculture, 2. del, INRA, Rennes, Francija.
Fleurence R.L., D.J. Torgerson. Setting Priorities for Research, Health Policy 69(2004):1-10
Giraud N.-P. 2006. Neenakost v svetu. Ekonomija sodobnega sveta. Ljubljana, Založba /cf*, prev. K. Rotar.
Kos Grabar J. 2011. Svoboda družbenih morskih psov je svoboda plenilcev. Ljubljana: Razgledi.net, (objavljeno 6. januar), http://www.razgledi.net/2011/01/06/joze-kos-grabar-ml-svoboda-druzbenih-morskih-psov-je-svoboda-plenilcev/
Kovač Z., F Klužer. 2010. Background report on social economy and social entrepreneurship in Slovenia. Second Draft, Prepared for OECD, 65 str.
Kovač Z., V. Hazl. 2009. Družbeno podjetništvo. Ljubljana: Gea College, Skripta, 101 str.
Miloševič G., Kovač Z, Radej B. (ur). 2010. Strokovna tematska konferenca Socialno podjetništvo – izzivi in perspektive. Zbornik prispevkov / Strokovna tematska konferenca Socialno podjetništvo – izzivi in perspektive, petek, 10. december 2010, Murska Sobota; Murska Sobota: Pribinovina, 2010, 121 str., http://www.socialni-podjetnik.net/upload/files/Konferenca%20o%20socialnem%20podjetnistvu%20(10dec2010)_ZBORNIK.pdf , [2/11]
Piper M. 2010. Autonomy: Normative, Internet Encyclopedia of Philosophy. http://www.iep.utm.edu/aut-norm/, [4/11]
Radej B. 2009a. Ni več izhoda brez ekonomije revežev. Večer, Pogledi, 31. december.
Radej B. 2010a. Stranpoti dobička. Večer, Pogledi, 15. julij.
Radej B. Ekonomija ne mara demokracije? Večer, Pogledi, 20. maj 2010b, http://www.vecer.com/clanek2010042205534274
Radej B. Misliti obilje, Večer, Pogledi, 30. dec. 2009b, http://www.vecer.com/clanek2009123005498307
Radej B. Po Titu Tito!, Večer, Pogledi, 25. feb. 20103, http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2010022505515454
Radej B., Z. Kovač, L. Jurančič Šribar. Presečno določanje razvojnih prioritet. Ljubljana: Slovensko društvo evalvatorjev, Delovni zvezek 1/4(2011), 45 str., http://www.sdeval.si/Publikacije-za-komisijo-za-vrednotenje/Presecno-dolocanje-razvojnih-prioritet-Delovni-zvezek-4/1.html
Rawls J. 1971. Theory of Justice. Cambridge, Mass.: Belknap, 560 str.
Sahlins M. 1999. Ekonomka kamene dobe. Ljubljana: Zbirka /*cf, (rdeča), 435 str., prev. B. Cajnko.
Sunstein C., R. Thaler. Libertarian Paternalism is Not an Oxymoron. The University of Chicago Law Review 70/4(2003):1159-202, http://www.bos.frb.org/economic/conf/conf48/papers/thaler.pdf , [1/11]
Vesel J. 2010. Socialna ekonomija kot alternativa. Koper: Fakulteta za humanistične študije, Humanistične paradigme, 19 str.
Abstract (“Economy from the dustbin”): Conventional economic model is not only inappropriate from the aspect of overall welfare but it is also no longer consistent for the (real) economy itself. The gap between policy aspirations and state of the welfare has also grown beyond politically acceptable limits. A new economic model is needed. As an alternative a model of social economy is proposed as it is instituted on the assumption of relative economic abundance, on the intersectional relationship between its internal oppositions and on empowering individuals and narrower communities with the autonomy. Request for more autonomy arises to counterbalance the imposition of higher interdependence as driven with the market globalisation and technological change. (Bojan Radej, november 2011)