Priklenjenost večine politikov in znanosti na preživet način razmišljanja o dilemah skupnega življenja je samo še dodaten razlog za nerešljiva nasprotja v katera kot kamen tone naš svet.

En od najpogostejših primerov je odsotnost več-nivojskega pogleda na družbene probleme. Posebej pride do izraza, ko moramo kot skupnost, vzemimo zaradi zunanjih izzivov, sprejeti za skupno življenje makroskopsko pomembne odločitve, pri tem pa nočemo žrtvovati svojih osebnih, lokalnih, kulturnih in drugih mikroskopskih posebnosti. Gospostvo velikih, v katero smo po kratkem tranzicijskem premoru spet zapadli, ko je z vseh strani zavela globalizacija, prezira večino tega, kar je majhno, lokalno in obrobno. To pa so stvari, ki so velikega pomena za manjše skupine ljudi, kamor pa na tak ali drugačen način spada velika večina prebivalstva. Izbruh finančne krize je na primer potrdil pogubne posledice tega, da so maloštevilni imeli možnost delovati prek svojih okvirov odgovornosti tako, da so bili na koncu mnogi mali akterji na široki fronti svojega udejstvovanja, tako v vlogi varčevalcev, investitorjev kot davkoplačevalcev, večkratno kaznovani za neuresničene špekulacije prenapihnjene manjšine velikih. Posledica tega, da so nekateri kar naenkrat postali preveliki, da bi smeli propasti je nujno, da so mnogi drugi postali naenkrat premajhni, da bi lahko uspeli na svoj poseben način. Kot kaže so gole velikostne razlike postale pomemben dejavnik razklanosti sodobnih družb.
Realnosti nikoli ne vidimo takšne kakršna je sama po sebi, objektivno in nevtralno. Če gledamo od blizu vidimo drevo, če gledamo od daleč, vidimo gozd. Od blizu vidimo atome, od daleč isto materijo vidimo kot kamen. Še bolj so usodne nivojske razlike pri obravnavi družbenih pojavov.
Danes sta uveljavljena dva nivojska pogleda, mikro in makro. Sta sicer v ostrem nasprotju vendar sobivata s pomočjo ne povsem utemeljene razmejitve in delitve dela. Pristaši mikro pogleda na družbene zadeve od spodaj navzgor gradijo na nespornem argumentu. Družbene realnosti ne zaznava nobena kolektivna inteligenca, politkomite ali koalicijska pogodba, le ljudje jo občutijo, vsak posebej na svoji koži in to je vse! Že stoletja je ta pogled mnogim podlaga za zahtevo, da je treba na družbene probleme zato gledati le s stališča (sebičnega) posameznika. Posledica je potem tržna ureditev ekonomskih razmerij (kjer odloča potrošnik) in demokratična ureditev (kjer odloča volivec).
Vsaj stoletje je znano, kako nezadostna je perspektiva družbe v pogledu od spodaj navzgor. Posameznik ne upošteva skupnih zadev, posledica je »tragedija skupnega«. Ne upošteva vrednotnih razlik, posledica je globalno širjenje puščave zahodnjaške popularne kulture.
Makro pogled na družbo od zgoraj navzdol imajo na primer makroekonomisti. Povsem so posvečeni dejavnosti objektivne mašinerije družbe in se zanimajo le za monumentalna vprašanja kolosalnega pomena, kjer so pomembna le agregatna in strukturna družbena razmerja. Posameznik pri tej visoki znanosti nima nikakršne vloge, ker je njegovo delovanje relativno in omejeno na lokalne pomene. Posledica je, da pogled od zgoraj navzdol ostane slep za vsakovrstne razlike »spodaj«, kjer se odvija resnično življenje posameznikov. Makro pogled za njihovo različnost, svobodo delovanja tako predstavlja nenehno grožnjo prisilnega poenotenja in totalizacije.
Mikroskopska in makroskopska logika sta povsem drugačni in neposredna prevedba med njima ni mogoča – za dokaz tega je bila nenazadnje pred tremi desetletji ekonomistu Arrowu že dodeljena Nobelova nagrada. Dokazal je namreč, da je takrat, ko je skupno dobro nujno neoptimalno, če je izbrano demokratično in obratno.
Mikro in makro pogled na isti objekt družbenega zanimanja nista primerljiva. Zato na primer nismo nekonsistentni, če se na eni strani zavzemamo za ukrepe za znižanje toplogrednih emisij na globalni ravni in se obenem v službo vozimo z avtomobilom. Res gre za isti problem, ki pa je izražen na dveh ravneh. Za posameznika je uporaba fosilnih goriv pogosto nuja, ker nima uporabnih alternativ, na makro nivoju pa toplogredni problem zadeva načelna vprašanja, katerih razreševanje ne presega meja mogočega ampak le moti ustaljena makro razmerja, ki se nerada spreminjajo.
Ko v družbenih dilemah presojamo o resnici, pravici in o skupnem dobrem moramo upoštevati, da je vse, kar lahko vidimo preddoločeno tudi s tem, s kakšne razdalje o tem sodimo. To kar o neki družbeni dilemi vidimo je najtesneje povezano s tem kako smo v to konkretno presojo vpeti tudi vertikalno, ne le vsebinsko, horizontalno. Pri tehtanju družbenih problemov ne gre le za to, da so razpravljavci ujeti v splošen »konflikt interesov«, ker o zadevah presojajo vsak s stališča svoje posebne vloge ampak tudi za pristranskost, ki je strukturno pogojena z nivojem, s katerega o zadevi presojamo. A o sodobnih družbenih izzivih nismo vajeni razmišljati na več nivojih hkrati in ta vidik je še zelo slabo upoštevan pri odločitvah povezanih s splošnim dobrim.
Ni res, da so zunanji dejavniki globalizacije do majhnih vse bolj neprijazni, le vodilno znanje in ideologije niso več zmožni odgovarjati na spremenjene izzive na relaciji med velikim in majhnim – še zlasti je to lepo vidno v majhni Sloveniji, ki ima po vključitvi v EU očitne težave z dojemanjem svoje veličine. Mikroskopski svet pripada ljudem, makroskopski svet abstrakcijam in konceptom, ki se tičejo konkurenčnih vizij družbenega dobra. Nekje na sredini med mikro in makro so nameščene in delujejo institucije, ki bi torej morale privzeti sredinski pogled na družbene dileme, ne makro ali mikroskopski. Sredinski pogled je neizključevalen, ker ima dvojni, mikro-makro horizont, kar pomeni, da lahko majhne in velike probleme obravnava nepristransko. Naloga vlad torej ni vzgajati ljudi, da bo njihovo ravnanje vladi bolj všeč, bolj fleksibilni, podjetni, produktivni ampak le, da dojame svojo vlogo, ki je sredinska in se tiče vertikalnega povezovanja družbenih silnic, ki si, četudi pristransko in z nasprotnih bregov prizadevajo za splošno dobro.
Bojan Radej, Poslano v objavo v Večer, rubrika Pogledi, ki jo ureja Dragica Korade