Razprava o predlogu zakona o umeščanju infrastrukture v prostor

Novi zakon za pospešitev crpanja kohezijskih sredstev (sporocilo za medije)
Predlog je pristojno ministrstvo v zacetku tega tedna posredovalo javnosti in v medresorsko usklajevanje. Zakon naj bi optimiziral postopke umešcanja nekaterih velikih infrastrukturnih objektov v prostor in povecal ucinkovitost crpanja evropskih sredstev iz tega naslova. Zakon sta udeležencem predstavila generalni direktor Direktorata za prostor dr. Mitja Pavliha in pravnik iz skupine za pripravo zakona Luka Ivanic. Na posvetu je sodelovalo 24 posameznikov, med njimi predstavniki Direktorata za prostor, Geodetske uprave Republike Slovenije, Zbornice za arhitekturo in prostor, Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, Društva krajinskih arhitektov, Urbanisticnega inštituta Republike Slovenije, Regionalnega centra za okolje za srednjo in vzhodno Evropo, Društva CIGRE, Društva Focus in drugih.
Zakonodajalec je za izhod iz zadreg z izvajanjem prostorske zakonodaje, konkretno s pripravo državnih prostorskih nacrtov in druge z zakoni predvidene dokumentacije za gradnjo, pripravil novo zakonsko rešitev.
Iz utemeljitve 58. clenov predloga zakonskega besedila je jasno, da gre tokrat za kakovostno pripravljeno zakonsko rešitev, ki crpa tako iz obstojece dobre prakse kot iz preteklih dobrih zakonskih rešitev. Vendar pa je iz razprave postalo jasno, da nacrtovalska stroka razume rešitev kot poseg v pristojnosti Zakona o prostorskem nacrtovanju, zato predloga zakona ne podpira ter izraža resno zaskrbljenost za celovitost prostorskega nacrtovanja in prihodnost urejanja prostora v celoti. Razpravljavci so ocenili, da bi v zakonu predvidene rešitve lahko bile del izboljšav obstojecega celovitega zakonodajnega okvirja, predvsem pa bi morale biti posamezne rešitve del izoblikovanja dobre prakse in kakovostnega projektnega vodenja, katerega odsotnost je bila prepoznana kot dejanski problem nacrtovanja infrastrukturnih objektov državnega pomena.
Z vidika urejanja prostora je zakonska rešitev problematicna zato, ker poskuša uzakoniti, da se lahko na poseben nacin prostorsko nacrtuje izbrane posege v prostor (diskriminacija posegov in ravni nacrtovanja) ter zato, ker procesne težave pri izvajanju obstojecega zakona rešuje z novim zakonom. Na podrocju urejanja prostora je po letu 2007 s sprejetjem Zakona o prostorskem nacrtovanju zavladala izrazita in splošna zmeda.
Ceprav se težav na vseh ravneh nacrtovanja kar dobro zaveda vecina strokovne in vedno vecji del politicne in laicne javnosti, do kriticne ocene izvajanja zakona doslej ni prišlo. Je pa zaradi težav pri gradnji nekaterih vrst infrastrukture državnega pomena in zaradi težav pri crpanju kohezijskih sredstev na politicni ravni zdaj prišlo do pobude, da se za izbrane posege pripravi nov zakon.
Pri tem pa so problemi, ki jih zakonodajalec navaja kot razloge za pripravo novega zakona, od težav z usklajevanjem razlicnih interesov v procesu priprave rešitev do težav z odkupi za gradnjo v javnem interesu, izrazito procesne narave in lastni vsem primerom gradnje javne infrastrukture tako na državni kot na obcinski ravni. Problem je zato predvsem v izvajanju in horizontalnem usklajevanju obstojece zakonodaje ter šele nato tudi na sistemski ravni v samih rešitvah Zakona o prostorskem nacrtovanju. Podobno je bilo tudi izhodišce kriticnih razprav ob nastajanju Zakona o prostorskem nacrtovanju leta 2007. Vecina tistih, ki so takrat nasprotovali sprejemanju novega zakona komaj štiri leta po sprejetju prejšnjega, je opozarjala, da bo z nedomišljenimi novostmi in spremembami v urejanju prostora prišlo do težav. Pronicljivi so napovedovali, da se postopki nikakor ne bodo skrajšali in da bo problem uveljavljanja moci z resornimi zakoni podprtih sektorjev s casom samo še vecji.
Iz objav, ki te dni spremljajo krizo vodenja na Ministrstvu za okolje in prostor je možno razbrati mnogo pojasnil o tem, kako je okolje pri nas prenormirano in kakšne so težave z usklajevanjem in izvajanjem zakonov. Iz zapisanega je razvidno, da je na podrocju okolja tako kot na podrocju prostora kljucen problem število zakonskih predpisov ter njihovo usklajevanje in izvajanje. O tem, da so prakticno vsi okoljski ukrepi povezani s stanjem v prostoru in da je za realizacijo vecine okoljskih ciljev treba poseci tudi globoko v sistem rabe prostora, govorijo samo posamezniki. O urejanju prostora se iz naslova pristojnosti države nasploh ne govori, saj se je podrocje v dveh desetletjih tranzicije skrcilo skoraj le še na umešcanje novih posegov v prostor.

Novi zakon, ki je operativno naravnan na tri vrste posegov državnega pomena, zato zaenkrat delujepredvsem kot umik pristojnih od realnih težav v urejanju prostora. Odgovorni se s tem ograjujejo odreševanja ucinkovitosti umešcanja drugih posegov državnega pomena v prostor kot tudi od operativnihproblemov gradnje javne infrastrukture na obcinski ravni in predvsem od problemov urejanja prostora kotcelote. Zakon se zaenkrat osredotoca na rešitev izoliranega problema in tako prispeva k utrjevanju pomena posameznosti nad pomenom skupnega v urejanju prostora. Ne eno ne drugo z vidika kakovosti bivanja inprostorske kulture ni pretirano obetavno.

Vec informacij: tel: 0590 63 683 (Marko Peterlin, IPOP)