Tempelj v Blatnem dolu

Pred skoraj enainšestdesetimi leti, v zacetku decembra leta 1948, je bila v Združenih narodih sprejeta splošna deklaracija o osnovnih clovekovih pravicah. Dokument doloca, da so te pravice splošne, ker se nanašajo na vsakogar enako brezpogojno, so neodtujljive, veljajo na primer tudi za tistega, ki se zoper njih prekrši, in so nedeljive, ker so medsebojno odvisne, zato neizpolnjevanje ene same pomeni kršenje celotne deklaracije. Podpisnice deklaracije morajo pravice izpolnjevati »progresivno« in temu nameniti »maksimalno razpoložljiva sredstva«. To pomeni, da se stanje clovekovih pravic zaradi ravnanj držav ne sme poslabševati, in zlasti, da ne sme postati manj pomembno od drugih prednostnih nalog, ki jih imajo na drugih podrocjih svojega udejstvovanja kot na primer za višjo državno varnost ali gospodarsko rast. Deklaracija, skupaj z naknadno sprejetimi konvencijami in protokoli omogoca posameznikom ter skupinam od države terjati odgovornost za spoštovanje teh pravic, zato je ustanovljen tudi poseben mednarodni pritožbeni organ.

Ce bi si deklaracijo predstavljali kot stavbo, bi jo lahko primerjali z zgradbo grškega templja. Temelj »templja« polagata prva dva clena, ki govorita o clovekovem dostojanstvu, svobodi, enakosti in bratstvu. Stopnice tvori prvih sedem clenov preambule, ki dolocajo nacela deklaracije. Osrednji del templja upodobijo štirje stebri. Prvi doloca pravice posameznika (3.-11. clen), drugi civilne in politicne pravice (12.-17. clen), tretji obravnava versko, javno in politicno svobodo (18.-21. clen), zadnji steber pa osnovne socialne, ekonomske in kulturne pravice (22.-27. clen). Med slednje štejejo pravice do zdrave hrane, oblacil, bivališca, osebne in bivanjske higiene, do pravne varnosti, mobilnosti, izobraževanja, rekreacije, kulturnih dobrin ter do pocitka. Zadnji trije cleni tvorijo ostrešje, ki poveže stebre in doloci dolžnosti posameznika do družbe in prepoveduje zlorabo osnovnih clovekovih pravic.

Kako pa so pravice uveljavljene v resnici? V Sloveniji 33 tisoc ljudi prejema placo, ki je nižja od predpisane minimalne place (431 evrov neto), pri cemer je minimalna placa obcutno nižja od mesecnega praga tveganja revšcine za enoclansko gospodinjstvo (545 evrov). Zato mora vec tisoc zaposlenih za polni delovni cas v Sloveniji prositi še za socialno pomoc, da sploh lahko preživijo. Ce k temu prištejemo še okoli 250 tisoc prejemnikov in prejemnic nizkih pokojnin in socialnih pomoci ter dolgorocno ali le obcasno nezaposlene, ki ne prejemajo niti pomoci, pridemo do pojasnila, kako to, da v Sloveniji, ki sicer po mednarodnih standardih spada med bogate države, vec kot 12% prebivalstva ali 250 tisoc ljudi živi pod pragom revšcine (od tega kar 28 odstotkov starejših žensk; ocene sploh še ne zajemajo posledic gospodarske krize). Ce jim prištejemo še vse tiste, ki živijo z dohodki tik nad pragom revšcine, saj so mesecni stroški za dostojno preživetje precej višji od državno priznanega praga revšcine, pridemo do grobe ocene, da vsaj cetrtina prebivalstva (torej tretjina volilnega telesa) ali vsaj pol milijona ljudi v Sloveniji, nima izpolnjenih osnovnih ekonomskih in socialnih pravic. Te skupine prebivalstva bi zato upraviceno obravnavali kot žrtve socialnega genocida, ki je iz slovenske socialne strukture izbrisal velik del srednjega razreda in ga pahnil na socialno dno, kjer se bori za golo, fizicno preživetje.

Obstoj urada varuha clovekovih pravic ne pomaga dovolj, da bi se razmere spremenile. Urad se namrec v primeru prijave kršenja clovekovih pravic rutinsko postavi na stran kršilca, ce le obstaja pravna podlaga, ki utemeljuje njegova ravnanja. Ce bi se, vzemimo, pritožili zoper dejstvo, da je voda življenjsko pomembna dobrina, kljub temu pa je na voljo le kot tržno blago (nosi dobicek podjetjem, ki nas z njo preskrbujejo) in poleg tega le kot obdavcena dobrina, vam bo urad brž pojasnil, da je to povsem v skladu z veljavnimi predpisi. Skrb urada ni preverjati ali Slovenija izpolnjuje duh deklaracije ampak le, ce je ravnanje, ki ga ima nekdo za kršitev osnovnih pravic, v pravnem redu dovoljeno. Urad torej ne skrbi za clovekove pravice, ampak za spoštovanje pravnega reda, kar prej spominja na varovanje države pred zahtevami žrtev. To je manj kot zadostno, saj vecina držav, ki so deklaracijo prevzele, njenih zahtev niso zapisale v domaco zakonodajo. Deklaracija je namenjena ravno varovanju državljanov pred državo in njenim pravnim redom, ki je nemalokrat neclovecen, prilagojen potrebam »sistema«, ne ljudi. Skratka, ce bi se na mnenje urada pritožili, bi vam odgovorili s pojasnilom, ki ga uporabljajo v svojih zavrnitvah na moc razlicnih pritožb, namrec da zadeve, na katere opozarja žrtev, v uradu spremljajo »z zanimanjem«.

Znanstveniki, ki se zavzemajo za spoštovanje ekonomskih in socialnih clovekovih pravic že dlje casa pišejo o konceptu materialnega napredka, ki temelji na pravicah ljudi do razvoja in zagovarjajo tezo, da je napredek smiseln le, ce povecuje družbene možnosti ljudi. Vlada je sprejela strategijo razvoja države, strategije za izboljšanje konkurencnosti gospodarstva, energetike, prometa, kmetijstva…, ki svoje prioritete (prednostna gospodarska rast, višanje konkurencnosti, vec elektrarn, cest…) postavljajo nad nujnost progresivnega uresnicevanja osnovnih ekonomskih in socialnih pravic ljudi. Višja blaginja ljudi je zanje le samoumevna posledica njihove rasti. Na drugi strani pa vlada še ni predlagala celovite strategije uresnicevanja osnovnih clovekovih pravic. Kaj to, niti cilja polne zaposlenosti, ki bi uresnicil pravico ljudi do dela, ne postavi! Prav nasprotno, vlada govori o naravni (!!!) oz. normalni stopnji brezposelnosti, ki je za Slovenijo menda nekje pri 4 odstotni stopnji nezaposlenosti (to je meja, pod katero bi po mnenju »gospodarstva« delovne sile zacelo primanjkovati, kar bi sprožilo splošni pritisk na rast plac). Po njenem je za zdrav gospodarski napredek v Sloveniji nujnih vsaj 30 tisoc brezposelnih. Revšcina je v dobro vseh nas, nam skuša dopovedati.

In še zadnji primer. O stanju varovanja clovekovih pravic na ekonomskem in socialnem podrocju najbolje prica varovanje pravic tistih, ki jim gre najslabše. Ameriški filozof Rawls v knjigi »Teorija pravicnosti« (1971), ki je v zadnjem stoletju eno najbolj upoštevanih del s strani ekonomistov in sociologov, trdi, da bi v pravicni družbi morali sprejemati odlocitve, ki bi bile najboljše za tiste, ki jim gre najslabše. Povsem drugace pa slovenski zakon o socialnem varstvu doloca, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan najprej sam poskrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih clanov. Zanj osnovne pravice ne obstajajo, saj si moramo dostojno preživetje zaslužiti, pravi. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam, ima pravico do denarne socialne pomoci, ki se odmeri glede na višino minimalnega dohodka (pomoc je od nje še precej nižja!). Slovenska ureditev torej cloveku v stiski zagotavlja, da se zlepa ne bo mogel izkopati iz svojega ekonomsko in socialno žalostnega položaja.

Takšna ureditev je sporna v vec pogledih. Najprej – kako si naj nekdo z minimalnimi dohodki zagotovi »dostojno preživetje«, ce pa minimalni dohodek omogoca le »golo preživetje«? Sporno je, da so v zakonodaji osnovne potrebe uresnicene le kot minimalne pravice in še te ne univerzalno, ampak ob vrsti dodatnih pogojev in papirologije. In nazadnje to, da se zagotavljanje osnovnih clovekovih pravic pri nas obravnava v okviru socialne pomoci in ne kot financiranje brezpogojne pravice ljudi, ki jih državi nalaga deklaracija Združenih narodov.

Skratka, od vlade in zakonodajalca je treba zahtevati izpolnitev mednarodno prevzetih obveznosti. Vzor je lahko skandinavski model. Za zacetek je treba ustanoviti neodvisni »Elementarni urad«, ki bo tržno vrednotil stroške za uveljavitev vseh osnovnih (elementarnih) clovekovih ekonomskih in socialnih pravic nediskriminatorno v celi državi. Izracuni morajo biti opravljeni strokovno in z javnimi metodologijami, rezultati pa morajo biti objavljeni. Pri izracunih morajo sodelovati poznavalci s podrocja medicine, socialnega varstva, predstavnik urada varuha clovekovih pravic in predstavnik pravosodnega ministrstva, saj je vrednotenje in uresnicevanje osnovnih pravic povezano tudi z ustavnimi dolocili o Sloveniji kot socialni državi. Izracuni elementarnega urada naj dolocijo raven elementarne place, pokojnin in raven elementarnih socialnih osebnih dohodkov. Vsako kršenje elementarnih dohodkovnih pravic mora biti kazensko preganjano. Šele tako bo tudi Blatni dol enkrat dobil tempelj, ki bo vreden svojega imena.

Malo bolje urejena razlicica tega clanka je bila objavljena v casniku Vecer (28. okt. 2009), kjer ga lahko ocenite in komentirate.