Kriza kot priložnost za radikalne reforme???
Dragica Korade, Intervju z Bojanom Radejem, Vecer, Sobotna priloga, 15. avgust 2009Vlada živi v oblakih
»Izbira je možna. Obilje in pomanjkanje sta dve možni viziji sveta, meja med njima pa ni odvisna samo od ‘resnicnega’ materialnega pomanjkanja, ampak tudi od tega, kako ekonomske dileme obravnavamo.« Tako je pred leti utemeljil razloge za temeljito preizpraševanje obstojecega gospodarskega reda razvojni ekonomist mag. Bojan Radej, predsednik slovenskega društva evalvatorjev, samostojni raziskovalec, publicist in aktivist. Gospodarska rast je postala neekonomska pravi Herman Daly, saj njeni stroški presegajo njene koristi, zato je skrajni cas, da od temeljev premislimo njen družbeno prednostni pomen. Prav zaradi nestrinjanja s politiko, ki se je februarja 2005 v strategiji razvoja Slovenije odrekla trajnostnemu razvoju, je po skoraj 20 letih dela na Uradu za makroekonomske analize obesil udobno državno službo na klin in sestopil med svobodne ekonomiste. Kljub temu, da se je na ta korak resno pripravljal kar nekaj casa, danes priznava, »da je v naši svobodni družbi težko biti svobodnjak«.
1. Morda je primerjava tvegana, pa vendarle: 20 let je tega, kar je dr. Tomaž Mastnak burne politicne debate tistega kriznega casa zaokrožil z naslednjimi besedami: »Socializem ni v krizi. Je pri koncu«. Dokazoval je, da reforme socializma niso vec možne preprosto zato, ker reformirani socializem ni vec socializem. Razen politicne policije Mastnakove razprave tedaj ni nihce jemal resno, ceprav je kmalu potem socializem propadel. Še pred izbruhom zdajšnje gospodarske krize ste v razpravi o univerzalnem temeljnem dohodku podobne besede na polju ekonomije izrekli vi: da namrec reforme gospodarstva in države blaginje niso možne, ker je obstojeca ekonomska dogma izcrpana. Kriza, ki se je poveznila cez ves svet, vam na svoj freneticen nacin pritrjuje, tisti, ki nas iz dneva v dan rešujejo iz nje, pa ne. Zakaj reforme obstojecega gospodarskega reda niso vec možne?
»Od druge svetovne vojne naprej je država blaginje temeljila na zahtevi gospodarske rasti. Ker gospodarska rast ustvarja vse višji dohodek, se lahko vse vec družbenih problemov rešuje preprosto s prelaganjem denarja iz enega žepa v drugi tako, da se odkupi žrtvam gospodarske rasti. Družbeni red je primarno naklonjen gospodarskemu napredku. Blaginja je tako v družbi blaginje drugotnega pomena, saj se njeni negospodarski vidiki pogosto zagotavljajo šele za nazaj. Teza, da reforme države blaginje niso možne, izvira torej iz dejstva, da država blaginje ne sloni na ustvarjanju blaginje (presežku koristi nad stroški rasti) ampak na primatu gospodarske rasti.«
2. In kaj je narobe z gospodarsko rastjo? Ni mogoce zanikati njenega prispevka k dolgorocni rasti povprecnih dohodkov. Truman je po koncu druge svetovne vojne zagovarjal gospodarsko rast kot podrocje tekmovanja držav namesto tekmovanja za zemljo z vojnami?
»Ucili so nas, da zacetek gospodarske rasti sega v cas industrijske revolucije, v 18. stoletje v Anglijo, ko odkrijejo parni stroj in njegove zmogljivosti prenesejo v tekstilno industrijo. Vendar pa stopnje rasti tedaj v resnici niso bile nic drugacne od epizod gospodarske rasti v Evropi od 14. stoletja naprej, ki jih je omogocil ugoden preplet gospodarskih in negospodarskih dejavnikov, v primeru Anglije je bila to hitra demografska rast. Konec 18. stoletja se v Angliji ni zgodilo nic novega. Gospodarska rast, kot jo poznamo danes, postane temeljna družbena vrednota šele konec 19. stoletja. Do takrat je industrija postala tako mocna, da jo je politika zacela obravnavati kot nekaj družbeno dominantnega in jo dolocila kot družbeno prioriteto. Tako je ideja gospodarske rasti kot primarnega nacina zviševanja blaginje postala državna ideologija. In ravno to, privilegij gospodarske rasti, ne rast sama po sebi, je najbolj narobe z gospodarsko rastjo še danes.«
3. Dobro, ampak ali lahko zanikate, da gre danes celo revežem marsikje bolje kot je šlo nekdaj dokaj premožnim? Ali to ne dokazuje, da socialne probleme lahko rešujemo s prerazdelitvijo dohodka. Ali ni tudi ekonomski nobelovec Kuznets zagovarjal tezo, da so socialna nepravicnost in ekološka bremena rasti znacilna le za prvo fazo gospodarskega vzpona, medtem ko v drugi, zreli fazi visoke blaginje lahko bogati bolje poskrbi za socialne in ekološke probleme kot revni?
»Kopicenje konfrontacij, povezanih z rastjo, to uradno ideologijo prehiteva po desni strani. Poleg tega je dogma gospodarske rasti v sebi omejena. Reševanje družbenih problemov s prerazdeljevanjem dohodkovnih sadov gospodarske rasti namrec pomeni, da se družba spreminja le na površini, v jedru, kjer je doloceno, kaj ima primat, pa ostaja nespremenjena. Vendar pa realnost žal nima razumevanja za naše enostavne predstave o njej in naše poenostavitve prej ali slej osmeši. Ce pa z njimi kljub temu predolgo vztrajamo, nas tudi hudo kaznuje. A ne kaznuje nas vseh enako, kot vidimo danes, zato vztrajanje pri napacnih predpostavkah ni enako pogubno za vse. Še slabše, nekateri pomembni igralci te drame absurda ravno iz krize crpajo svojo legitimnost in družbeno premoc.«
4. Torej nas ekonomika gospodarske rasti vedno znova privede nazaj do ekonomike družbenih privilegijev?
»Tako je! V resnicnem življenju se nam kolektivno gledano zgodi le to, kar je že prej zapisano v vrednotnih podlagah, npr. zakonodaji, ter znanstvenih predpostavkah (racionalnosti) naših ravnanj. Ne glede na to, da so družbeni privilegiji gospodarske rasti v zahodnjaškem svetu prispevali k povecanju splošnega materialnega obilja, so v prvi vrsti utrjevali svoj povzdignjeni družbeni položaj. A to še ni vse, najvišja rast dobickov je zabeležena v obdobjih, ko je gospodarska miselnost ne le uporabljala podeljene družbene privilegije, ampak ko je lahko izstopila iz sveta družbenih, ekoloških in humanih spon v obmocje nereguliranih ‘trgov’. Družbeni privilegiji rasti so bili za maksimiranje dobicka preprosto le osnovno izhodišce in kot takšni niso nikoli zadošcali. Hoteli so še vec in tukaj se ekonomija kot veda o umnem hišnem gospodarjenju dokoncno prelevi v znanost o plenjenju. Zdaj ne govorim vec o ekonomiki privilegijev, ampak le še o ekonomiki balonov (»balonomiki«), najsi bo tistega prvega delniškega balona iz zgodnjih trideset let prejšnjega stoletja ali zadnje piramidne financne sheme iz leta 2008.«
5. Smo prišli do tocke, kjer je spopad med dogmatiko gospodarske rasti in temelji demokraticne ureditve neizbežen?
»Prav to, stojimo na križišcu, ko ni vec moc spregledati konflikta med naceli demokracije in logiko razvojnega modela. Poglejmo si primer. Februarja 2005 so predstavili reformirano lizbonsko razvojno strategijo (ne smemo je zamenjati z lizbonsko ustavno pogodbo), ki je bila sprejeta leta 2001. Sprva je bila strategija postavljena na temeljih enakosti gospodarskega, socialnega in ekološkega razvoja. Leta 2005 pa so razvojni strategi rekli: ne, najprej moramo povecati konkurencnost, okoljski in socialni vidiki blaginje pa so odslej, kakor se je izrazil predsednik evropske komisije Barosso, na ‘odlicnem drugem mestu’. Kot da ne govorimo o razvojnih nasprotjih, ampak sta socialni in ekološki vidik blaginje le dve ekipi na športnem tekmovanju invalidov. Takšna razvojna preusmeritev EU pa ni imela javne podpore. Tako vsaj prica Eurobarometrova javnomnenjska raziskava, v kateri so državljane spraševali, ali se strinjajo, da bi bilo povecevanje konkurencnosti gospodarstva prednostni nacin zviševanja blaginje. 61 % vprašanih je takšno možnost zavrnilo. Najvišje nasprotovanje v EU – 83 % – je bilo zabeleženo v Sloveniji. Kljub temu sta tako EU kot Slovenija brez zadržkov uveljavili razvojno vizijo, ki je dala prednost gospodarski rasti. V tem smislu Giraud, francoski ekonomist, ki proucuje genezo neenakosti v svetu, trdi, da neenakost ni avtomaticna posledica trga in liberalizacije, skratka ekonomskega reda, ampak je vedno predvsem posledica politicne izbire – socialne politike v dolocenih okvirih samo uveljavlja politicno izbran vzorec neenakosti.
»Skratka, evropska komisija danes ocenjuje, da se niti prenovljena strategija ne uresnicuje. Ce to povežemo s posledicami, ki jih je preveliko odpiranje evropskih gospodarstev imelo na globino posledic sedanje krize, je neizbežno vprašati, kdo bo nosil odgovornost ne le za napacne odlocitve, ampak za odlocitve, ki so bile tudi izrecno v nasprotju z voljo absolutne vecine ljudi. V zvezi z odgovornostjo je zaenkrat znano samo to, da Barossu kar se da dobro kaže, da mu bodo še za sedem let podaljšali njegov predsedniški položaj. Ali potem koga še lahko cudi, da je bila v EU udeležba na zadnjih evropskih volitvah najslabša doslej in da je bila v Sloveniji udeležba med najnižjimi.«
6. Kako interpretirate ta javnomnenjski podatek? Kot sporocilo oblastem, da vecina ni imela nic od gospodarske rasti?
»Ljudje so zavrnili dogmo gospodarske rasti. Ljudje niso zavrnili gospodarske rasti, zavrnili so njeno prednost pred ekološkimi, socialnimi in drugimi vidiki blaginje. Svetovna banka, ki nikakor ne spada med nasprotnike gospodarske rasti, ocenjuje, da so v 80-ih letih za vsakih 100 dolarjev gospodarske rasti bogatih revni rasli le za 2,2 dolarja, v 90-ih letih pa le še za 0,60 dolarja. Koristi za revne so se skoraj za trikrat zmanjšale. Zakaj? Ravno zato, ker je krivicna. Ta rast je vse boljša za vse manj ljudi in tako ni vec dobra niti za vecino bogatih. Nima vec smisla, nima vec tiste družbene upravicenosti, ki jo je imela pred dobrimi stotimi leti, ko je materialnih dobrin mocno primanjkovalo. Danes tega pomanjkanja ni vec, so pa materialne dobrine nepravicno razdeljene tako glede dohodka kot še bolj, po ugotovitvah ekonomskega nobelovca Indijca Amartye Sena, priložnosti za ekonomsko delovanje. Skratka, ce naj bi po sedanjem vzorcu gospodarske rasti v vseh revnih državah imeli najrevnejši vsaj tri dolarje na dan dohodka oz. 1,100 dolarjev na leto (pri cemer prag dohodka, ki omogoca materialno udobje znaša okoli 15,000 dolarjev), bi za gospodarsko rast potrebovali ne enega, ampak 15 planetov Zemlja. To pomeni, da se v takšni gospodarski rasti, kot jo imamo danes, revni nikoli ne bodo izkopali iz svoje revšcine.«
7. Ko torej rast neha opravljati svoje družbeno poslanstvo, izgubi smisel tudi zdajšnja ekonomija?
»Problem obstojecega sistema blaginje je njegova dogmaticnost. Ce pa ukinemo to dogmo, to ni vec ista ekonomija. Ce bi gospodarski napredek postal enako pomemben kot socialni in ekološki, bi imeli opravka s paradigmatsko spremembo, kopernikanskim preobratom, ki bi nas v družbi in ekonomiji rešil plenilskih odnosov in nam namesto tega na široko odprl naše ekonomske možnosti.«
8. Vi na zacetek te spremembe postavljate drugacen pogled na svet.
»Francoski nasprotnik dogme gospodarske rasti Serge Latouche, katerega prvi prevod v slovenšcino se bo jeseni znašel na knjižnih policah, piše, da moramo najprej dekolonizirati miselnost. Svet je tak, kakor gledamo nanj – ce gledamo nanj kot na svet materialnega pomanjkanja, bomo živeli v materialnem pomanjkanju; ce zacnemo družbena razmerja med sabo urejati po privilegijih, bomo pristali v družbi, ki bo reproducirala privilegije, v novem fevdalizmu. Sprememba sveta se torej zacne v glavi, tako da na svet zacnemo gledati drugace. A kako, zdi se nam, da stvari ne morejo biti drugacne? Tukaj bi spomnil na pozabljeni clanek angleškega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, oceta makroekonomije in rešitelja gospodarske krize v tridesetih letih. V clanku o ekonomskih možnostih naših pravnukov (1925) je zapisal, da ce se bodo države sto let razvijale po makroekonomskih pravilih, bomo ustvarili takšno bogastvo, da ljudem ne bo vec treba živeti v prisili materialnega pomanjkanja in se bodo lahko posvetili svojim hobijem. Danes, ko bi skoraj že morali biti tam, gledamo na prihodnost crnogledo. A to ne pomeni, da Keynes ni imel prav, saj je vendarle ocitno, da živimo v svetu preobilja, ki pa je izrazito neenakomerno porazdeljeno. Za odpravo lakote v svetu bi po ocenah FAO potrebovali letno potrošiti samo 0,07% svetovnega prostega varcevanja. Ce bi bilo prosto varcevanje, ki ne najde naložbenih priložnosti pravilno usmerili v infrastrukturne projekte (zdravje, šole, ohranjanje tradicionalnih skupnosti, …), ki imajo sicer slab donos dobicka, bi lahko v svetu popolnoma izkoreninili ne le lakoto, ampak tudi revšcino. In to ne da bi bogatim jemali premoženje, ne da bi jim visoko obdavcevali dohodke, le s pametnim usmerjanjem varcevanja v naložbe v javno koristne projekte. Danes se to prosto varcevanje nevroticno vali po financnih borzah in namesto koristnih dobrin napihuje balone, ki na koncu poskrbijo, da se v casu kriz varcevanje še bolj steka pri najbogatejših.«
10. Ceprav so globoke oziroma sistemske krize obicajno povezane z revolucionarnimi idejami, ta cas vsi samo cakajo, da bodo milijoni, ki so jih zmetali v banke, zaceli delovati in pricarali gospodarsko rast, ko bo lahko spet vse lepo po starem. Kako ocenjujete protikrizne ukrepe, ki prihajajo na dnevne rede vseh vlad?
»To isto vprašanje si je zastavila Banka za mednarodne poravnave (BIS). Po njenih ugotovitvah gre za gašenje bancnih požarov z metanjem denarja na ogenj. Namesto kaznovanja napacnih odlocitev, prevalitev bremen na žrtve (prihodnje davkoplacevalce). Po njeni oceni ima ta kriza dvojno dno: eno smo doživeli, drugo nas še caka. To, kar smo doslej videli pri reševanju te krize, je po mojem samo dokaz, da se politiki v tem trenutku še niso sposobni soociti z njenimi globokimi vzroki, to pa je plenilska razlicica kapitalizma, ki ne vlada le ekonomiji, ampak že tudi življenju.«
11. Rekli ste, da BIS ocenjuje, da vlade požara, ki je nastal, ne gasijo pravilno. Zakaj ne?
»BIS pravi, da nacin, na katerega gasijo, ne more delovati. Ta nacin je keynesijanski: ko se biznis sesuje, država vskoci s svojimi skladi in napolni trg. Ta nacin reševanja krize je deloval v 30. letih, ko so države bile gospodarske enote in so se makro ravnovesja vzpostavljala in podirala v državah. Danes pa se gospodarska ravnovesja vzpostavljajo in podirajo na svetovni ravni in zato ta mehanizem ne more vec delovati znotraj držav. Tudi globalno ne more, ker nimamo svetovne vlade, ki bi za to skrbela. In v tem je danes problem. Korenitih premikov, ki jih zahteva kriza, ki ni navadna, delna kriza, ampak sistemska, ni mogoce doseci z oklepanjem stare miselnosti. Potreben je temeljit, radikalen preobrat.«
12. Kaj pa vsemu navkljub države danes sploh lahko storijo za zavarovanje pred negativnimi ucinki globalizacije?
»Države lahko naredijo marsikaj, a niso vajene delovati tako, kot zahtevajo nove razmere. Globalnim trendom se ni mogoce upirati, z njenimi pozitivnimi ucinki pridejo tudi negativni, brez tega ne bo šlo niti v prihodnje. Kar države lahko naredijo, da se zašcitijo, je to, da zacnejo skrbeti za svoj lokalni sektor, za tiste dejavnosti, ki delujejo z lokalnimi resursi za lokalni trg. Globalizacija je dobra za nomadska podjetja, ki se selijo med razlicnimi trgi in zanje država ne more dosti storiti. Zniževanje slovenskih stroškov za globalna podjetja s sedežem v Sloveniji je nebistveno, ker ta podjetja živijo od razlik v cenah na razlicnih trgih (pravi Giraud) – nekje poceni kupijo, drugje drago prodajo. Ce bi hipoteticno v vseh državah znižali vse stroške proizvodnje globalnih podjetij na isto raven (kitajsko), to ne bi poživilo mednarodne trgovine ampak bi jo docela zatrlo, ker bi zatrlo razlike, ne bi bilo vec razlogov zanjo. V dolocenih primerih višji stroški slovenskih globalnih podjetij kot v drugih državah ne znižujejo slovenske konkurencnosti, ampak povsem nasprotno, ohranjajo njene lokalne posebnosti in jo s tem delajo še bolj zanimivo za tokove mednarodne trgovine.
Slovenska država pa lahko veliko naredi za svoja sedentarna podjetja, ki jim zaradi njihove lokalnosti nihce iz tujine ne more konkurirati. Tocno tega država ne pocne, ker je kot centralizirana država na moc prevzetna do lokalnega konteksta, do posebnosti in do drobnih podjetniških pobud. Ampak lokalne podjetnosti se ne vzpodbuja samo zato, da bomo imeli gospodarsko rast ali nadomestili njen ‘izpad’ na strani izvoza v casu kriz. To podjetnost se vzpodbuja zato, ker je prepletena z lokalnimi dejavniki, ker soustvarja skupnost, ker povezuje ekologijo z biznisom, biznis s socialo, socialo z ekologijo. Kar lahko naredimo, je torej to, da vplivom globalizacije zoperstavimo novo prebujeno moc lokalnega sektorja. V vsako slovensko vas mora prodreti ta miselnost. To ravnovesje je treba vzpostaviti, namesto da si izmišljujejo mega-centre, piramide in otoke.«
13. Kako pa ocenjujete slovenski odziv na krizo? Mnogi pravijo, da je Slovenija krizo docakala povsem nepripravljena. Še septembra so nam oblasti sporocale, da nam gre tako dobro kot še nikoli doslej, potem pa je vse zgrmelo.
»Res, še jeseni 2008 je minister Bajuk izjavil, da bo Slovenija šla srecno skozi krizo, par mesecev kasneje pa je statisticni urad objavil oceno, da je cetrtletni BDP na letni ravni padel skoraj za deset odstotkov. Za primerjavo, BDP je v casu tranzicijske depresije 1991-1993 padel za 15 %, tukaj pa samo v enem letu skoraj 10 %. Slovenija se je šele zdaj zavedela, kako je izjemno obcutljiva je postala na zunanje šoke. Ravno zato se sprašujem, ali se vladne garniture zavedajo odgovornosti, da so državo izpostavile tako veliki obcutljivosti na zunanje šoke. Vsaka nacionalna oblast skrbi za nacionalne interese, pri nas pa je zdaj najpomembnejši nacionalni interes odprtost. Ne zavzemam se za protekcionizem, ampak za ravnovesje. Da bi razumeli, kako se slovenska oblast odziva na krizo, kaže njeno govorjenje, da je kriza priložnost za radikalne reforme. Fraza ‘radikalna reforma’ je radikalni nesmisel. ‘Reforma’ pomeni reševanje problemov na površini, ne da bi spreminjali temeljne ureditve. ‘Radikalnost’ pa pomeni ravno spreminjanje temeljnih ureditev in je torej nasprotje reform. Ta politicna fraza kljub temu nakazuje, da so zdaj vsi, vkljucno z oblastjo postali radikalni, ker se ve, da obstojeci sistem ni vec dober. Kljub temu je vladna radikalnost polovicarska, ker si sicer zastavlja pogumne cilje (ki si jih sicer ne upa), ki pa jih hoce doseci s staro miselnostjo.«
14. Kako je po vašem vlada doslej reševala krizne probleme?
»Tako, da se bo javni dolg neznansko povecal, ceprav z reševanjem bank in placevanjem delavcev, da sedijo doma, za lepšo prihodnost niso storili nic. Po nekaterih neuradnih ocenah se bo javni dolg v prihodnjih par letih kljub velikim dodatno vloženim varcevalnim naporom povecal ‘samo’ za 50 do 100 %. Na zacetku tranzicije so deficiti financirali izvajanje reform, zdaj pa se samo gasi. Letni stroški države samo za odplacilo obresti se povecujejo od 300 milijonov na pol milijarde in še vec evrov. Kaj to pomeni? Pol milijarde evrov pomeni 15 % sredstev na leto manj za razvoj, to pomeni, da bo naša prihodnost za 15% manj svetla.«
15. Ceprav nam kar naprej govorijo, da je kriza priložnost za izvajanje strukturnih sprememb.
»To je naravnost šokantna trditev. Ce oblast pravi, da je kriza priložnost, potem nam sporoca, da je kapitulirala kot oblast za izvajanje strukturnih sprememb. Kako je Slovenijo kot majhno in odprto državo sploh mogoce voditi drugace kot adaptivno, torej s stalnim izvajanjem sprememb? Ce oblast ni sposobna v nekriznih casih izvajati sprememb, ki so nujne, potem lahko pricakujemo, da bodo krize v prihodnje pogoste, ker le to omogoca uvajati nepopularne ukrepe. Ce sploh za kaj, potem je kriza nedvomno priložnost za to, da odcitamo, kako kompetentno oblast imamo. Rešitve se sprejemajo na hitro in brez sodelovanja z javnostjo in stroko, brez poglabljanja v legitimne razlike in konflikte. Konflikt je velik družbeni resurs, ce se ga prav uporablja, Slovenija pa se obnaša, kot da je konflikt nekaj nedostojnega.«
16. To, da nam slabo vladajo, ste pred nedavnim ugotavljali tudi v svoji evalvacijski študiji o javnih ucinkih vladnih politik.
»Za devetdeseta leta obstaja neuradna ocena ministrstva za finance, da je takrat imela država proti sebi vloženih na sodišcih cel kup tožb. Po tej oceni so znašale odškodnine za tiste tožbe, ki naj bi jih država izgubila, 12 % BDP, kar je približno tretjina rasti v tistem desetletju. Razvojna strategija iz leta 2001 je ta problem poimenovala ‘implementacijski deficit’ in ga prepoznala kot temeljni razvojni problem. Leta 2007 je na to opozorilo racunsko sodišce, podobne so bile tudi ocene študije OECD, ki je Slovenijo opozorila na slabo vladanje. V odgovor na ta opozorila je ministrstvo za javno upravo letos pripravilo resolucijo o normativni dejavnosti, jeseni jo bo obravnaval Državni zbor, s katero predpisuje nov nacin priprave predpisov (politik). To je velika rec: po novem naj bi predpise pripravljali tako, da bodo bolje utemeljeni kot doslej, med sabo bolje usklajeni, da med njimi ne bo vec kolizije niti pravnih lukenj.«
17. In kakšni so torej konkretni ocitki Resoluciji?
»Ta resolucija najprej ni usklajena niti sama s sabo: drugim ministrstvom predpisuje postopke, ki jih niti sama ni upoštevala. Ampak to niti ni najhuje. Resno dvomim, da resolucija razume probleme vladanja. Bom povedal primer. Ker je družbena realnost konfliktna, pravi resolucija, moramo o javnih ukrepih razmišljati v alternativah in izbrati tisto, ki ima najmanjše negativne ucinke, torej tisto, pri kateri so konflikti minimizirani. To razmišljanje je napacno. Narava konfliktov denimo pri dolocitvi trase avtoceste ni podobna tisti pri sestavljanju predpisov. Med alternativami se odlocaš takrat, ko imaš na voljo izkljucevalne možnosti (npr. ali severna ali južna trasa, ne pa obe), pri predpisih pa ne moreš narediti tega, da dela državljanov ne boš upošteval, ker niso v skladu s konceptom nekega uradnika, kakšen bi moral biti predpis. Namesto tega bi morali pri pripravi predpisov iskati rešitve z maksimalno dosegljivim presekom med nasprotnimi, vendar legitimnimi alternativami. Ce si torej ministrstvo predstavlja, da bo predpise sestavljalo tako, kot se odloca za avtocestne trase, potem sigurno še naprej ne bodo dobri za vecino državljanov. Imamo tudi primer, kako se alternative že zdaj uporabljajo. Pri pripravi proracuna se upoštevata dve alternativi: kaj se zgodi z javnimi financami, ce vlada ne naredi nic, in kaj se zgodi, ce sprejme predvidene ukrepe. Vendar pa po moje alternativa, da vlada ne stori nic, ni sprejemljiva. Vlada je izvršna oblast in postavljena zato, da ukrepa, torej morajo biti alternative, ce že, navezane na razlicne nacine ukrepanja.«
18. Je vaše pripombe na resolucijo kdo od pristojnih vzel resno?
»Da, posamezniki na ministrstvu za finance in v nekaterih upravnih enotah tudi. Ampak ko sem ministrstvo za javno upravo opozoril na nedoslednosti, ki so jih zapisali v tem dokumentu in še v nekaterih tukaj neomenjenih zadevah, najprej nisem dobil odgovora. Ko sem jih na to ponovno opozoril, pa so mi zabrusili, da se z menoj ne morejo pogovarjati kot z enako pomembnim in mi ne bodo odgovorili, ker jih šikaniram. In v Sloveniji res obstaja predpis, ki govori tudi o tem, kako se morajo državljani obnašati do uradnikov. Cisto zares piše, da v primeru, ko državljan šikanira uradnika, uradnik ni vec dolžen komunicirati z njim. Pri tem seveda uradnik sam pove, kdaj je šikaniran, in ce mu ustreza, bo tako oznacil vašo argumentirano kritiko njegovega dela. Torej govorjenja o novem odlicnem vladanju in ‘totalnem upravljanju kakovosti’ v javni upravi ni mogoce razumeti drugace kot uradniško samovšecnost. Tako se mi zdi, da naše vlade vsemu navkljub še vedno živijo nekje v svojih oblakih.«
19. Ali za zakljucek lahko nakažete dolgorocno vizijo vodenja slovenske države, ki bi nas zavarovala pred novimi krizami, ki kot kaže gotovo sledijo?
»Pomembne ukrepe za to je treba seveda sprejeti na mednarodni ravni in se ticejo svetovnega makroekonomskega regulatorja, ki ne bo pod prevladujocim vplivom ZDA. Ampak bolj zanimivo je, kaj Slovenija lahko stori sama. Prenoviti mora družbeni red tako, da ne bo vec utemeljen na viziji kapitalizma 19. stoletja, ki je nestrpen do vsega, kar ni kapital. Zamenjati ga je treba s pluralnim kapitalizmom, kjer imajo gospodarski, socialni in ekološki kapital (razvoj) enako veljavo. Vendar to ne bo zadošcalo. Kot že omenjeno, je treba razviti novo lokalno moc, ki bo uravnovesila vplive globalnega dogajanja. Nenazadnje je treba zagotoviti možnost neškodljivega izstopa iz uradne družbe v samoupravna avtonomna obmocja in dejavnosti (npr. Metelkova, Pekarna, Rog). To je edini nacin, da se nekateri, ki to hocejo, izognejo zunanjim dejavnikom neenakosti v premoženju in dohodkih, ki jih ni mogoce odpraviti. Potrebujemo drugacno zakonodajo, ki ne bo oteževala nastajanja davcnih in pravnih oaz, v katerih se bodo lahko uveljavile od trga in države avtonomne dejavnosti. Te so izjemno ustvarjalne. Neka študija za Švedsko je ugotovila, da tovrstne dejavnosti na zavarovanih obmocjih narave ustvarijo 40 odstotkov javnih dobrin, prejmejo pa samo odstotek javnih subvencij.«
(Delovna verzija)
Oznake: slo