V prihodnjih dneh bo na tej strani za oddih od vsakodnevnih laži o vzrokih financne krize, ki lomasti po svetu, po delih objavljeno besedilo, ki na vzroke in posledice krize gleda precej drugace kot ga vidijo vodilni mediji, vodilni (in opozicijski) politiki, vodilni stokovnjaki. Avtor: Bojan Radej, SDE

(1del/4): Manija zadolžene rasti

Gospodarska rast ni vec pomembna kot vir blaginje ampak služi le še širjenju osnove piramide, kar je pogoj, da se ne zruši vase. Pomembna je, ker ustvarja zaveso, ki prikriva pretakanje bogastev z dna na vrh piramide. Ena od možnosti za zajezitev unicevalne gospodarske rasti je denarna reforma in z njo uvedba ‘lokalnega denarja’ kot dopolnilne valute, ki služi predvsem lokalnemu gospodarstvu, in je družbeno prispevna. Vendar to ne bo lahko, saj, kot pravi David Weston, oxfordski kritik sedanje ureditve, pri denarnih stvareh ljudje še vedno verjamejo, da je Zemlja plošcata.

Profesor Paul Krugman z univerze Princeton in odmevni kolumnist New York Timesa, ki je za svoja dognanja pri analizi tržnih ciklov leta 2008 prejel nagrado Nobelovega sklada za ekonomijo trdi, da je sedanji koncept gospodarske rasti, zasnovan na dolgu in zamišljen kot piramidna struktura, nevzdržen. Posojila so postala kamen okoli vratu cloveštva, ceprav so v osnovi potrebna zgolj kot sredstvo za ustvarjanje obratnega kapitala v podjetjih za premostitev casa, ki pretece med proizvodnjo in prodajo. Gospodarstva si pomagajo z dolgom od zacetka industrijske revolucije, sicer hitro širjenje njihovih poslov ne bi bilo izvedljivo.

V post-industrijski dobi so se razmerja med gospodarsko rastjo in dolgom povsem spremenila. Dolg ni vec le pripomocek podjetjem za financiranje njihove rasti ampak je sam postal blago, posojilna industrija pa je prevladala nad vecino drugih gospodarskih in negospodarskih vej. Ceprav so finance donosna dejavnost, pa ne proizvajajo nicesar in nic ne prispevajo k obci blaginji, saj se pogosto izognejo celo placilu davkov, kot ugotavlja Ellen Brown. In to še ni vse, saj se dobicek proizvodne oz. ne-financne ekonomije, ki nas preskrbuje z uporabnimi dobrinami in storitvami, vse težje vraca v proizvodnjo uporabnih stvari. Zaradi obetov višjih zaslužkov namrec odteka v virtualni svet globalnih financ, kjer je osvobojen družbenih spon, sledi lastnim špekulativnim nagonom ter služi le še samemu sebi.

V anglosaškem svetu je gospodarska rast od druge svetovne vojne naprej samo pol tako hitra kot rast posojil, je v komentarju decembra napisal nekdanji analitik ameriške vlade Richard Cook. Materialni napredek poganjajo procesi, ki jih je ustvarilo splošno pretvarjanje vsakovrstnega stvarnega premoženja v vrednostne papirje, s katerimi se lahko trguje oz. t.im. sekuritizacija; angleško securitisation).

Njeni zacetki segajo v pozna sedemdeseta leta. Gre za sofisticiran izvedeni vir poslovnega financiranja, ki ga bomo spoznali na primeru. Banka X daje posojilo desetim osebam, vsaki denimo v enaki višini, ki jih posojilojemalci uporabijo za nakup stanovanj. Banka je torej svoj kapital vložila v nakup desetih stanovanj svojih strank v upanju, da ji bodo kupci odplacali celoten dolg, da bo lahko ustvarila dobicek. Zato ker obstaja dolocena verjetnost neplacila, je vsem posojilojemalcem zaracunala pribitek k obrestim. Banka lahko pocaka nekaj desetletij do konca odplacilne dobe, da se posel zakljuci. Lahko pa svoja sredstva takoj proda po nekoliko nižji ceni, ki ji še nudijo majhen zaslužek, in se loti novih izzivov. Prodala bi lahko vsako posojilno pogodbo posebej, vendar je ukvarjanje z majhnimi zneski velikim financnim trgovcem ovira. S stališca banke X teh deset posojil pomeni deset razlicnih vrst sredstev, ker so vsakic dejavniki tveganja drugacni. Zato najprej vseh deset posojil zavije v en financni paket, ga nato razdeli na veliko enakih vrednostnih papirjev (t.im securities) in potem le te proda razlicnim naložbenikom, ki s tem vsi pridobijo isto v pogledu financne donosnosti in tveganj zaradi morebitnih neodplacil posojil (banka od sekuritizacije naprej deluje le še kot racunovodski servis). Posledica sekuritizacije je, da banke pridejo hitreje nazaj do denarja, investitorji (vecinoma špekulanti) pa pridobijo vrednostne papirje, ki so sicer tvegani, vendar je tveganje na vse kupce porazdeljeno enakomerno.

Financna ‘inovativnost’ je šla že tako dalec, da je danes mogoce kot prvovrstne oz. nizko tvegane izdajati vrednostne papirje na dolg zelo nezanesljivih dolžnikov. Za nakup teh papirjev se kupci zadolžijo, ker upajo, da se bo dolg sam odplacal z rastjo dobickov, ki poteka, dokler papirji privabljajo vedno nove kupce. To je princip piramidnih financnih sistemov, ki so v zadnjem desetletju kot velika inovacija svetovnih financ postale zakonita industrija. V tem casu se je skokovito povecal delež gospodarske rasti, ki jo prispeva financna industrija, ki npr. v ZDA dosega že dve petini celotne rasti.

Gospodarski svet in predvsem svet naložb je postal velikanska igralnica, v kateri vloge niso omejene z obsegom stvarnih dobickov, ampak le od dostopnosti posojil. Že leta 1986 je Svetovna banka ocenila, da so denarne transakcije na svetovni ravni od 15 do 20 krat vecje, kot je to potrebno za financiranje svetovne trgovine. Današnja ocena je, da sta samo še 2% transakcij na svetovni ravni povezana z resnicnimi transakcijami, upravicenimi s trgovino, vlaganjem za pridobitev dobrin in turizmom, preostalih 98% pa je popolnoma špekulativnih. To je svet, v katerem odlocajo špekulanti, države pa gledajo proc.

V središcu problema so obresti. Monetaristicni ekonomski red s pomocjo obrestne mere ustvarja umetno pomanjkanje in sadove gospodarske rasti od vecine prebivalstva odteguje in jih koncentrira pri najbogatejših. Decembra lani je Nobelov nagrajenec za ekonomijo Joseph Stieglitz v nemškem Spieglu zapisal, da premoc pride najbolj do izraza, ko temeljne ekonomske odlocitve preidejo v roke monetaristov t.im. ‘fundamentalisticne ekonomske šole’, zbrane okrog Nobelovca za ekonomijo iz l. 1976, že dobri 2 leti pokojnega Miltona Friedmana. Gre za osrednje bancnike, ki verjamejo, da je z dviganjem in spušcanjem obrestnih mer mogoce uravnavati svet. Obrestovanje je povsem ekskluziven in selektiven ekonomski vzvod. V uporabi ni za nobeno drugo ekonomsko bogastvo, razen za tista, ki so namenjena kovanju denarnih dobickov. S tem so obresti podelile premoc dobickonosnih nad neobrestovanimi nacionalnimi bogastvi. Premoc postane najbolj ocitna, ko ekonomska oblast preide v roke monetaristov.

Denar je postal tako mocan, da si je izvolil cetrto vejo oblasti centralnih bancnikov, ki deluje neodvisno od ljudi in izvoljenih politikov, je že pred 3 leti ugotavljal direktor Ameriškega inštituta za monetarizem Stephen Zarlenga. In bancniki vladajo s jekleno roko: Richard Cook v omenjenem komentarju izpred dveh mesecev navaja, da je francoski bancnik Michel Camdessus, od 1987 do 2000 izvršni direktor Mednarodnega denarnega sklada, stecajnega upravitelja bankrotiranih držav, priznal, da je bil v casu svojega službovanja za uresnicitev monetaristicnega modela makroekonomskega delovanja držav pripravljen ‘žrtvovati generacijo’. Pod totalitarno oblastjo monetaristov se nevidna roka trga pokaže le še kot nedolžna nežnost.

Povezava med gospodarsko rastjo, ki jo ženejo s posojili pitane financne špekulacije in eko-socialno nevzdržnostjo te rasti, je neposredna. Cena kapitala, ki jo placajo v produkciji, je postala ena glavnih stroškovnih postavk. Zato s povecanjem produktivnosti dela ustvarjeno obilje dobrin in storitev ne more prinesti blaginje in kakovostnega življenja ampak le “revšcino sredi obilja”. Vecina prebivalstva namrec zgolj placuje prevaljene stroške obresti, ne prejme pa nagrade za rast financnega kapitala. Margrit Kennedy, nemška publicistka in aktivistka s podrocja alternativnih denarnih sistemov, navede naslednjo šokantno oceno: »Vsesplošno prepricanje je, da placujemo obresti le, ce si denar sposodimo, in da si, ce nocemo placevati obresti, denarja pac ne sposojamo. V resnici pa so obresti vkljucene v vsako ceno, ki jo placamo. Obresti na kapital v povprecju dodajo 30 – 50% na cene našega blaga in storitev. Ce bi odpravili obresti in jih nadomestili z nekim drugim mehanizmom, ki bi vzpodbujal kroženje denarja, bi nas vecina postala bodisi dvakrat premožnejša, ali pa bi za ohranitev enakega življenjskega standarda morali delati le pol toliko, kot delamo zdaj«. Prevod njene knjige o alternativnem denarju iz 1995 bo z naslovom »Pravicen denar – pravicen svet. Kako ustvariti sredstvo menjave, ki bi delovalo za vse in varovalo planet«, kmalu izšel pri nas.

(2.del/4): Pomanjkanje sredi obilja

Dosedanji nacin gospodarske rasti ni ustvaril materialnega obilja, ker so ga požrle obresti in so si ga na koncu prisvojili bancniki. Svetovno gospodarstvo in vajeti kapitalizma je prevzel kleptokratski razred banksterjev (Rooseveltov izraz iz 30-ih let), ki zdaj usmerja svetovno gospodarsko rast, pri kateri je korist privilegirane manjšine v neposredni zvezi z izgubami pretentane vecine.

Ce vladni dolgovi in s tem obresti rastejo, se k lastnikom denarnega bogastva pretaka vec denarja, medtem ko tisti, ki delajo za placo, odplacujejo obresti preko povišanih davkov, in imajo manj denarja, ki bi ga lahko porabili. S primerjavo obrestnih placil in dohodka od obresti v desetih številcno enakih skupinah nemških prebivalcev, razdeljenih po višini njihovih dohodkov ugotovi, da prvih osem delov prebivalcev placuje vec, kot prejme, deveti del prejema nekaj vec kot placuje, deseti del pa prejema približno dvakrat vec obresti, kot jih placuje. Deseti del torej prejema obresti, ki jih je prvih osem delov izgubilo. To pa je eden izmed glavnih razlogov – ki je verjetno tudi najmanj razumljen – zakaj »so bogati vedno bogatejši, revni pa vedno revnejši«, kot je zapisala Margrit Kennedy.

Z dolgom gnana gospodarska rast, dobra predvsem za izbrance, ne bo nikoli odpravila revšcine, dokler je delitev sadov rasti tako pristranska. Petina najbogatejših prejme štiri petine vseh dohodkov in poseduje 85% globalnega premoženja. V 80-ih letih je za vsakih sto dolarjev gospodarske rasti (oz. racunovodsko receno, ‘dodane vrednosti’) tistim, ki živijo pod mejo revšcine po merilih Svetovne banke, pripadlo 2,2 dolarja. V 90-ih letih je ta delež znašal le še 60 centov. Ali drugace, da bi za dolar povecali dohodek revnih, ki prejemajo manj kot dolar na dan, bi to zahtevalo 166 dolarjev globalne rasti. Tukaj se zadržkom zaradi socialne nepravicnosti takšne rasti pridružijo še zadržki zaradi omejenih ekoloških možnosti za zadostno povecanje gospodarske rasti ob tako visoki nepravicnosti. Da bi najrevnejšim zagotovili samo tri dolarje na dan, bi pri sedanjem nacinu gospodarske rasti potrebovali za petnajst planetov naravnih virov, sta v delovnem porocilu na temo za OZN l.2006 uotovila David Woodward in Andrew Simms.

A svet kot celota ni reven. V resnici je preplavljen z ogromnimi presežki varcevanja premožnejših. Po dostopnih podatkih okoli deset milijonov ljudi na celem svetu poseduje za 40 tisoc milijard dolarjev prostih sredstev, ki išcejo poti v naložbe. Da bi si lažje predstavljali kako velik prispevek k blaginji bi s tem lahko dosegli, prica primerjava, da bi za odpravo lakote na svetu (za katero trpi 860 milijonov ljudi), po navedbah Jacquesa Dioufja, direktorja Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo FAO, bilo potrebno letno nameniti trideset milijard dolarjev ali manj kot tisocinko tega zneska. Materialno obilje je ustvarjeno globalno, a ga dolžniško zasvojena gospodarska rast vecini prebivalstva sproti odteguje. Takšna gospodarska rast ne opravicuje vec družbenih privilegijev in javnih podpor, ki jih zdaj uživa.

Joseph Stiglitz je nedavno za Spiegel izrazil prepricanje, da je nova globalna nestabilnost nasploh in gospodarske rasti posebej sad nepoštenja financnih ustanov in nekompetentnosti odgovornih politikov, posledica tega pa je intelektualni bankrot svetovnih elit. Omogocila ga je neumnost prav tistih, ki so dolžni varovati obce koristi, njihova slaba analiza in povsem namerno spregledana opozorila. Po mnenju Nobelovca za ekonomijo Edmunda Phelpsa so zaradi svojih napacnih presoj v javnosti najbolj zaupanje izgubili banke in bancniki, ki so zaradi obetov lastnega zaslužka zaigrali vloge svojih varcevalcev in naložbe svojih parterjev ter tako globalno gospodarstvo vrgle s tecajev. Nevidna roka trga se je tako na koncu izrodila v racunovodske prevare, nicvredne hipoteke, notranje informacije in nezmožnost prevzemanja dolgov.

Ce upoštevamo neravnovesja, ki jih ustvarja sistemska kriza, moramo pod vprašaj postaviti temeljne podmene sedanjega koncepta materialnega napredka in zaceti je pri najbolj temeljnih stvareh, pri denarju in dolgu. Odvajanje dolžniško zasvojene gospodarske rasti ne zahteva nic manj kot izruvati korenine sedanjih težav. Serge Latouche, francoski ekonomist, ekonomski antropolog in filozof s pariške univerze Orsay, ter radikalni kritik progresivizma, nas spomni, da je v XIX. stoletju obstajala cela množica malih lokalnih in regionalnih, v lokalno gospodarstvo trdno zasidranih bank. Zaradi razvoja nacionalnih bank so izginile, nadomestile pa so jih agencije, ki so izcrpale lokalne prihranke in s tem financirale veliko nacionalno industrijo. Danes pa zaradi transnacionalnih bank izginjajo nacionalne banke v prid multinacionalnih podjetij.

Nastale razmere klicejo k radikalnim posegom v temelje denarnega sistema, v katerem bi morali obresti nadomestiti z nekim drugim mehanizmom, ki bi vzdrževal kroženje denarja. Mehanizem obresti, kot je že v knjigi iz 1. polovice 80-ih let pisal Dieter Suhr, deluje proti ustavnim pravicam posameznikov: ce ustava vsakemu posamezniku zagotavlja enakopraven dostop do vladnih storitev, in denarni sistem lahko tako opredelimo, potem je nezakonito, da imamo sistem, v katerem manjšina nenehno dobiva vec, kot pa placuje za to storitev na racun vecine. Nacionalni denar je nacionalno politicen, ker vzpostavi koridorje za centralizirane finance.

To se dogaja tudi v primeru uvajanja evra in evropskega denarnega sistema, ki centralizirano moc usmerja v London, Frankfurt in Zürich. Protiutež centraliziranemu konceptu denarja je uveljavitev nacela subsidiarnosti v denarnih zadevah. Subsidiarnost pomeni prenos odlocanja in delovanja na najnižjo možno raven – v tem primeru torej uveljavitev pravice izdajanja lokalnega denarja. V nasprotnem, torej dokler bo emisija denarja izkljucno v rokah centralnih bancnikov, ne bo nikoli mogoce reci, da živimo v demokraciji. Denarju je treba odvzeti predvsem spodbude za nesmiselno kopicenje kapitala in izboljšati njegovo delovanje kot menjalnega sredstva.

Po klasicnem razumevanju ima denar štiri osnovne funkcije – je posrednik, mera, hranilec in standard. Posrednik je v menjavi naturalno razlicnih vrst blaga; kot splošno merilo vrednosti se pojavi na primer za potrebe racunovodstva; kadar ni inflacije je tudi hranilec vrednosti; placilno sredstvo je takrat, kadar z njim placujemo dolocene obveznosti brez neposredne materialne protivrednosti (na primer davke). Tako klasicno videne funkcije denarja so v vec pogledih problematicne. Najprej obstaja dvom, da za ekonomske potrebe zadošca samo en standard in merilo vrednosti, da bi lahko zaobjel vse, kar je v ekonomiji pomembno. Naslednja kriticna pripomba klasicnemu razumevanju funkcij denarja je, da sta merilo menjave in hranilec vrednosti v konfliktu, saj enota denarja ne more biti hkrati v obtoku in na zalogi. S tem, ko je isti denar na eni strani namenjen posredovanju v menjavi, kar zahteva njegovo kroženje in na drugi hranjenju vrednosti, kar zahteva njegovo odtegovanje kroženju, so povezane velike težave.

(3del/4): Alternativni denar Silvia Gessela

Neredki proucevalci denarnih sistemov so zaprepadeni nad spoznanjem, kako malo ljudje na splošno vemo o denarnih alternativah, in kako docela so pozabljene tiste uspešne epizode iz denarne zgodovine, ki so ogrozile vladajoci centralizirani monetarizem. Enega prvih celovitih predlogov za korenito drugacen denarni sistem je na prelomu XX. stoletja v knjigi »Naravni gospodarski red« predstavil Silvio Gesell, ki je dogmo monetaristov postavil povsem na glavo – ce ne morda šele na noge.

V osnovi njegovega predloga gre za makroekonomsko problematiko izbire nacina zapiranja vrzeli povpraševanja, t. j. razlike med celotno ustvarjenim dohodkom ter za potrošnjo takoj razpoložljivim dohodkom. To, da nekateri privarcujejo del svojega dohodka za gospodarsko rast pomeni težavo, saj kratkorocno gledano duši agregatno potrošnjo celotnega produkta. Zato se lahko zgodi, da del že ustvarjenega proizvoda v nekem letu ostane v zalogah. Tako bi morala biti proizvodnja v naslednjem letu ustrezno manjša, da bo spet, vendar na nižji ravni, doseženo ravnovesje med obsegom proizvodnje in potrošnje, ki je dolgorocno edino vzdržno. Torej, kadar nekateri varcujejo, je treba ustvariti nadomestno kupno moc, da bi v naslednjem gospodarskem ciklusu lahko dosegli rast. Najpomembnejša pri tem je izbira nacina za ‘monetizacijo varcevanja’ – torej izbire nacina zapiranja povpraševalne vrzeli. Dilema zahteva izbor, ta pa razkrije, ali se denarne oblasti vidijo kot imperialne ali kot demokraticne.

O imperialni monetarni politiki ne izgubljamo besed, saj o njej lahko beremo povsod drugod! Gesell pa predlaga demokraticno možnost zapiranja vrzeli. Silvio Gesell, nemški trgovec in teoreticni ekonomist, je 1916. leta predlagal t.im. naravni ekonomski red, od katerega se še danes ucijo tako makroekonomisti kot anarhisti. Novi red bo naravni ekonomski red (v izvirniku Natürliche Wirtschaftsordnung), ki bo na temeljih svobodnega gospodarstva omogocil nastanek svobodnega gospodarstva (Freiwirtschaft), temeljecega na ideji svobodnega denarja (Freigeld) in svobodne zemlje (Freiland), ki bo vsa v javni lasti. V takšnem ekonomskem redu bi bil vsak odvisen le od svojih talentov, kar bi izboljševalo zmožnosti cele skupnosti, da skrbi za revne. V tem je izvir razlike med njim in Karlom Marxom, ki je ekonomski red obravnaval kot družbeno ustvarjeno strukturo.

Skratka, Gesell je na denarnem podrocju opazil, da skladišcenje katerega koli blaga, razen denarja, nekaj stane – žito izgublja svojo vlago, kovinski izdelki rjavijo, hiše se amortizirajo zaradi vremena ipd. Tako ima denar veliko prednost pred vsemi drugimi vrstami blaga, ker je cenen hranilec vrednosti. Gesell je dojel naslednje: denar v kroženju rabi spodbudo zato, da svojo menjalno nalogo opravi cim hitreje in cim veckrat v enoti casa, tako da lahko manjša kolicina denarja pri zadostni hitrosti obrata nadomesti celoten izpad obtoka denarja zaradi varcevanja. Ce se denar obrne samo enkrat, tedaj nakup sto vrednostnih enot proizvodnje zahteva sto vrednostnih enot denarja; ce bi se denar obrnil desetkrat, bi za nakup sto enot proizvodnje zadošcalo že samo deset enot denarja itn. Njegov predlog torej izhaja iz tega, da je treba denar, ki ga clovek ne prihrani ampak nameni potrošnji, obvezno kaznovati z razvrednotenjem, ce predolgo leži v žepu in se ne ‘obraca’. Zato predlaga, da bi centralna banka namesto obresti varcevalcu in posojilodajalcu zaracunala ležarino za denar v obtoku ali prispevek za obtok.

Takšen predlog, cetudi najprej precej sumljiv tistim z malo denarja, ima dve veliki prednosti: skupno povpraševanje po denarnih sredstvih ne bi vec narašcalo z eksponentno rastjo, saj bi denar ostajal v obtoku z zelo veliko hitrostjo obrata; obenem pa je pomembno tudi to, da medtem, ko gredo danes placane obresti v zasebne žepe, pa bi prispevek za obtok pomenil javno pridobitev, ki bi zmanjšala potrebo po obdavcenju dohodkov iz dela in obdavcenju nakupa osnovnih dobrin, kar je ljudem z malo denarja neposredno v prid.

John Maynard Keynes je v svojem monumentalnem makroekonomskem delu »Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja« iz l.1936 zapisal, sicer iz ideološko nasprotnega stališca,… »da se bo prihodnost vec naucila od Gesellovega duha kot od Marxa«. Vsaj zaenkrat moramo ugotoviti, da se ta napoved še ni uresnicila. Kljub temu pa so prakticni poskusi uporabe Gesellovega predloga izjemno odlocno potrdili njegova predvidevanja. Svetovno je odmeval velik uspeh in propad denarne reforme v avstrijskem mestecu Wörgl, ki je leta 1932 izpeljal denarno reformo, ki še danes navdihuje.

To je bil cas velike svetovne depresije, ki jo je Avstrija po razpadu imperija že docakala v slabem stanju, kriza pa je vse skupaj le še poslabšala. V Wörglu je brezposelnost takrat dosegla 30% stopnjo, davcni prihodki obcine so se krcili, mocno so usahnila nakazila iz državne in pokrajinske blagajne, za vratom pa so jim visela še bremena visokih dolgov, ki jih ni bilo vec mogoce odplacevati – obcina je bila skratka na robu bankrota. V takih brezupnih razmerah se je mestni svet odlocil izdati 12.600 potrdil oz. t.im. brezobrestnih šilingov, ki so bili zavarovani z enako vsoto pravih šilingov, naloženih v obicajni banki. Mestni svet je potrdila izdal za financiranje projektov kot so popravila cest, gradnja mostu in smucarske skakalnice, namestitev ulicnih svetilk ter podobnih komunalnih del. Z novoustvarjenim denarjem so lahko placali delavce, kupili material, sprejemali so ga v mestnih trgovinah in pri lokalnih obrtnikih, z njimi pa je bilo mogoce placati tudi dajatve obcini. Z možnostjo kroženja potrdil torej ni bilo težav. Ker v takem denarnem sistemu ni smiselno kopiciti denarnega bogastva, je s pomocjo denarja ustvarjena resnicna koristnost.

V Wörglu je skratka veljalo, da mora ob koncu meseca imetnik potrdila nanj nalepiti znamko v protivrednosti enega odstotka vrednosti, kar pomeni, da je denar devalviral letno po 12% stopnji. To je negativna obrestna mera ali strošek posedovanja denarja. Pravilo je povzrocilo t.im. ‘taljenje denarja’, zato so vsi potrebne nakupe skušali opraviti cim prej in se pred koncem meseca znebiti potrdil – denar se je stekal v trgovine in k obrtnikom, ti pa so z njim na koncu placali svoje davke, tako da se je denar vsak mesec vrnil nazaj Mestnemu svetu.

Zaradi spodbude kroženju se je v enem letu celoten znesek potrdil obrnil 416-krat ali 13-krat hitreje, kot se je takrat povprecno obracal avstrijski šiling, in s tem ustvaril za tolikokrat vecji obseg transakcij v lokalnem gospodarstvu. Poleg tega je na koncu mestni svet dobil nazaj vseh svojih 12.600 brezobrestnih šilingov, tako da je lahko sprostil bancno garancijo in s pobiranjem ležarine zbral še za 1.512 avstrijskih šilingov taks. Z minimalnim dodatnim obdavcenjem, ležarino, je ukrep mestnega sveta na koncu omogocil toliko dodatnih del v lokalni ekonomiji, da je stopnja brezposelnosti v enem samem letu padla za cetrtino. Edina težava za širjenje wörglskega denarnega sistema je bilo neposredno vmešavanje imperialne denarne politike, saj je wörglske šilinge zaradi ogrožanja monopola tiskanja denarja v naslednjem letu prepovedala osrednja avstrijska banka. In to kljub temu, da so se za dosežke mnogi osebno zanimali, npr. takratni francoski premier Edouard Daladier in ameriški ekonomist svetovnega slovesa, Irving Fisher.

(4del/4): Lokalni denar lokalne ekonomije

Uspešen poizkus demokraticnega zapiranja varcevalne vrzeli pozna tudi denarna zgodovina države, kjer je monetarizem doma, ZDA. Že sam boj za neodvisnost od angleške krone je bil v veliki meri povezan ravno z zahtevo kolonistov po suvereni pravici izdajanja lastnega denarja. V tem duhu je pokrajinska vlada Pennsylvanije v prvi polovici osemnajstega stoletja oblikovala vzporeden bancni model. Ustanovila je javno banko, ki so jo vodili javni uslužbenci, in je kmetom posojala denar pod zelo ugodnimi pogoji. Iz obresti je zbrala dovolj prihodkov za delovanje vlade, tako da davki sploh niso bili potrebni.

Demokraticne denarne ureditve danes niti niso tako redke, le da jih v Sloveniji še slabo poznamo. Sodoben primer denarne ureditve, ki je komplementaren obstojeci, je sistem lokalne menjave (angl. Local Exchange and Trading System – LETS). To je brezobrestna shema vzajemnega kreditiranja sodelujocih. Temelji na uporabi komplementarne valute kakršen je bil že wörglski šiling, in je pogosto dolocena v enotah, ki so ekvivalentne uradni valuti. Velja le lokalno, pomembna pa je za urejanje lokalnih zadev. Komplementarna valuta ne zahteva odprave obrestnega denarja, niti ni mogoce nikogar prisiliti, da jo sprejme. Namenjena je spodbujanju menjav blaga in storitev dodatno k že obstojecim. Nekdanji centralni bancnik Bernard Lietaer, ki je pomagal pri nacrtovanju uvajanja evra, sicer pa temeljni avtor s podrocja komplementarnih valut, vidi njihovo nalogo predvsem v tem, da »zaposlijo sicer še neuporabljena bogastva za zadovoljitev sicer še nepotešenih potreb«.

Na omenjeni sistem lokalne menjave LETS pogosto leti kritika, da ga spodbuja predvsem izogibanje državnim davkom, ker država ne more zaznati niti obdavciti transakcij, opravljenih z lokalnim denarjem. A ocitek ni utemeljen. Kot kaže wörglski primer, je lokalni denar celo pospešil placilo lokalnih davkov. Ce bi bilo dovoljeno placevati državne davke v lokalni valuti, bi lahko izboljšali tudi pobiranje državnih davkov. Poleg tega komplementarne valute pogosto opravljajo transakcije v osebni sferi, kot so prostocasne dejavnosti in v družbeni sferi za dejavnosti, ki se drugace ne izvajajo. Tako mnoge transakcije, ki jih placamo s komplementarno valuto niti doslej niso bile zajete v davcni sistem.

Davcna obveznost nastane šele, ko LETS posreduje v menjavah med profesionalci v njihovih poslovnih zadevah; taki primeri sicer ne izkljucujejo uporabe komplementarne valute, le da je takrat transakcije treba opraviti delno v LETS in delno z uradnim denarjem, ki nato omogoci placilo davkov državi v njenem denarju. A tudi v tem primeru bi lahko imeli velike izjeme, ki bi bile v prid uporabi LETS. Država pobira davke zato, da z njimi financira javne dobrine, ki jih ne preskrbuje zasebni kapital v zasebnih transkacijah na trgu. V primeru komplementarnih valut pa gre pogosto za preskrbo javnih dobrin, ki jih državi sami ne uspe zagotoviti ampak jih ustvarijo udeleženci socialni projektov, uporabniki komplementarne valute. V takih primerih je denar nastal šele kot posledica ustvarjanja javnih dobrin, torej udeleženci LETS davcno državi ne dolgujejo nicesar, prej obratno.

Torej, s svojo lastno vzporedno valuto si lokalna skupnost povrne moc odlocanja o sebi. Obenem pa zgradi obrambni nasip pred globalisticno prisilo k poenotenju, monopolih in korporativizmu, saj bi lokalna bogastva in denar v vecji meri krožila v lokalnih okvirih. To ni nikakršno pohlevno upanje, saj se vse to že dogaja, pravi Lietaer in bo enkrat, ko se rešimo oklepa plenilskega monetarizma, za vedno odpravilo sedanjo nevzdržno prisilo denarja nad ljudmi in nad skupnostmi. Zasnovo pravicne denarne ureditve vsebujejo celo temeljne dolocbe, s katerimi je bil ustanovljen enotni evropski denarni sistem in na cemer pociva evro – namrec dolocba o tem, da se denar uporablja v svetu, ki mu vladajo vrednote harmonicnega razvoja, kakovosti življenja, družbene solidarnosti in kohezije.

Tako na koncu pridemo do tocke, ko se vsili vprašanje: zakaj ne bi zahtevali izvedbe radikalne denarne reforme, ki bi enkrat za vselej odpravila obrestovani denar? Ker ima dolg družbeno vlogo, mora živeti v družbenem kontekstu, ki disciplinira njegovo rabo. Denar in kredit bi morali obravnavati kot zrak in vodo, kot skupne javne dobrine cloveštva. Zato mora biti centralna banka ustanovljena kot javno odgovorna ustanova, ki denar izdaja brezobrestno. Javna centralna banka mora javnost oskrbeti z denarjem, ki je prost obresti in dolgov tako, da denar ne pomeni vec nepremagljive prepreke financiranju nizko donosnih javnih projektov. V to smer radikalne reforme gredo zavzemanja Ameriškega denarnega inštituta iz Chicaga, oziroma njegovega direktorja.

Direktor Stephen Zarlenga torej ne zahteva nic manj kot sto odstotne bancne rezerve oziroma popolno pokritje danih bancnih posojil z vlogami varcevalcev: po njegovem bi banke ostale samo še denarna skladišca, ki bi svojim strankam zaracunavala manipulativne stroške, ne bi pa mogle vec s posojili strankam izdajati tako imenovanega ‘knjižnega’ ali negotovinskega denarja. Vecina denarja v obtoku namrec niso bankovci in kovanci ampak t.im. ‘knjižni denar’. Ta pa nastane v bilancah poslovnih bank.

Nepoznavalcem je težko dojeti, da nekaj tako pomembnega, tako nepogrešljivega vecinoma nastane dobesedno iz nic! V bilancah poslovnih bank se pojavi, ker banke vecji delež tega, kar jim je uspelo zbrati denarja v obliki varcevanja, ne potrebujejo kot rezervo za dnevno poslovanje s svojimi varcevalci, zato likvidni presežek posodijo. To pa storijo tako, da povecajo stanje na racunih svojih komitentov – in s tem racunovodsko ustvarijo denar na racunih. Ne vzamejo ga z nikogaršnjega racuna, predhodno ga nihce ni banki vplacal, denar preprosto nastane, kakor se je na zacetku XX: stoletja izrazil Josiah Stamp, takratni direktor angleške centralne banke, ‘s potezo peresa’.

Omenjeni Lietaer v svoji novi knjigi »Prihodnost denarja« sicer resno podvomi v izvedljivost radikalne denarne reforme, ki bi odpravila obrestni denar. Povezave med politiko, zakonodajo, bankami in mednarodnim denarnim sistemom so po njegovem poznavanju centralnega bancništva tako cvrste, da jih ni mogoce zlomiti niti kadar predloge podajo najbolj vplivni ekonomisti, niti kadar jih zahteva široka javnost. Pogorel je najprej Gessel, pozneje pa tudi Keynes z idejo, da bi v mednarodnih financah uvedli enotno svetovno obracunsko valuto Bancor, ki bi preprecila nastanek dolarskega imperija, ki zdaj izsiljuje svet. Lietaer zagotavlja, da njegov predlog komplementarnih valut sploh ni namenjen oblikovanju idealnega denarnega sistema ampak daje samo možnost zapustiti njegove prisilne okvire in nepravicnost. Kdor pa hoce sam popolnoma nadomestiti obrestovani denar s komplementarno valuto, to vsaj naceloma tudi lahko izvede sam zase.

Ne glede na izražene razlike alternativni denarni sistemi ne omejijo ali celo docela odpravijo samo obrestne ekonomije ampak pogosto zadošcajo tudi za znižanje ali celo odpravo davkov. Mnogi avtorji, tudi Zarlenga, gredo še korak dlje. Najprej nas osvobodi bremen obresti, nato še bremen davkov in na koncu zahteva del prihodkov denarne ekonomije enakomerno vrniti kot dividendo ali univerzalni temeljni dohodek vsem osebam s stalnim prebivališcem v konkretni državi. Državljanska dividenda je letni prejemek vsakega prebivalca iz naslova upravljanja nacionalnega premoženja. Ideja je v nekaterih državah tudi že uresnicena. Zamisel izvira še iz casov francoskega utopicnega socialista Charlesa Fouriera, idejo pa danes najbolj uspešno promovira Philippe Van Parijs, belgijski politicni teoretik.

Nedavno je založba Krt izdala prevod njegove knjige v slovenšcino. V njej Robert Solow, l. 1987 za svoj model gospodarske rasti dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo, navede dva razloga za državljansko dividendo: delniški in likvidni. Delniški del pojmuje zemljo in naravne vire na ozemlju neke družbe za dedišcino celotne skupine, do katerih so enako upraviceni vsi; dohodek, ki ga prinaša naravni kapital, lahko obravnavamo kot ekonomsko podlago socialne dividende. Likvidni del pa izhaja iz tega, da je letni proizvod nacionalnega gospodarstva v veliki meri odvisen od družbenih interakcij, in ne samo od prizadevanja podjetnikov in njihove lastnine. Ta skupni del bi moral biti na razpolago za skupne cilje!

Po manj radikalnem nacrtu bi državna zakladnica, ki upravlja z javnim premoženjem, vsakemu državljanu izdala vavcerje oziroma bone, s katerimi bi lahko placevali za osnovne dobrine in storitve. Dokler jih ne bi porabili, bi ležali v krajevni hranilnici v zameno za manjši trajni brezobrestni depozit, ki bi omogocal brezobrestno kreditiranje lokalnih projektov. Vavcer je neke vrste obveznica, izražena v denarni protivrednosti, ki jo imetnik lahko potroši le za dolocen namen, vzemimo za placilo stanarine, hrane, potovanja ali izobraževanja. Delavske bone je kot obliko place delavcev na zacetku XIX stoletja predlagal Robert Owen za uravnavanje povpraševanja v socializmu, kjer ta odlocitev ni prepušcena trgu; kasneje pa je idejo zagovarjal Marx. Neobdavceni boni za hrano so poznani in se uporabljajo marsikje, npr. sredi prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji z namenom, da bi cim bolj znižali ceno kosil ne samo za revne ampak tudi za vse zaposlene. Leta 2009 je Tajvan uvedel potrošniške bone v protivrednosti okoli 110 evrov, ki pripadajo vsakemu prebivalcu države, da bi kot inštrument premošcanja gospodarske krize vzpodbudil široko porabo gospodinjstev.

Posebej dragocena prednost alternativnih denarnih ureditev v razmerah globalne nestabilnosti je, da so mocna opora lokalnim gospodarstvom in omogocijo ekonomski razcvet na podrocjih napredka, ki so bila doslej zadušena. Osvobojena služenja državnemu denarju, bremena obresti ter plenilskih odnosov, bo lahko zrasla lokalna ekonomija, temeljeca na sodelovanju in ustvarjalnosti pri upravljanju z lokalnimi bogastvi. Šele tako bo moc osnovne clovekove pravice uresniciti ne le v abstraktnem pravnem pomenu kot zdaj ampak tudi ekonomsko.

Lokalna stabilnost lahko postane protiutež nestabilnosti, povezani z globalizacijo. Danes ne obstajajo niti ni doglednih obetov za oblikovanje nove mednarodne ureditve, ki bi bila tem procesom sploh kos. Zato ni tvegano napovedati, da se bo globalna nestabilnost nadaljevala. Za izstop iz igralniške ekonomije za pomoc in razumevanje ni mogoce prositi ekonomskih in politicnih elit, ki so že prevec vpletene v narkoticne igre globalnih financ. V soocenju s trajno negotovostjo teh razmer morajo obicajni ljudje denarne zadeve preurediti sami, od spodaj navzgor in v lokalnem merilu. To bo odlocilen dejavnik decentralizacije pogojev kolektivnega življenja in vracanja neposrednih odnosov na vseh podrocjih komunalnega pomena. Gre za širšo zamisel samostojnega urejanja lastnih stvari v lokalnem okolju. To pa poleg lokalnega izdajanja denarja zajema tudi vse druge pogoje dostojnega življenja, od energetske samozadostnosti, kakovosti bivanja in varnosti.

Ruševine berlinskega zidu in Wall Street-a so ruševine elit dvajsetega stoletja. Na zacetku XXI stoletja zato prevarani ne zahtevajo vec pravice, ne terjajo izpolnitve prelomljenih obljub, in še manj vrnitve stare pravde. Zdaj je pomembno le še prelomiti s tem, kar se pocne v našem imenu. To je pravzaprav že zahteva iz davnega leta 1867, ko je bila prvic izrecena na kongresu I. Internacionale s temi besedami: “Predolgo smo bili priklenjeni na vlacilec diplomiranih markizov in princev znanosti. Skrbimo za svoje stvari sami, in naj bomo še tako nevešci, nikoli jih ne bomo opravili slabše, kot so bile opravljene v našem imenu,” predvsem z manjšimi nepopravljivimi škodami zase ter za svoje okolje. To misel so povzeli anarhisti v oseminšestdesetem (kot Raoul Vaneigem v »Gospodarjih brez sužnjev«, ki je sicer ena osrednjih osebnosti gibanja situacionistov – veje anarihistov, ki so sprožili študentske nemire 1968) in spet pride zelo prav danes, ko je ureditev, vzpostavljena po drugi svetovni vojni v razsulu in smo se vsi naenkrat, vede ali ne, še manj hote ali ne, prelevili v radikalce in nepomirljive kritike vladajocega ekonomskega reda.

* Besedilo je bilo objavljeno na razgledi.net (v štirih delih: prvi del je bil objavljen 2. aprila, ostali pa 4., 6. in 8 april 2009); objavo je spremljala živahna razprava (60 prispevkov)

Besedilo je bilo prebrano na Radio Slovenija 3, Arsov logos, 24. marec ob 16,30 in 31. marec, 16,30h – audio posnetek. Video posnetek na vest.si (29 maj 2009, predavanje v klubu SOT24,5 v soorganizaciji YHD in SDE).

*Integralno je clanek objavljen v Reviji 2000, maj 2009 (opombe, seznam literature, lektorirano).

Uporabljena literatura

Bourdet M. C. A French view of the Woergl experiment. A new economic mecca. Pariz: L’lllustration (9. september 1933), prevedel G. Spiller, London.

Brown H. E. 2008a. Credit Default Swaps: Evolving Financial Meltdown and Derivative Disaster Du Jour, Global Research, (11. april).

Brown H. E. 2008b. US Mortgage Crisis: Fannie and Freddie. Give Away the Farm, Global Research, (7. avgust).

Cook R.C. 2008a. “We the People.” Bailout for the People: “The Cook Plan”; Global Research, (15. december).

Cook R.C. 2008b. Inflation and the New World Order, Global Research, (3. avgust).

Cook R.C. 2008c. Stagflation is Here, and It is a Weapon of Mass Destruction. Global Research, (20. avgust)

Curzon Price T. 2008. Responsible recessions. Open Democracy, (3. april).

Daly, H. 2007. Ecological economics: the concept of scale and its relation to allocation, distribution, and uneconomic growth, v H. Daly. Ecological Economics and Sustainable Development: Selected Essays of Herman Daly. Cheltenham, UK: Edward Elgar, str. 82-103.

Davies J., S. Sandstrom, A. Shorrocks, E.N. Wolff. 2006. The World Distribution of Household Wealth. Helsinki: World Institute for Development Economics Research, WIDER Angle, št. 2.

George S. 2008. Special report »The Folly of Growth«: We must think big to fight environmental disaster. New Scientist, št. 2678. (15 oktober)

Greaves R. 2001. The negative consequences of the debt-based money system. Prosperity, November.

Greco T.H. 2001. Money: Understanding and Creating Alternatives to Legal Tender. White River Junction, Vt: Chelsea Green Publishing, 93. str.

Hudson M. 2008. Financial Bailout: America’s Own Kleptocracy. The largest transformation of America’s financial system since the Great Depression. Global Research, (20. September).

Hunter L. 2002. Courage to Change: A Case for Monetary Reform. Mt. Maunganui, N.Z. : Harbourside Publishing, 372 str.

Kennedy M. 1995. Pravicen denar – pravicen svet. Kako ustvariti sredstvo menjave, ki bi delovalo za vse in varovalo planet, (Kennedy M.I. 1995. Interest and inflation free money: creating an exchange medium that works for everybody. Okemos: Seva International), prevedla Helena Biffio Zorko.

Krugman P. 2008. Depression Economics Returns, New York Times, (14 November).

Latouche S. 2009. Preživeti razvoj. Od dekolonizacije ekonomskega imaginarija do gradnje alternativne družbe. Ljubljana: Založba /cf*, prevedla Katarina Rutar, v pripravi na izid.

Lietaer B. Money, Community and Social Change. Intervju (Ravi Dykema), Boulder: Nexus – Colorado’s Holistic Journal, julij-avgust 2003.

Lietaer B. 1999. The Mystery of Money. Beyond Greed and Scarcity. Rokopis, cetrti osnutek, september, 254 str.

Mankiw, N.G. 2007. Macroeconomics (šesta izdaja). New York: Worth Publishers.

Pettifor A. 2008a. Beyond the triple crisis: a green new deal. OpenDemocracy, (27. oktober)

Pettifor A. 2008b. The global financial mess: blaming the victims. OpenDemocracy, (14. september).

Phelps E.S. 2008. What Has Gone Wrong up until Now. Nobel Economists Offer First Aid for Global Economy. Hamburg: Spiegel Online, (11. december).

Pribac I. ur. 2004. Brezplacno kosilo za vse? : predlog univerzalnega temeljnega dohodka. Ljubljana: Krtina, Krt, št. 129, v prevodu Jake A. Vojevca, 171 str.

Stiglitz J. 2008. The Fruit of Hypocrisy. The Guardian, (16. september)

Süddeutsche Zeitung, 2008, navedeno v »US, UK Could Hinder Financial Reform«, Hamburg: Spiegel Online, (13. november).

Suhr D. 1983. Geld ohne Mehrwert. Frankfurt na Maini:Knapp Verlag, v Kennedy, 1995.

Tremblay R. 2008. In a Casino Mentality, The Economy Goes From Bubble to Bubble. Global Research, (14. maj)

Vaneigem R. Gospodarji brez sužnjev. Ljubljana, CKZ, let XXV (1997), št. 182, prevedel Primož Vitez, str. 59-71.

Weston D. 2008. Depreciating community-owned currencies. New Economics št. 11 (dopolnjena verzija).

Woodward D., A. Simms. 2006. Growth is Failing the Poor: The Unbalanced Distribution of the Benefi ts and Costs of Global Economic Growth, DESA Working Paper No. 20, ST/ESA/2006/DWP/20, 23 str.

Zarlenga S. 2002. The Lost Science of Money. Chicago: American Monetary Institute.

Zarlenga S. 2005. The 1930s Chicago plan and the American Monetary Act, AMI Monetary Reform Conference. Chicago: American Monetary Institute.