Okrogla miza SDE – Slovenskega društva evalvatorjev in UIRS – Urbanisticnega inštituta RS z naslovom »Merkantilne, tehnokratske in politicne odlocitve o prostoru: Kam bi del«? (3. feb. 2009, 14h-16,30, v prostorih knjižnice UIRS, Ljubljana)

Uvodni nagovor: SDE se zahvaljuje UIRS za skupno pripravo dogodka, pobudnici Okrogle mize (dr. Mojci Golobic) in UIRS, da je gostitelj srecanja; za prispevek: uvodnicarjem/kam (doc. dr. Mojca Golobic, prof. dr. Marušic, prof. mag. Braco Mušic, ter predstavnikom/cam ministrstev za okolje, lokalno samoupravo in za javno upravo ter mesta Ljubljana. Dr. Alma Zavodnik Lamovšek se je opravicila.

Dosedanje dejavnosti SDE: Ustanovljen I/2008; Društvo deluje kot platforma civilne družbe (društvo/liste/pobuda). Društvo ima tri stalne komisije (za kodeks in standarde, za vrednotenje, študijsko komisijo in študentsko sekcijo). SDE je v l. 2008 izvedel dve okrogli mizi, na temo »Etika pri vrednotenju javnih politik« in »Evalviranje javnih politik, politika in javni interes«; zapisi o dogodkih na spletni strani SDE. Program dela za 2009: OM o socialnih alternativah razvoja; OM o vrednotenju kakovosti (izobraževanje odraslih); vstop v institucije sistema. Predstavljena je bila pobuda Vladi, ki so jo prisotni množicno podprli.

Izhodišcne teze dr. Mojca Golobic, UIRS: Posegi v prostor so med tistimi javnimi odlocitvami, ki skoraj vselej zbudijo veliko pozornosti in nemalokrat tudi nestrinjanja in konfliktov. Ocenjevanje njihovih vplivov je že od nekdaj stalno podvrženo bolj ali manj strokovnim kritikam javnosti. To je razumljivo, saj v nasprotju z nekaterimi bolj abstraktnimi odlocitvami, prostorske vodijo v zelo konkretne posledice v okolju, ki so ljudem lahko razumljive. Na spremembe v svojem bivalnem okolju pa smo še kako obcutljivi, saj je med glavnimi pogoji kakovosti življenja in identitete.

Posegi v prostor in okolje so tudi med redkimi, za katere je v Sloveniji vrednotenje vplivov tudi z zakonom predpisano in regulirano, in sicer tako v prostorski kot tudi v okoljski zakonodaji. Tradicija njihovega javnega preverjanja, tako neformalnega kot tudi zakonsko dolocenega, je dolga: prostorski plani se javno razgrinjajo že od konca 60.let prejšnjega stoletja, presoje vplivov na okolje pa smo v Sloveniji zaceli med prvimi v Evropi le nekaj kasneje. Formalizacija presoj vplivov na okolje je prišla sicer precej kasneje, njihovo strateško presojanje pa celo šele na osnovi sprejete Direktive EU.

Glede na to, da so nestrinjanja z odlocitvami o poseganju v prostor vse pogostejša in glasnejša se zdi, da niti dolga tradicija, niti zakonska ureditev nista zagotovili kakovostnih in legitimnih odlocitev. Lahko bi navedli vec hipoteticnih vzrokov:

– odlocitve so najboljše, kar so pac lahko, vendar so ljudje nagnjeni k vse vecjemu izražanju nezadovoljstva in uveljavljanju svojih partikularnih interesov tudi na škodo javnega,

– odlocitve so slabe, ker se sprejemajo zgolj politicno brez upoštevanja ugotovitev vrednotenja,

– odlocitve so sprejete na osnovi vrednotenja, vendar pa je praksa vrednotenja – sledec zakonodaji – slaba.

Odlocitve o posegih v prostor niso niti trivialne niti vrednostno nevtralne, zato jih ne smemo prepustiti posameznim strokovnjakom ali politikom. Prostor tudi ni potrošna dobrina, da bi lahko zaupali trgu, da bo rezultate slabih odlocitev preprosto izlocil. Ti bodo ostali z nami in bodisi povzrocili velike družbene stroške s sanacijo bodisi trajno degradirali naše bivalno okolje. Zato je odprta, vkljucevalna razprava nujno potrebna. Postopki vrednotenja vplivov ponujajo eno takih platform, kjer se strokovnjaki razlicnih strok, politika, investitorji in najširša javnost lahko srecajo in tvorno prispevajo k dobrim odlocitvam. Vendar pa je treba zagotoviti tak postopek vrednotenja, ki bo to omogocal.

Okrogla miza naj bi pomagala potrditi ali zavreci zgornje hipoteze in odgovoriti na vprašanje, kaj in kako lahko postopki vrednotenja vplivov pripomorejo k boljšim odlocitvam o posegih v prostor.

Prof. mag. Braco Mušic je v svojem prispevku predstavil pogled na procese urbanizacije, njihovo neizogibnost in zaostanek Slovenije v tem pogledu. Zavzema se za nov koncept regionalnega razvoja, ki bi izhajal iz somestja in bo uravnovešal nasprotja med mestom in njegovo okolico. V sedanji paradigmi regionalnega razvoja ne vidi poudarka na razvojnih vprašanjih ampak na socialnih. Iz zgodovinskega pregleda oblik liberalizma (razsvetljenski, egalitarni, redistributivni) izvede tri razlicne pristope k prostorskem urejanju.

Prof. dr. Ivan Marušic je k temi priložil posebno besedilo. Na zacetku je preobrnil izhodišcno vprašanje (prostor – kam bi del?) in se vprašal ali ne gre pri sistemskih težavah urejanja prostora obenem tudi za to, da ‘ne bi del nikamor’; s tem je želel opozoriti, da je vecina prostora itak že rezervirana v naprej za neke prihodnje namene, ki so funkcionalno enoviti, kot vzemimo institut kmetijskih zemljišc, zavarovanih obmocij narave, varovanih gozdov in podobno. Rezervatno parceliranje prostora kot integritete torej odvzema prostoru njegovo vpetost v kompleksna razmerja. Takšno obravnavo prostora potem poveže z zgodovinskim pregledom pristopok k urejanju prostora (institucionalni, komunikativni, interaktivni) in pokaže, da rezervatna raba prostora spada v najbolj neprilagodljive pristope. Da bi prostoru v javnem upravljanju vrnili njegovo kompleksnost se je treba poslužiti rekombinacije – najprej dekompozicijo prostora z rezervatnim pristopom in nato njegovo rekompozicijo – kot odgovor na ‘zahteve prostora’, to pa bo zahtevalo pomik k interaktivnim pristopom urejanja prostora.

Po predstavitvi uvodnih prispevkov so se razprave udeležili naslednji udeleženci in udeleženke: Rok Pernuš, Jože Dekleva, Maja Simoneti, Andrej Lukšic, Miha Burger, Staša Mesec, Blanka Bartol, Zoran Štanta.

G. Burger, je opozoril, da je njegov predgovornik (Andrej Lukšic) poudaril pomen vstopa strokovne civilne družbe v odlocevalski proces. Sam meni, da je to je kljucnega pomena, a potrebno je dodati, da je nujno podpreti in omogociti razlicne preizkuse tega vstopa, razlicne predloge metod in vrednotenj tega vstopa (predlogi takšnih metod obstajajo). Ki pa ne smejo koncati le pri nagovarjanju odgovornih (mislim da je bila uporabljena besedica priprošnjah) ampak k vecji prisili (tako neformalni kot tudi formalni- besedica prisila pa se mi zdi kar ta prava) le-teh k odlocanju v smeri kot napotujejo rezultati teh metod in vrednotenj.

Go. Staša Mesec. Nacelo vrednotenja je na podrocju regionalnega razvoja stopilo v veljavo že z Zakonom o spodbujanju skladnejšega regionalnega razvoja leta 1999. V praksi je to pomenilo, da so bili vsi razvojni programi predmet najprej predhodnega, nato pa nekateri še predmet vmesnega vrednotenja. Izkušnje so bile razlicne, najbogatejša pa je ta, da smo se s podrocjem vrednotenja sploh zaceli ukvarjati. Z vstopom v EU in pripravo Enotnega programskega dokumenta, ki velja za podlago za crpanje sredstev v prvem programskem obdobju, je podrocje vrednotenja še pridobilo na teži, saj smo bili pod drobnogledom Komisije ter, širše gledano, pod drobnogledom držav neto placnic v evropski proracun.
Tudi v aktualnem obdobju ima vrednotenje izredno veliko težo. Predhodnemu vrednotenju razvojnega vidika se je pridružila še okoljska presoja vplivov na okolje. Ta preko svojih priporocil predlaga, kako najbolj omiliti posege v prostor, ki jih predvideva razvojni program. Taka priporocila se odražajo v fazi izvajanja že na neklaterih razpisih, kjer denimo vec tock dobi projekt, ki uporablja obnovljive vire energije. Pripravili smo tudi nacrt vrednotenja za celotno programsko obdobje, ki se prilagaja sprotnim potrebam. Trenutno izvajamo vrendotenje treh razvojnih ukrepov.
Kar se tice sprejemanja vrednotenja med uslužbenci je izkušnja sledeca: Vrednotenje se še vedno vcasih dojema kot kritika ali kontrola. Sprva tisti, katerih podrocje dela je predmet vrednotenja, pogosto razumejo slednje kot “nebodigatreba”, kasneje pa so rezultati v pomoc. Pomemno je, da se z izvajalcem vzpostavi tesen odnos sodelovanja, pri cemer je njegovo delo še vedno neodvisno, vendar se morata narocnik in izvajalec poslušati. Izkušnja na podrocju izvajanja regionalne politike v Sloveniji je torej pozitivna.

Go. Bartol je prispevala naslednje mnenje: ” Odlocanje o prostoru se dogaja že precej pred konkretnimi posegi v prostor v okviru prostorskega nacrtovanja. Imamo vrsto politik na nacionalni in EU ravni, ki imajo posredne ali neposredne prostorske ucinke, ki pa se ne presojajo s tega vidika. Vzemimo samo primer evropskih direktiv na podrocju narave, ki neposredno vplivajo na bodoce prostorske odlocitve s sistemom Natura obmocij. Zgovoren je primer Nizozemskega parlamenta, ki je po sprejemu EU direktive o zraku v Evropskem parlamentu in potem, ko je bilo zaradi nje na Nizozemskem ustavljenih cela vrsta gradbenih projektov, zahteval od vlade, da parlament predhodno obvešca o vseh zakonodajnih namerah evropske komisije, ki bi utegnile imeti vplive na prostorski razvoj. Prostorske vidike bi torej morali vkljuciti v pripravo politik že v zgodnjih fazah njihovega nastajanja tako na evropski kot nacionalni ravni, da bi ne doživljali problematike neusklajenih politik v fazi prostorskega nacrtovanja na regionalni in lokalni ravni.”

Udeleženci razprave so opozorili na vse manjši pomen in kakovost strokovnega dela v praksi nacrtovanja prostora. Namesto, da bi bilo vrednotenje del postopka priprave prostorskega plana, ta povzema sektorska vrednotenja v obliki norm. Pri poskusih njihovega uveljavljanja v prostoru so konflikti neogibni, prostora za usklajevanje pa ni vec. Vrednotenje je tako danes predvsem v funkciji standardizacije namesto optimizacije poseganja v prostor, kar vodi v t.im. »rezervatni urbanizem«, kjer prostora za ustvarjalno iskanje rešitev prakticno ni vec. Tako stanje je nefunkcionalno in ne prinaša koristi nobenemu od glavnih interesnih skupin: investitorjem, (strokovnim) predstavnikom varstva javnega interesa (vrednot v prostoru), prebivalcem ali upravi. Razprava je pokazala na nujnost uveljavitve planiranja kot interdisciplinarnega in demokraticnega postopka, kjer bi imeli vsi akterji možnost enakopravnega vkljucevanja in izražanja interesov. Za to pa so potrebni vecja strokovna ambicija ter samoomejevanje strok v smislu odpiranja prostora razprave drugim strokam, investitorjem, prebivalcem, civilnodružbenim organizacijam itd.

Udeleženci razprave so bili tudi soglasni v ugotovitvi, da je prostorska zakonodaja s spremembam, ki jih je doživela v zadnjem casu, celo utrdila današnje stanje in da ne nudi ustreznega formalnega okvirja za izboljšanje razmer.

Prispevek v tej smeri bi lahko prišel skozi tak postopek vrednotenja, ki omogoca strateški in transdisciplinarni pogled. Na ravni politik EU in razvojnih programov se je že izkazalo, da vrednotenje ni zgolj administrativna ovira sprejemanju politik, temvec je lahko ucinkovito orodje njihove optimizacije. Bojan Radej je predstavil primer takega pristopa, ki je bil razvit v okviru prostorske presoje prostorskih vplivov. Opozoril je, da tak pristop zahteva izstop iz razmišljanja o usklajevanju med osrednjimi (konstitutivnimi) vrednotami razlicnih skupin, temvec iskanje presekov med vrednostnimi izhodišci.

Z odgovori na razprave, ki so jih podali Bojan Radej in uvodnicarja ter uvodnicarka, se je okrogla miza (okoli 16,30h) tudi zakljucila.

Dogodka se je udeležilo okoli 50 oseb.