Kot vse kaže, bo tudi v letošnji predvolilni kampanji med novonastalimi gibanji, zavezništvi, povezavami in koalicijami v ospredju potegovanje za politično sredino, tako z leve kot z desne. Doslej sredinski projekti niso pognali globokih korenin. Kar je čudno, saj so zmogljivosti sredine slabo izkoriščene. Eden od najbolj očitnih razlogov za to pa je, da politične stranke v sredino večinoma vstopajo na načine, ki niso avtentično sredinski.

Ene stranke bodo sredinske, ker si bodo vzele najboljše iz leve in desne ideologije. Takšna sredina si prizadeva nasprotja v zvezi z odločanjem o javnih zadevah preseči s povezovalno kulturo dialoga, ki prežema celo politično sfero, ne le med strankami ampak tudi socialnimi partnerji, razvojnimi partnerji, civilno družbo. Cena, ki jo mora plačati za povezovalnost, je pogosto nenačelnost. Skuša biti neideološka ali nadideološka, v resnici pa sklepa nenačelne kompromise, je polovičarska in v temeljnem ohranja stvari, kakršne so. Zato se je pri volivcih globoko kompromitirala.

Zgodovinski primeri takšne sredine so velike koalicije med levico in desnico v Nemčiji ali Tretja pot Tonyja Blaira v Veliki Britaniji. Volivci so Blairu najbolj zamerili, da njegova pot ni bila izvirna, ampak nadaljuje staro centristično nenačelnost z neoliberalnimi popravki, predvsem pa ji manjka koherentna intelektualna vizija (Pabst, 2016), ki bi bila res zmožna presegati temeljna nasprotja. Sicer pa, kot je opozorila Chantal Mouffe (2000), srednja pot med nadrejenim in podrejenim, v konkretnem primeru med neoliberalizmom (desnico) in socialno-demokracijo (levico) ne obstaja (kot tudi ne med resnico in neresnico ali med dvema neresnicama), saj je socialna demokracija sama po sebi že rezultat nenačelnega kompromisa z avtentično levico.

Druge politične stranke so sredinske, ker si prizadevajo za skupno dobro tako levih kot desnih. Profesor Adrian Pabst, vplivni angleški konzervativni politični teoretik post-liberalizma, piše, da naj pri presoji skupnega dobra prevladajo moralni argumenti občega dobra, namesto posebnih zahtev tistih, ki hočejo le svoje. Odgovornost za lepšo prihodnost skupnosti zavezuje predvsem moralno najbolj občutljive ljudi, torej družbene elite. Takšen argument opraviči vzvišenost izbranih pri presoji, kaj je dobro za vse. Politikom omogoča, da se postavijo nad nasprotja o dobrem, ne mednje.

Stranke politične sredine danes večinoma izbirajo samo med nesredinskimi možnostmi, bodisi nenačelnostjo ali vzvišenostjo do načelnih nasprotij glede skupnih zadev. Vendar pa nesredinska sredina ni edina možnost, pravzaprav za začetek sploh ni avtentična. Avtentična sredina ima tri ključne lastnostmi:

  • Je presečna med levico in desnico.  
  • Je radikalna, ker obojim vsili sredinsko obravnavo presečnih situacij.
  • Je prazna, tako da noben pol v skupnih (presečnih) zadevah nikoli ne prevlada.

Formalno podlago za takšno razumevanje sredine je utemeljil eden izmed očetov vede o znakih, genialni ameriški filozof C.S. Peirce (1839-1914) s konceptom ‘drugostne tretjosti’. Podobna je dialektiki, neke vrste pomnožena dialektika (vsaj tri naenkrat). A s pomembno razliko: dialektika od Hegla do Žižka operira s tridelnim modelom (teza – antiteza – sinteza), ki pa vseeno vztraja, da so dualne zadeve razumljive le z binarno obravnavo. Peirce pa dualna razmerja (npr. X, Y) prevede v tridelna (X, XY, Y). Sintezna sposobnost njegovega postopka je naravnost impresivna.

Grafično ponazoritev avtentične sredine nudi presečni Vennov diagram (slika). Vsebuje tri politične topografije: nepresečno (X, Y, Z so tri načelno nasprotna stališča o neki stvari), dvojno presečno (XY, ZX, ZY) in trojno presečno (prazno). Diagram v konkretnem primeru pove naslednje: izhodiščno so X, Y in Z nepresečni, glede tega kaj je dobro za vse. Povezujejo jih le obrobni preseki (koalicije), ki so za X, Y in Z postranskega pomena. Pozor! Avtentična sredina ne teži k trojnem preseku XYZ. Takšno poenotenje brez skupnega imenovalca ni možno – v tem je ravno težava. Avtentična sredina teži k povezavi delnih povezav XY, ZX in ZY – torej k oblikovanju koalicije delnih koalicij. Nenehno niha med nepopolnimi koalicijami, zato presek presekov, koalicija koalicij nujno ostane nedorečena in je na sliki primerno prikazana kot prazna sredina.

Ideologija avtentične sredine je povezovalna, ker sinteze ne pogojuje s poenotenjem v načelnih vprašanjih. Omogoča obstoj družb, ki za uresničevanje svojega kolektivnega poslanstva ne zahtevajo vnaprejšnjega poenotenja v mnogih načelnih vprašanjih. Zato bi morali od ideje prazne sredine pričakovati, da bo pomembno razširila možnosti in vnemo kolektivnega (so)delovanja.

Med tistimi, ki že izrecno udejanjajo ideologijo prazne sredine, je danska parlamentarna stranka Alternativa (povsem primerno si pravijo ‘stranka o ničemer posebej’). Podpirajo neposredno demokracijo in vključitev civilne družbe v odločanje o uporabi javnih sredstev in upravljanju javne lastnine. Zagovarjajo pravico javnosti neposredno vlagati predloge v zakonodajno obravnavo (že praksa na Finskem). Vzpostavili so tudi institucijo ‘političnega varuha’, ki bdi nad stranko in njenim parlamentarnim delovanjem ter uresničevanjem zastavljenega programa. S tem zagotavljajo civilni nadzor nad lastnim (strankarskim) delom.

Stranka je na parlamentarnih volitvah sicer nastopila tudi z vsebinskim programom, torej o ‘nečem posebej’. Z njim je opredelila, kaj bo imelo največjo prednost pri trošenju javnih sredstev, če bodo izvoljeni. Vendar je treba takoj dodati, da so bili pri pripravi vsebinskega programa načelni. Vsebinske prioritete so izbrali v smeri od spodaj navzgor, z orodji neposredne demokracije s strani tvornih podpornikov stranke.

Vseeno pa je treba razumeti, da je vsebinski program za stranko prazne sredine manj odločilen kot za ideološko medle stranke sredine. Slednje bodo na ideološko dilemo vzemimo med svobodo posameznikov in javnim zdravjem vedno odgovorile programsko, da so za upokojence ali za nizko ogljično družbo. Najbolj skrajne so tehnokratske stranke, ki so opredeljene samo programsko, ne pa tudi ideološko, zato političnega mandata ne vežejo na noben konsistenten sistem univerzalnih vrednot. Ravnajo, kot da nastopajo na lokalnih volitvah (saj okoli dve tretjini slovenskih občin vodijo lokalne programske koalicije, ki večinoma niso del državnih političnih strank).

Povsem drugače pa za politične stranke prazne sredine ni več ključnega pomena, ali bo ‘dobro za vse’ doseženo z ali brez izgradnje nove jedrske elektrarne. O tem naj odločijo sredinsko-presečne presoje med vsemi poklicanimi, upoštevaje interese prihodnjih generacij. V takem primeru bo skupno dobro z ali brez nuklearke doseženo z višjo z zanesljivostjo energetske preskrbe, z medsektorskimi sinergijami, opolnomočenjem in avtonomijo šibkejših partnerjev ter posledično z več svobode, večjo prispevnostjo, konkurenčnostjo…

Zaradi njene radikalne narave do ideologije prazne sredine ne moremo priti po uhojeni razumsko razsvetljeni poti. Razsvetljenstvo je pred stoletji zavrglo razlago sveta s stališča vere z razlago s stališča objektivno spoznanih dejstev in znanosti. Stoletni napredek znanosti pa je razkril, da resnica ni ena sama niti v fiziki (relativna, kvantna), predvsem pa se to pokaže pri obravnavi dejstev o družbi in o svobodnih posameznikih. Različne vede, na primer okoljske, gospodarske ali družbene, utemeljijo argumente z nasprotnosmernimi ugotovitvami in z neskladnimi praktičnimi posledicami za javne politike. V času epidemije koronavirusa znanost ni znala poiskati ravnotežja med racionalno utemeljenimi potrebami javnega zdravja, svobode posameznikov in gospodarskimi interesi. Znanost ne nudi integralnega razumevanja sveta preprosto zato, ker ne zna razsojati med enako veljavnimi, a nasprotnimi resnicami. A spodbijati znanost za nekaj kar ni njeno temeljno poslanstvo, bi bilo narobe. Potrebujemo širše razumevanje izzivov upravljanja sodobnih družb, ki se ne zadovoljijo samo s spoznanjem objektivnih dejstev.

Zahteva, da družbene stvari obravnavamo iz prazne sredine je prevratna ravno zato, ker ni več znanstvena, ampak evalvacijska. Evalvacijo je treba tukaj razumeti kot ‘tretjo kulturo’ spoznavanja sveta, ki premošča med dejstvi in vrednotami (oziroma med znanostjo ter filozofijo) in potemtakem tudi med nasprotnimi dejstvi. Evalvacijsko spoznavanje stvari ni razsvetljeno, ampak mora biti slepovidno. Razsvetljeni okvirno pozna predmet in naravo svoje neznanke, ve, kateri so najprimernejši pristopi k njenem proučevanja in kdaj lahko trdi, da stvari dokončno razume. Slepovidni pa ima opraviti z nedoločljivimi, nedorečenimi stvarmi, zato vedno tava v temi o tem, kaj je kaj in kako se stvari lotiti. Slepovidni mora ostati slep za delne resnice, sicer bi bil takoj zaslepljen z enoumjem.

Resnica po delih mu (ali ji) pri spoznavanju stvari ne pomaga veliko. Pa ne da bi dejstva nekaj kar naenkrat razveljavilo, ampak so zanj neoprijemljiva in spolzka. S stalnim dograjevanjem predstav slepovidnega o stvari, ki jo spoznava, se pomen dejstev spreminja. To je tako kot pri tipanju v temi ali spoznavanju stvari, zavitih v gosto meglo. Najprej vidimo samo njihove obrise, ki lahko nakazujejo marsikaj, ne vemo; celota se razkriva po korakih, pomen obrisov lahko doumemo šele, ko se stvarem čisto približamo in že uzremo tisto, kar je bilo prej zakrito.

V prevratnih razmerah, ki proizvajajo nedorečene situacije, si slepovidni prizadeva nasprotne argumente najprej triangulirati v (kvadratno) matriko in jih tako prevesti iz binarne oblike v tridelno in sredinsko. Nedorečene stvari se razkrijejo v presekih, kjer se prekrijejo nasprotna razumevanja stvari. Za slepovidnega resnica tiči v soglasju med delnimi soglasji, med več samosvojimi ‘pogledi’. Končni rezultat matrične obravnave nedorečenih stvari torej ni eno soglasje, ampak več delnih, ki pa se krožno dopolnjujejo – se pravi, da jih je treba vedno obravnavati sočasno.

Zgolj zato, ker ideologi prazne sredine ne posegajo v načelna nasprotja med političnimi strankami, jim še ni treba očitati neodločnosti v načelnih dilemah. Saj avtentični sredinski nastop ni mogoč brez predhodnih načelnih zastavitev. Sredinska politika gradi na splošnih vrednotah, ki se enako tičejo levih kot desnih ideologij: kot so ustavni red in spoštovanje javnih proračunskih omejitev. Te vrednote so horizontalne, vendar pa jih stranke ne uveljavijo presečno (kot na sliki), ampak prečno – kot vprašanja o uveljavitvi nečesa, o čemer je že (davno) doseženo demokratično soglasje.

Uveljavljanje vsaj osnovnih standardov prečnih vrednot je za stranke prazne sredine lahko včasih celo prednostna naloga, kadar so te vrednote ogrožene. To lahko pričakujemo tudi v letošnji predvolilni kampanji. Vendar pa osredotočenje političnih strank le na prečne vrednote samo po sebi ne uveljavi avtentične sredine, celo nasprotno, zlahka povzroči ideološki zdrs sredinske stranke nazaj v moraliziranje ali populizem.

Volivci bomo letos kar trikrat na preizkušnji politične zrelosti, ali prepoznamo najbolj verodostojne politične pobude. Avtentična sredina je smotrna izbira vsaj za tiste volivce in stranke, ki trdijo, da se nahajamo v prevratih razmerah, ki jih lahko razrešimo le skupaj vladajoči in vladani ali sploh ne.

Bojan Radej

 

Oznake: