Tretje poglavje novega delovnega zvezka SDE (1/2011). Dokončan in objavljen bo predvidoma proti koncu julija 2011. Vabljeni h komentarju.
Kako določati javne prioritete
Ker se rangiranje prioritet tiče določanja tega, kar je v nekem širšem smislu, vzemimo za neko regijo, najbolj pomembno, ponavadi sproža družbena nasprotja. Vsak ima svoj prav v zavzemanju za neko določeno prioriteto. Ampak vse ne more biti prioritetno. Najbolj radikalno, vsaj na svojem polu nasprotnih stališč je prepričanje, da se v tako pomembne stvari kot so prioritete skupnosti nimamo kaj vmešavati s svojimi željami in načrti. Takšna vprašanja se namreč razrešijo za nazaj sama spontano s skrivnostno samo-organizacijo nepregledne množice odločitev neodvisnih posameznikov na trgu. Za to je zaslužna skrita roka trga. V praksi pa je zaradi razvojnih neravnovesij razvidnih kaj malo dokazov, ki bi podprli takšno prepričanje – čeprav je morda v nekem smislu res, da bi bilo včasih dolgoročno gledano bolje ne določati prioritet kot se s takimi vprašanji ukvarjati nepremišljeno. Kot na primer v izbranem študijskem primeru.
Čeprav je določanje prioritet skupnosti pogosto težavno in povezano s soočanje globokih nasprotij pa v vseh primerih, ki zadevajo javno dobro, določanje prioritet ni težavno. V odsotnosti privlačnih alternativ je določanje prioritet večinoma povsem enostavno. Včasih je narava javne dileme dovolj enostavna in njene alternative vsem enako razvidne, da ni dvoma kaj je treba v zvezi z dilemo prednostno storiti. Težave določanja prioritet v javnem upravljanju odpadejo za zadeve, ki so malo pomembne. Kot v primeru tržnih dilem, kjer se pogosto lahko zanesemo na njihovo samo-urejanje s svobodno konkurenčnimi silnicami ponudbe in povpraševanja. Tudi kadar imamo opraviti s primarnim ali konstitutivno pomembnim vprašanjem, na primer ko gre za usodne zadeve kot je zdravje ljudi ali varnost države, so prioritete jasne. Takšna vprašanja, ki so usodnega pomena se sama po sebi nikoli ne zastavljajo drugače kot prioritetni kategorialni absoluti.
Od tod sledi, da je določanje prioritet najbolj težavno, se pravi težavno na kompleksen način, ko gre za takšne tehtne javne dileme, ki so za zadevno skupnost kot celoto dosledno srednje velikega, torej niti prevelikega, niti premajhnega pomena. Ko imamo opraviti s srednje pomembnimi zadevami lahko določimo le relativno razvrstitev prednostnega vrstnega reda, ne absolutne. Prioriteta pomeni »prednost«, da je nekaj »pred vsem ostalim«, kar pa lahko zavede, če ni razumljeno zoženo kot načelna opredelitev v neki načelni zadevi ampak se razume dogmatično in uporabi za vsiljevanje enega pogleda v vseh, še tako raznorodnih načelnih vprašanjih.
A celo za mnoga relevantna vprašanja srednje velikega pomena ni rečeno, da jih ne bi mogli upravljati intuitivno, brez napornega zamujanja s postavljanjem prioritet. Veliko raziskav s področja organizacijskega odločanja v upravljavskih študijah, v industrijski sociologiji in organizacijski psihologiji potrjuje, da so neformalno opredeljene in nestrukturirano sprejete odločitve upravljavcev pogosto povsem kos izzivom, ki jim jih zastavljajo nejasni, implicitni in slabo opredeljeni problemi (Sassi, 2003; Fleurence, 2004). Torej mora imeti neka javna dilema poleg tega, da je zbirka alternativ srednje velikega pomena še neko drugo lastnost, da jo prepoznamo kot takšno, da je treba v zvezi njo opredeliti prioritete.
Intuicija je nepogrešljiv pripomoček upravljavca, vendar ne more biti dobro vodilo odločanju v kompleksnih javnih zadevah, kjer se srečujejo globoka nasprotja v zvezi s tem kako presojati javne dileme. Pri takšnih dilemah ni pravilnega odgovora in tako tega, kaj je za odziv nanje prioritetno, ni mogoče določiti enolično. Izziv prioretizacije alternativ postane velika težava zlasti v primerih, ko obstajajo velike razlike v mnenjih ali velike dileme, kjer med sodelujočimi ni mogoče doseči soglasja o opredelitvi problema in zato, ker ni enovite diagnoze problema tudi ni soglasja o ustreznem odzivu nanj. Če se prioritete določajo v okviru, ki ga ne določajo zgoraj opisane lastnosti, da imajo srednje velik pomen (torej gre za več-nivojsko zadevo, gl. spodaj) in jih spremljajo globoka nasprotja, je smiselnost njihovega določanja lahko vprašljiva, napori povezani s tem pa neupravičeni.
Prioretizacija alternativ v svojem jedru zahteva vsaki opciji dati oceno prednostnega uresničevanja. Alternative se same ne morejo oceniti s tega zornega kota, ker vsaka samo sebe dojema kot prioritetno. Za vsako opcijo stojijo neki interesi, preference, ki svoje dileme obravnavajo kot nujne. Prioritete se določajo z zornega kota celote, ne opcij samih. Zato prioretizacija zahteva miselni preskok na višjo raven splošnosti. Tako določanje prioritet postane problem in sicer več-nivojski problem. Tiče se razlike v perspektivi delov neke celote in perspektivo celote same do alternativ, ki so ji na voljo. Zato je vsaka odločitev, ki zahteva prioretizacijo opcij kompleksna tudi v vertikalni smeri.
Določanje prioritet se, takrat ko je sploh smiselno, nujno odvija kot politična pogajanja med sodelujočimi, zato ga ni moč izvesti po docela racionalno utemeljen postopku (Klein, 1993). Vendar v praksi prioretizacijo še naprej večinoma razumemo kot tehnični problem, za katerega mnogi upravljavci naivno verjamejo, da je načeloma enostavno obvladljiv izziv.
Za razreševanje dilem, ki spremljajo poslovne procese so razvite različne enostavne prioretizacijske tehnike, ki jih v nadaljevanju pregledamo brez ambicije, podati celovit vpogled ampak le ilustrirati nekatere osnovne težave, ki se pri tem porodijo.
Morda najbolj intuitivna in razširjena metoda je ocena vseh alternativ po nekem preferenčnem parametru rangiranja alternativ, ki opravi njihovo prioretizacijo. Ta v osnovi enostaven pristop je lahko izveden različno. Najpreprostejše bi bilo oceniti vse alternative po enem kriteriju, na primer po višini dobička, ki ga vsaka prinese ali po višini prihrankov v stroških. Nadgradnja takega pristopa je analiza vrzeli (angl. gap analysis) z oceno vseh javnih alternativ po dveh vzročno posledičnih kriterijih (stroški-koristi; tveganja-donos; potrebe-možnosti…). Po tem postopku se na najbolj zaželenem mestu na koncu znajde alternativa, ki zagotavlja največjo ali najmanjšo pozitivno razliko med polarnima kriterijema. Analiza vrzeli je lahko ustrezen pristop k prioretizaciji binarno izraženih javnih dilem, ki zahteva prioretizirati eno od dveh ponujenih možnosti. Ker večina zadev v javnem upravljanju ni binarnih, je ta metoda prioretizacije omejeno uporabna.
Primer binarne metode so ekonomski modeli, ki pogosto pomagajo pri rangiranju z ugotavljanjem ravnovesja izbranih parametrov politik (Sassi, 2003), na primer stroškovno-vrednostni pristop (Karlsson, 1997), ki se uporablja v zdravstvu in je daljna sorodnica analize stroškov in koristi. Drugi primer je model dodatne blaginje (angl. the welfare gain model; Keener, 2008), ki ocenjuje razliko med mejno vrednostjo in mejnimi stroški javne alternative. Postopek izbire dá prednost tisti izmed predloženih alternativ, ki vodi k optimumu, ta pa je po marginalistični ekonomski teoriji določen na ravni njunega izenačenja. Naslednji primer je metoda odplačila v času: po njej alternative tehtamo s pričakovanimi donosi glede na čas, ki ga zahteva njihova izvedba.
Naslednji pristop opravi prioretizacijo s primerjavo parov alternativ. Imamo na primer štiri opcije, njihove medsebojne primerjave parov dajo naslednje rezultate: opcija 1 je boljša kot opcija 2, 1 boljša kot 3, 1 boljša kot 4 in 2 boljša kot 3, 2 boljša kot 4 in 3 boljša kot 4; posledično je prioritetni vrstni red alternative tak: 1, 2, 3, 4. Primerjava parov alternativ se lahko izvede kot je bilo nakazano prej, bodisi glede na uniformni sistem kriterijev (npr. po dobičku), glede na dualni sistem (npr. analiza vrzeli, ekonomski modeli) ali glede na multi-kriterialni sistem kriterijev. A kot je pokazal že Arrow s teoremom nezmožnosti, takšna primerjava parov alternativ v teoriji javne izbire večinoma ne privede do enolične razvrstitve javnih alternativ zaradi netranzitivnosti rezultatov njihovih primerjav (1 je boljše kot 2, 2 je boljše kot 3, 3 je boljše kot 1 – tukaj zaradi krožnosti prednostnih relacij ne moremo enolično rangirati opcij 1 do 3).
Naslednja skupina pristopov uporablja razvrščevalno metodologijo prioretizacije. Njeni predstavniki so metoda Coveyevih kvadrantov (predstavljena v knjigi The Seven Habits of Highly Effective People), Eisenhowerjeve škatle (matrike), metoda MoSCoW. Okvirna logika te skupine pristopov izhaja iz misli, ki jo pripisujejo Eisenhowerju (ameriškemu predsedniku 1953-1961; v Burke, 1997), da je to, kar je pomembno, redko kdaj nujno in je to, kar je nujno, redko kdaj pomembno. Po tej metodi se torej javne alternative razvrstijo v štiri kvadrante: pomembne in nujne alternative; pomembne, ne pa tudi nujne zadeve; nepomembne zadeve, ki so nujne; nepomembne zadeve, ki niso nujne. Podobno logiko uporablja metoda MoSCoW, katere ime je akronim angleških besed must – should – could – would. Prvi člen se nanaša na stvari, ki so za realizacijo nekega projekta nujne in obenem odločilne za njegov ugoden rezultat. Drugi člen se nanaša na zadeve, ki so tudi kritičnega pomena za uspeh projekta, vendar ne nujno trenutno. Tretji člen pokriva dejavnike uspeha, ki so zaželeni, niso pa nepogrešljivi. Zadnji člen pokriva kategorije, ki jih lahko zaenkrat zanemarimo. Klasifikacija uspešno zoži območje alternativ, ne reši pa nujno problema prioretizacije najpomembnejše med njimi.
Vsi omenjeni postopki ocenjevanja, primerjave in razvrščanja alternativ v ranžirno vrsto so do neke mere koristni za zastavljeni namen. Imajo pa tudi slabe plati, ki jih delajo neprimerne kot vodilne tehnike prioretizacije alternativ v javni domeni. Ker rangiranje opravijo na enem samem ali kvečjemu dveh antagonističnih kriterialnih primerjavah, je rangiranje neobčutljivo za subtilne razlike v pogledu socialnih, kulturnih, prostorskih posledic (Sassi, 2003). Kvantitativni postopki rangiranja prikrijejo vrednotne razlike, ki so povezane s presojo prioritet in postopek izvedejo brez širokega sodelovanja javnosti pri izbirah.
Izbira prioritet danes večinoma teži k oblikovanju enolične razvrstitve opcij javnih politik oziroma uni-linealno, to je v eni sami ranžirni vrsti opcij oziroma v enoviti hierarhiji ciljev. Ampak enolična razvrstitev sama po sebi ne zahteva enoličnega kriterialnega okvira ampak mora ta biti včasih, kadar je narava problema takšna, bolj razdelan. V razmerah družbene kompleksnosti bi potrebovali pristope, ki bi omogočali multi-linealno razvrstitev prioritet, torej v več ranžirnih vrstah, ki so medsebojno nasprotujoče vendar za javno blaginjo kot celoto enako pomembne, na primer gospodarske prioritete, socialne prioritete, ekološke prioritete.
Za rangiranje preferenčnih opcij, ki se v Pomurju porajajo v okviru alternativnega razvojnega modela, temelječega na socialni ekonomiji, je potreben poseben postopek, katerega rezultat bo razvejana razvrstitev, ki upošteva tro-delno in več-nivojsko naravo zastavljenega koncepta socialne ekonomije. Kadar imamo kot pri javnem upravljanju opraviti s horizontalno in vertikalno kompleksnimi izzivi, mora rangiranje razpoložljivih opcij opraviti multi-kriterialno presojo in proizvesti multi-linealno prioretizacijo. Fraser (2002) predlaga skrajno enostaven, štiri delni splošen postopek določanja prioritet. V prvem koraku se pripravi seznam vseh preferenčnih opcij, ki predstavljajo javne alternative. Nato se alternative umestijo v matrični okvir vrednotenja. Določi se kaj je vzročni dejavnik presoje in kaj posledični, na primer kaj je vhodni dejavnik sprememb in kaj izhodni ali kaj so regionalne potrebe in možnosti – vsakič odvisno od konteksta, ki ga določa predmet prioretizacije. V tem koraku se vrednotenje opcij postavi v matrični okvir kot npr. pri Coveyevih kvadrantih. V tretjem koraku se matrično urejene opcije oceni po obsegu povezanosti in lastnostih the povezav: njihove ugodnosti, z njimi povezanih tveganj, stroškov itn, kar je pač konkretno namen ocenjevanja. Nazadnje se rezultati prioritetizacije alternativ še grafično predstavijo. Po istem postopku je v študiji primera spodaj opravljen izbor desetih predlogov projektnih idej. Posebna pozornost je namenjena načinu povzemanja zbranih ocen razpoložljivih opcij, ki se opravi na prehodu iz tretjega v četrti korak, ker je odločilna za to, da se pri rangiranju prioritet ohrani tro-delna in več-nivojska zastavitev koncepta socialne ekonomije.
Čeprav je določanje prioritet skupnosti pogosto težavno in povezano s soočanje globokih nasprotij pa v vseh primerih, ki zadevajo javno dobro, določanje prioritet ni težavno. V odsotnosti privlačnih alternativ je določanje prioritet večinoma povsem enostavno. Včasih je narava javne dileme dovolj enostavna in njene alternative vsem enako razvidne, da ni dvoma kaj je treba v zvezi z dilemo prednostno storiti. Težave določanja prioritet v javnem upravljanju odpadejo za zadeve, ki so malo pomembne. Kot v primeru tržnih dilem, kjer se pogosto lahko zanesemo na njihovo samo-urejanje s svobodno konkurenčnimi silnicami ponudbe in povpraševanja. Tudi kadar imamo opraviti s primarnim ali konstitutivno pomembnim vprašanjem, na primer ko gre za usodne zadeve kot je zdravje ljudi ali varnost države, so prioritete jasne. Takšna vprašanja, ki so usodnega pomena se sama po sebi nikoli ne zastavljajo drugače kot prioritetni kategorialni absoluti.
Od tod sledi, da je določanje prioritet najbolj težavno, se pravi težavno na kompleksen način, ko gre za takšne tehtne javne dileme, ki so za zadevno skupnost kot celoto dosledno srednje velikega, torej niti prevelikega, niti premajhnega pomena. Ko imamo opraviti s srednje pomembnimi zadevami lahko določimo le relativno razvrstitev prednostnega vrstnega reda, ne absolutne. Prioriteta pomeni »prednost«, da je nekaj »pred vsem ostalim«, kar pa lahko zavede, če ni razumljeno zoženo kot načelna opredelitev v neki načelni zadevi ampak se razume dogmatično in uporabi za vsiljevanje enega pogleda v vseh, še tako raznorodnih načelnih vprašanjih.
A celo za mnoga relevantna vprašanja srednje velikega pomena ni rečeno, da jih ne bi mogli upravljati intuitivno, brez napornega zamujanja s postavljanjem prioritet. Veliko raziskav s področja organizacijskega odločanja v upravljavskih študijah, v industrijski sociologiji in organizacijski psihologiji potrjuje, da so neformalno opredeljene in nestrukturirano sprejete odločitve upravljavcev pogosto povsem kos izzivom, ki jim jih zastavljajo nejasni, implicitni in slabo opredeljeni problemi (Sassi, 2003; Fleurence, 2004). Torej mora imeti neka javna dilema poleg tega, da je zbirka alternativ srednje velikega pomena še neko drugo lastnost, da jo prepoznamo kot takšno, da je treba v zvezi njo opredeliti prioritete.
Intuicija je nepogrešljiv pripomoček upravljavca, vendar ne more biti dobro vodilo odločanju v kompleksnih javnih zadevah, kjer se srečujejo globoka nasprotja v zvezi s tem kako presojati javne dileme. Pri takšnih dilemah ni pravilnega odgovora in tako tega, kaj je za odziv nanje prioritetno, ni mogoče določiti enolično. Izziv prioretizacije alternativ postane velika težava zlasti v primerih, ko obstajajo velike razlike v mnenjih ali velike dileme, kjer med sodelujočimi ni mogoče doseči soglasja o opredelitvi problema in zato, ker ni enovite diagnoze problema tudi ni soglasja o ustreznem odzivu nanj. Če se prioritete določajo v okviru, ki ga ne določajo zgoraj opisane lastnosti, da imajo srednje velik pomen (torej gre za več-nivojsko zadevo, gl. spodaj) in jih spremljajo globoka nasprotja, je smiselnost njihovega določanja lahko vprašljiva, napori povezani s tem pa neupravičeni.
Prioretizacija alternativ v svojem jedru zahteva vsaki opciji dati oceno prednostnega uresničevanja. Alternative se same ne morejo oceniti s tega zornega kota, ker vsaka samo sebe dojema kot prioritetno. Za vsako opcijo stojijo neki interesi, preference, ki svoje dileme obravnavajo kot nujne. Prioritete se določajo z zornega kota celote, ne opcij samih. Zato prioretizacija zahteva miselni preskok na višjo raven splošnosti. Tako določanje prioritet postane problem in sicer več-nivojski problem. Tiče se razlike v perspektivi delov neke celote in perspektivo celote same do alternativ, ki so ji na voljo. Zato je vsaka odločitev, ki zahteva prioretizacijo opcij kompleksna tudi v vertikalni smeri.
Določanje prioritet se, takrat ko je sploh smiselno, nujno odvija kot politična pogajanja med sodelujočimi, zato ga ni moč izvesti po docela racionalno utemeljen postopku (Klein, 1993). Vendar v praksi prioretizacijo še naprej večinoma razumemo kot tehnični problem, za katerega mnogi upravljavci naivno verjamejo, da je načeloma enostavno obvladljiv izziv.
Za razreševanje dilem, ki spremljajo poslovne procese so razvite različne enostavne prioretizacijske tehnike, ki jih v nadaljevanju pregledamo brez ambicije, podati celovit vpogled ampak le ilustrirati nekatere osnovne težave, ki se pri tem porodijo.
Morda najbolj intuitivna in razširjena metoda je ocena vseh alternativ po nekem preferenčnem parametru rangiranja alternativ, ki opravi njihovo prioretizacijo. Ta v osnovi enostaven pristop je lahko izveden različno. Najpreprostejše bi bilo oceniti vse alternative po enem kriteriju, na primer po višini dobička, ki ga vsaka prinese ali po višini prihrankov v stroških. Nadgradnja takega pristopa je analiza vrzeli (angl. gap analysis) z oceno vseh javnih alternativ po dveh vzročno posledičnih kriterijih (stroški-koristi; tveganja-donos; potrebe-možnosti…). Po tem postopku se na najbolj zaželenem mestu na koncu znajde alternativa, ki zagotavlja največjo ali najmanjšo pozitivno razliko med polarnima kriterijema. Analiza vrzeli je lahko ustrezen pristop k prioretizaciji binarno izraženih javnih dilem, ki zahteva prioretizirati eno od dveh ponujenih možnosti. Ker večina zadev v javnem upravljanju ni binarnih, je ta metoda prioretizacije omejeno uporabna.
Primer binarne metode so ekonomski modeli, ki pogosto pomagajo pri rangiranju z ugotavljanjem ravnovesja izbranih parametrov politik (Sassi, 2003), na primer stroškovno-vrednostni pristop (Karlsson, 1997), ki se uporablja v zdravstvu in je daljna sorodnica analize stroškov in koristi. Drugi primer je model dodatne blaginje (angl. the welfare gain model; Keener, 2008), ki ocenjuje razliko med mejno vrednostjo in mejnimi stroški javne alternative. Postopek izbire dá prednost tisti izmed predloženih alternativ, ki vodi k optimumu, ta pa je po marginalistični ekonomski teoriji določen na ravni njunega izenačenja. Naslednji primer je metoda odplačila v času: po njej alternative tehtamo s pričakovanimi donosi glede na čas, ki ga zahteva njihova izvedba.
Naslednji pristop opravi prioretizacijo s primerjavo parov alternativ. Imamo na primer štiri opcije, njihove medsebojne primerjave parov dajo naslednje rezultate: opcija 1 je boljša kot opcija 2, 1 boljša kot 3, 1 boljša kot 4 in 2 boljša kot 3, 2 boljša kot 4 in 3 boljša kot 4; posledično je prioritetni vrstni red alternative tak: 1, 2, 3, 4. Primerjava parov alternativ se lahko izvede kot je bilo nakazano prej, bodisi glede na uniformni sistem kriterijev (npr. po dobičku), glede na dualni sistem (npr. analiza vrzeli, ekonomski modeli) ali glede na multi-kriterialni sistem kriterijev. A kot je pokazal že Arrow s teoremom nezmožnosti, takšna primerjava parov alternativ v teoriji javne izbire večinoma ne privede do enolične razvrstitve javnih alternativ zaradi netranzitivnosti rezultatov njihovih primerjav (1 je boljše kot 2, 2 je boljše kot 3, 3 je boljše kot 1 – tukaj zaradi krožnosti prednostnih relacij ne moremo enolično rangirati opcij 1 do 3).
Naslednja skupina pristopov uporablja razvrščevalno metodologijo prioretizacije. Njeni predstavniki so metoda Coveyevih kvadrantov (predstavljena v knjigi The Seven Habits of Highly Effective People), Eisenhowerjeve škatle (matrike), metoda MoSCoW. Okvirna logika te skupine pristopov izhaja iz misli, ki jo pripisujejo Eisenhowerju (ameriškemu predsedniku 1953-1961; v Burke, 1997), da je to, kar je pomembno, redko kdaj nujno in je to, kar je nujno, redko kdaj pomembno. Po tej metodi se torej javne alternative razvrstijo v štiri kvadrante: pomembne in nujne alternative; pomembne, ne pa tudi nujne zadeve; nepomembne zadeve, ki so nujne; nepomembne zadeve, ki niso nujne. Podobno logiko uporablja metoda MoSCoW, katere ime je akronim angleških besed must – should – could – would. Prvi člen se nanaša na stvari, ki so za realizacijo nekega projekta nujne in obenem odločilne za njegov ugoden rezultat. Drugi člen se nanaša na zadeve, ki so tudi kritičnega pomena za uspeh projekta, vendar ne nujno trenutno. Tretji člen pokriva dejavnike uspeha, ki so zaželeni, niso pa nepogrešljivi. Zadnji člen pokriva kategorije, ki jih lahko zaenkrat zanemarimo. Klasifikacija uspešno zoži območje alternativ, ne reši pa nujno problema prioretizacije najpomembnejše med njimi.
Vsi omenjeni postopki ocenjevanja, primerjave in razvrščanja alternativ v ranžirno vrsto so do neke mere koristni za zastavljeni namen. Imajo pa tudi slabe plati, ki jih delajo neprimerne kot vodilne tehnike prioretizacije alternativ v javni domeni. Ker rangiranje opravijo na enem samem ali kvečjemu dveh antagonističnih kriterialnih primerjavah, je rangiranje neobčutljivo za subtilne razlike v pogledu socialnih, kulturnih, prostorskih posledic (Sassi, 2003). Kvantitativni postopki rangiranja prikrijejo vrednotne razlike, ki so povezane s presojo prioritet in postopek izvedejo brez širokega sodelovanja javnosti pri izbirah.
Izbira prioritet danes večinoma teži k oblikovanju enolične razvrstitve opcij javnih politik oziroma uni-linealno, to je v eni sami ranžirni vrsti opcij oziroma v enoviti hierarhiji ciljev. Ampak enolična razvrstitev sama po sebi ne zahteva enoličnega kriterialnega okvira ampak mora ta biti včasih, kadar je narava problema takšna, bolj razdelan. V razmerah družbene kompleksnosti bi potrebovali pristope, ki bi omogočali multi-linealno razvrstitev prioritet, torej v več ranžirnih vrstah, ki so medsebojno nasprotujoče vendar za javno blaginjo kot celoto enako pomembne, na primer gospodarske prioritete, socialne prioritete, ekološke prioritete.
Za rangiranje preferenčnih opcij, ki se v Pomurju porajajo v okviru alternativnega razvojnega modela, temelječega na socialni ekonomiji, je potreben poseben postopek, katerega rezultat bo razvejana razvrstitev, ki upošteva tro-delno in več-nivojsko naravo zastavljenega koncepta socialne ekonomije. Kadar imamo kot pri javnem upravljanju opraviti s horizontalno in vertikalno kompleksnimi izzivi, mora rangiranje razpoložljivih opcij opraviti multi-kriterialno presojo in proizvesti multi-linealno prioretizacijo. Fraser (2002) predlaga skrajno enostaven, štiri delni splošen postopek določanja prioritet. V prvem koraku se pripravi seznam vseh preferenčnih opcij, ki predstavljajo javne alternative. Nato se alternative umestijo v matrični okvir vrednotenja. Določi se kaj je vzročni dejavnik presoje in kaj posledični, na primer kaj je vhodni dejavnik sprememb in kaj izhodni ali kaj so regionalne potrebe in možnosti – vsakič odvisno od konteksta, ki ga določa predmet prioretizacije. V tem koraku se vrednotenje opcij postavi v matrični okvir kot npr. pri Coveyevih kvadrantih. V tretjem koraku se matrično urejene opcije oceni po obsegu povezanosti in lastnostih the povezav: njihove ugodnosti, z njimi povezanih tveganj, stroškov itn, kar je pač konkretno namen ocenjevanja. Nazadnje se rezultati prioritetizacije alternativ še grafično predstavijo. Po istem postopku je v študiji primera spodaj opravljen izbor desetih predlogov projektnih idej. Posebna pozornost je namenjena načinu povzemanja zbranih ocen razpoložljivih opcij, ki se opravi na prehodu iz tretjega v četrti korak, ker je odločilna za to, da se pri rangiranju prioritet ohrani tro-delna in več-nivojska zastavitev koncepta socialne ekonomije.
Uporabljena metodologija prioritetizacije je tudi teoretično utemeljena. Spada med mezoskopske metodologije, ki jih v zadnjem desetletju razvijajo na področju teorije kompleksnosti Dopfer, Potts, Fosters; Easterling; Kok, Gells; Rotmans, Weaver, v Sloveniji gl. Radej (2011) in Golobič, Marot (2011). Ta metoda se uveljavlja za raziskavo kompleksnih družbenih pojavov in kombinira mehke (subjektivne) in trde (objektivne) prijeme ter nediskriminatorno uporablja znanje različnih disciplin (ekonomije, sociologije, naravoslovja, humanistike). V metodologiji družbenega raziskovanja, v filozofiji znanosti in v teoretični sociologiji (Bourdieu, Wacquant, Wallerstein) se uveljavlja prepričanje, da so mezoskopske metodologije za družbene raziskave ne samo povsem primerne ampak zaradi svojih posebnosti, pogojenih z njihovo sredinskostjo bistveno ustreznejše od standardnih metod mikroskopskega ali makroskopskega raziskovanja. (Bojan Radej, junij 2011)
Oznake: slo