SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Prejeli smo žlahtni prispevek k slovenski norosti. Zanemarjanje javne koristi na področju urejanja in evidentiranja zemljišč, za zanemarjanje javne koristi s strani občinskih upravnih organov in strogo formalnega odnosa do tega vprašanja s strani sodišč.
Primer kaže, kako je v okolišu, kjer ima etažno lastnino, posameznik začel borbo, da se ohranijo javne površine v javni rabi in da se ob tem uredi javno lastništvo s strani občine, kar vse je sedaj predmet spora na sodišču. Končna pravilna oblika opredelitve v javnih evidencah za površine za tak namen bi bil v Zemljiško knjigo vpisan status »grajenega javnega dobra«.
Je do sedaj EDINI, kot mi je znano, ki je nastopil uradno kot zasebnik, da bi se problemi zemljišč v soseskah urejali na pravilen način kot GJD (to je po Zakonu o gradnji objektov, opredelitve o »grajenem javnem dobru« (GJD) za že zgrajene in urejene površine, namenjene vsem), in ne z izkrivljeno prakso »novih delitev« po želji trenutnih zahtev s strani zainteresiranih skupin ali posameznikov. Taka izkrivljena praksa povzroča ogromno družbene škode z (nepotrebnimi) postopki na sodiščih ter z nepravilnim razdeljevanjem javnega premoženja (včasih celo z nepravilnim razsojanjem na sodiščih, ki kljub sproženim postopkom NE ŽELIJO OBČINAM NALAGATI OBVEZNOSTI, temveč zaključijo odločanje na podlagi »zatečenega stanja«). Šele na Vrhovnem sodišču pride do bolj kompleksnih razsodb (samo v nekaterih primerih, ki pripeljejo tako daleč – na primer za sosesko »BS3«), česar pa tudi vsi sodniki ne prepoznajo kot vodilo že na nižjem nivoju.
Prizadeti posameznik je v teh prizadevanjih kot zasebnik nemočen v postopkih, ki jih dopušča družbeni red, saj naj bi se boril za javni status javnih površin kar v okviru sodnih postopkov, čeprav na to ne želi pristati, silijo ga pa okoliščine, v katerih se je znašel.
Prizadeti posameznik tudi ugotavlja, da trud posameznika v skrbi za javno korist na sodišču ne najde “poslušalca”, verjetno bi bil potreben “javni pritisk” na pristojne javne službe v državi, da bi se pereče razmere na področju zaščite javnih koristi na javnih površinah uredile dovolj ažurno še na kakšen drug način, ne pa samo preko sodišč.
Brezplačna pravna pomoč je samo za socialno ogrožene, zato je prizadeti ne more pričakovati.
Njegov sporni predmet je ureditev lastništva, vzdrževanja in nadaljnja »pravica uporabljati« zgrajene in urejene površine v soseski, ki so jih do sedaj imeli pravico uporabljati vsi stanovalci soseske. Po veljavni zakonodaji (Zakon o graditvi objektov) gre za celotno potencialno območje “grajenega javnega dobra” (GJD). Vse kaže na to, da bi verjetno moral sprožiti novo tožbo za »prisilno« ureditev takega statusa, čeprav je po veljavni zakonodaji to obveznost pristojnih javnih institucij. Pred tem bi moral preveriti vsebino tožbenega zahtevka s strani zasebnikov za privatizacijo obravnavanih površin in zahtevka s strani občine za že vloženo tožbo na sodišču proti »tretji osebi« (moral bi pogledati v sodni spis, da bi natančno videl, kaj je sporni predmet) – česar kot pravni laik ne more storiti.
Upravnik, ki je vložil preko odvetnika in več solastnikov stanovanjskih stavb tožbo za privatiziranje (do sedaj javnih) površin v bolj ali manj javni rabi, je tudi “njegov” upravnik, in bi po vseh “moralnih pravilih” moral upoštevati tudi “ločeno mnenje” njega kot enega od solastnikov stavbe, prav tako odvetnik, ki vse predstavlja na sodišču – pa do tega ne pride.
Prizadeti se boji, oziroma ugotavlja, da na žalost kot posameznik ne more storilcev odvrniti od nezakonitih namer, razen, da plača takso za tožbo, vprašanje pa je, če bo sodišče sploh presojalo na tak način, da bo upoštevalo njegove argumente, zakaj mora občina zemljišča prepoznati kot svojo obveznost kot »grajeno javno dobro« (GJD), ki opredeljuje površine v javnem interesu ter vzpostaviti status GJD – torej “zasebnik” naj bi “tožil” za vzpostavitev zaščite “javnega interesa”!???, sicer se sodišče na opombe o tej tematiki sploh ne ozira?!
