Po slovenskih mestih že pol leta donijo vstajniške zahteve po temeljitih spremembah v državi, ki jih končno, čeprav le simbolno, najavlja zamenjava oblasti. Zdaj so se vstajniki znašli iz oči v oči s posledicami svojih uspehov. V ospredje sta stopili dve vprašanji: kakšne so alternative sedanjim praksam vladanja? In izvedbeno vprašanje, kako ‘v zaostrenih razmerah’ alternative uresničiti?

Enaka vprašanja poslušamo vsaj od študentskih uporov v šestdesetih letih in gibanja nanje večinoma še niso našla odgovora. Dolgo ni bilo razvidno, da je prav tako, saj je prvo vprašanje, kaj?, vendar zastavljeno v miselnem okviru oblasti in tako za vstajnike napačno. Čeprav »se nočejo opredeliti«, niso neodgovorni do skupne prihodnosti, saj se odgovornost ne dokazuje z gorečno izbiro okov, v katere jih oblasti potem vklenejo.