SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Po skoraj polovici leta je vstajniški proces v Sloveniji dorasel do svoje polne velikosti in se je zdaj znašel pred maturitetno preizkušnjo. Ta se mu zastavlja z zahtevo po odločitvah take vrste, ki bodo usodno zaznamovale njegovo prihodnost in možnosti. Temeljno vprašanje je, kako doslej oblikovane splošne in večinoma negativne zahteve z demonstracij in viharnih skupščin pretvoriti v pozitivni program in zlasti, kako jih potem tudi uresničiti.
Kako bo gibanje odgovorilo na to večno vprašanje bo zanj usoden, kar dokazujejo 150 letne izkušnje, ko so se vstajniška gibanja lomila ravno na tej točki. To je namreč točka prehoda iz mobiliziranja podpornikov v organiziranje gibanja, da se usposobi uresničevati svoje cilje. Fazni prehod zahteva miselne preskoke, ki jih gibanja pogosto niso bila zmožna uveljaviti, celo niti uvideti. Predvsem so skrajno nerada, že zaradi negativnega programa, dopuščala kritičen vpogled nase. Tako je bil trenutek, ko so gibanja svojo pozornost prenesla z zunanjega nasprotnika nase in končno vase, pogosto tudi začetek njihovega konca – bodisi kot gibanja ali vsaj kot naprednega gibanja.
Karkoli se bo še zgodilo, jasno je že zdaj, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo pred začetkom te vstaje. Vstaja je bila že doslej dokazljivo uspešna, ker je radikalizirala izhodišče, s katerega se bodo v prihodnje postavljale zahteve oblasti. Obenem je inovirala tudi načine radikalizacije nasprotovanja oblastem. To je, če nič drugega, njeno dragoceno darilo prihodnjim vstajniškim generacijam in valom, in če ne prispeva nič več od tega, je to njena realna zasluga za vse čase.
Najbolj pomemben programski dosežek je poenotenje vodilne vstajniške zahteve na praktično celotnem političnem in kulturnem spektru družbe. Doseženo je soglasje, da je celotna politična elita izgubila zaupanje, ker je zaigrala svojo integriteto. Poenotenje je doseženo prvič po osamosvojitvi Slovenije in že samo to spomni na neizpolnjenost projekta. Doslej so se osamosvojile le elite, ne samo od Beograda, tudi od državljanov. Vstajniki zdaj nasprotujejo ugrabitvi osamosvojitvenega projekta in izdaji ideje, po kateri naj bi po osamosvojitvi lahko vsi skrbeli zase in si skupaj prizadevali za skupno dobro.
Naslednji trajni dosežek gibanja je praktična uveljavitev pravice nasprotovati oblastem in se s tem namenom zbirati brez podrejanja formalnim zahtevam postopkov prijave zborovanj pri oblasteh. Zaradi nezmožnosti represivnih organov slediti samoorganizaciji demonstracij, je del represivnega aparata postal neuporaben. V tem pogledu je vstajniški proces dosegel povečanje demokratičnih svoboščin.
Tretji trajni dosežek vstajnikov je uveljavitev novega nenasilnega modela nasprotovanja in razmejitev do nasilnih oblik nasprotovanja. Ne gre za moraliziranje, da so nasilne oblike nasprotovanja oblasti sporne, saj je pojem nasilnost lahko razumljen zelo elastično. Nasprotovati nelegitimni oblasti z vsemi oblikami neposlušnosti in jasnim izražanjem zahtev že ne more biti sovražno in nasilno. Kljub temu pa so bila vstajniška gibanja od konca devetdesetih v več primerih, vzemimo 23 letno žrtev v Genovi (Carlo Giuliani, 2001), potisnjena v nasilniške incidente, ki so jih izzvali policijski provokatorji. Zato je sposobnost množice nenasilnih demonstrantov prepoznati in se defenzivno odzvati na nasilje ključno, ko varuje gibanje pred žrtvami in kasnejšo diskreditacijo, kakor so izbruhe nasilja razlagali režimski mediji.
V prihodnje vstajnikom dosedanji dosežki ne bodo pomagali oziroma bodo morali prej odgovoriti na izzive, ki jih pred njih postavlja imperativ prehoda od množičnega delovanja v organizacijske strukture. To nikakor ni majhna stvar.
Takoj prvo in že v izhodišču nepremostljivo grožnjo enotnosti gibanja postavljajo zahteve po programskem poenotenju članov raznorodnih gibanj. Razen za zelo splošne opredelitve pa to ni mogoče. Nekateri neuspehe pripisujejo prepotentnim egom vstajniških protagonistov – v takih situacijah res priplava na površje veliko plute. A težava je globlja, spopad egov je tudi posledica vsebinske raznorodnosti gibanj, ko vsaka skupina ocenjuje razmere drugače. To ni težava ampak danost, družba ni več enovita, kot so elite ampak je nepopravljivo raznorodna in še bolj takšna hoče postati. Zato za njeno organiziranje ni uporabna miselnost poenotenja, ki jo uporabljajo elite. Potrebno je družbeno inovirati načine delovanja, ki bodo vzeli različnost sodelujočih za svoje izhodišče.
A veliko lažje reči kot storiti, saj bi to med drugim od posamičnih gibanj zahtevalo samokritičnost. Le tako lahko sami uvidijo, da njihova sicer utemeljena posamična zavzemanja niso univerzalna, in da imajo tudi druga samorodna gibanja nek svoj prav, četudi je osnovan s povsem drugačnimi argumenti. Gibanja so ponavadi tudi notranje nekonsistentna: ena so bolj radikalna programsko, kot v primeru ‘nevladnih’ organizacij, druga pa akcijsko, na primer družbeni inovatorji (Očistimo Slovenijo). Težava je, da gibanja na zahtevo po samorefleksiji in odkrivanju svoje ozkosti večinoma odgovarjajo bodisi z ignoranco ali čustveno – v takih primerih redko pozabijo izreči besedo ‘izdaja’. Kakorkoli že, gibanja si sploh ne dajo pravih možnosti, da bi se prepoznala v različnosti.
Druga in nič manj ‘izdajalska’ taktika, ki od znotraj najeda trdnost vstajniškega gibanja, je povezana s tem, da so vstajo na vrhuncu njene mobilizacijske moči napadle pijavke oziroma pobudniki za ustanovitev novih, ‘naših’ političnih strank. Njihov oportunizem je res sprevržen, saj iz protielitistične vstaje ljudstva kujejo podlago za svoj vstop med politične elite. A zgražamo se, ker so tako plenilsko neposredni. V osnovi njihove strankokratske pobude niso napačne in imajo svojo vlogo v vstajniškem procesu spremembe političnih elit in zahtev po odhodu starih obrazov (a kaj s tem, v primerjavi z novimi obrazi med vstajniki, ki so bili še do nedavna del političnih elit?). Zahteva po odhodu elit ne vodi v ukinitev parlamentarne demokracije ampak v temeljito spremembo delitve dela med posredno in neposredno demokracijo pri upravljanju družbe in vsakodnevnega življenja. To bodo novopečene stranke menda bolje razumele. Če ne, jim bodo vsaj bolj živo pred očmi posledice.
Zato potekajočega vstajniškega razkola ni treba imeti za neuspeh ampak za kazalnik dosežkov. Vstajniški proces se je tako okrepil, da je začel svoje transformativne učinke prelivati na vse strani in ni več premočrten. Vstajniki ne hlastati po tem, da bi nadzorovali stranske posledice svojih primarnih prizadevanj ampak lahko samo skrbijo za neprekinjeno obnavljanje svojih kreativnih prizadevanj za drugačno družbo.
To je jasen načrt družbene transformacije, četudi nima konkretnih ciljev, niti mejnikov doseganja. Ključno je dvoje: da vstajniki nadaljujejo z demonstracijami, da še naprej krepijo svoje ustvarjalne potenciale za transformiranje družbe z inovacijami, in da gojijo kritični vpogled vase – le tako se zavarujejo pred nevarnostjo, da se njihovi univerzalizacijski potenciali ne sprevržejo v svoje nasprotje. Vstajnikom se tako ni treba varovati pred ‘izdajalci’ in ‘plenilci’ ampak le od tega, da jim ne bi uspelo z organizacijskim prehodom ohranjati zagona pri plemenitenju podlag na katerem je nastalo.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, marec 2013
