Razprava, Bojan Radej; predstavljeno je eno redkih mnenj, ki nasprotuje uvedbi fiskalnega zlatega pravila.

Spoštovane, spoštovani. Najprej organizatorju hvala za vabilo, za možnost, da predstavim svoje mnenje. Kljub temu, da seveda je bilo od vsega začetka jasno, da nisem podpornik zlatega pravila na način, kot je predlagan, tako z njihove strani kot tem bolj s strani proti temu, ki je predlagan s strani vlade. Pa ne zato, ker bi mislil, da omejevanje zadolževanja ni danes v Sloveniji zelo strateški problem, ampak zato, ker mislim, da je zlato pravilo v obtoku kot alibi za nadaljnje in neodgovorno slabo vladanje. Vprašanje, ki se postavi, je, ali je visoka zadolženost v Sloveniji glavni vzrok težav, ali je samo simptom nekih drugih težav. Ni mogoče mimo tega, da Slovenija nima avtohtone vizije razvoja. Posledično, da so lokalni resursi zapostavljeni, ponižani, posledično, da so endogeni potenciali razvoja v Sloveniji v zelo slabem položaju, če mogoče z namenom dramatizacije primerjam s stanjem v času z obdobjem Avstro-Ogrske. Od takrat se za slovenske lastne vire ni tako slabo skrbelo, kot se skrbi danes. Posledično slovenske elite so od osamosvojitve postale evropske na napačen način, na lizbonski, ne na slovenski način. Podatki svetovne banke kažejo, da Slovenija za drugimi članicami Evropske unije najbolj zaostaja ravno na področju vlaganja, kakovosti vlaganja in zato je veliko vprašanje, ali je danes res problem to, da je država draga ker deluje dobro, ali država deluje obupno slabo, tako slabo, da je pravzaprav veliko vprašanje, ali se je sploh smiselno pogovarjati o tem, ali je učinkovita ali ne, dokler ne vemo ali je sploh uspešna.

Samo tri primere. V okviru vlade deluje po pripovedovanju ljudi, ki imajo pregled nad tem, mislim pa, da se da tudi preveriti na spletu, okoli 300 medresorskih usklajevalnih skupin. Se pravi, medresorsko usklajevanje ima v Sloveniji monumentalne razsežnosti in minimalne učinke. Primer je recimo svet za trajnostni razvoj, ki je zamišljen kot najvišja razvojna usklajevalna ustanova, ki je popolnoma razvrednoten, osmešena ustanova na tem področju, kjer se pravzaprav nič resnega ne dogaja.

Naslednji primer. Resolucija o normativni dejavnosti, ki je imela poslanstvo uvesti red na področju priprave predpisov in obvladati implementacijski deficit, razkorak med zapisanim in uresničenim. Ta deficit je v Sloveniji bistveno večji kot so finančni deficiti, ampak kdo se s tem ukvarja. Bila je sprejeta resolucija o normativni dejavnosti, da bi odpravila ta problem, vendar sama ni bila pripravljena po postopku, ki ga je predpisala drugim pripravljavcem predpisov. Tako je potem na koncu zgolj po treh mesecih veljavnosti po števcu centra nevladnih organizacij bila 104-krat prekršena. 104-krat v treh mesecih!

Zadnji primer mogoče. Kljub evidentno vse slabšemu upravljanju, ki se kaže v padanju BDP, v padanju zaposlenosti, nižanju standarda, imamo mi v Sloveniji kljub temu, po mnenju Vlade, vse več in vse bolj odličnih organizacij v javni upravi. Odličnih v smislu totalnega obvladovanja kakovosti. Skratka, v javni upravi imamo organizacije, ki totalno obvladujejo kakovost, rezultati javnega upravljanja pa so vse slabši.

Kateri segment teh treh problemov, ki sem jih sedaj povedal, naj bi zlato pravilo odpravilo, ni zaenkrat povsem jasno. V Sloveniji je očitno prišlo do kratkega stika med realnostjo in vodenjem javnih zadev. Naraščanje dolgov je zgolj neposredna posledica tega, da politične elite niso bile zmožne izvajati strukturnih sprememb na demokratično sprejemljiv način. Zlato pravilo tega v ničemer ne spreminja, zato v njem ni nič zlatega, razen legalizacije fiskalnega izsiljevanja sedanjih in prihodnjih generacij zaradi nezmožnosti sedanjih elit doseči družbeni konsenz o daljnosežnih spremembah na demokratičen način.

Če je v Sloveniji potrebno uveljaviti, na ustavni ravni zlasti, kakšno zlato pravilo, mislim, da ga je treba, potem je to zlato pravilo, ki naj uveljavi izvirno demokracijo v Sloveniji, predvsem tisti segment demokracije, ki v Sloveniji manjka. To je demokracija od spodaj navzgor, ki je zelo pomembna za razvojne zadeve. Za oblikovanje namenov porabe denarja. Tu nima država kaj povedati. Država mora zagotoviti pravilnost načina porabe. Slovenska politična realnost je prenasičena z nasprotji med levico in desnico, ki se že itak davno brezzoba. Žejna pa je odpiranja in reševanja nasprotij med državo in družbo in neke nove kulture soočanja temeljnih nasprotij. Problem je, kako se ukvarjati s konflikti v Sloveniji. Tega ne znamo delati in posledica tega so deficiti. Neizrabljen potencial v Sloveniji je z izgubami trenja potrošena energija družbenega konflikta, ki se lahko, če je pravilno kanalizirana, pretvori v energijo sodelovanja, ki je sicer tekmovalna in izzivalna, vendar v osnovi na ustvarjalen in konstruktiven način. Hvala lepa.