Nedavno so evropski politiki odkrili nekaj pomembnega. Iznašli so – inoviranje. V svoji nepotešeni vnemi za naše dobro zdaj že pripravljajo podrobne načrte za Evropo, ki bo poslej ukrojena kot inovacijska unija. Paradni politični konj preteklega desetletja, namreč EU kot najbolj konkurenčna regija na svetu, se je ob razpočenju finančnega balona tako splašil, da se je usodno polomil, čeprav mu niti prej ni prav nič dobro kazalo, ob jahaču kot ga je imel. Tako politika res zelo potrebuje novega paradnega konja. A ustanovitelj Wikipedije je nedavno v EUobserverju že pripomnil, da naj birokracija zaboga pusti področje inoviranja pri miru, saj so največja prepreka zanj ravno sistemske ovire ustvarjalnosti.
Kdo se boji družbenih inovacij?
Birokrati bi radi spodbujali le nek docela poseben vidik inoviranja, ki je tehnološki in namenjen uporabi, ki služi samo določenim namenom, bodisi ekonomskim ali nadzoru. Država si trudi spodbuditi inovacijski razvoj zlasti na tehnološkem področju, medtem ko so druga področja, kot sta inoviranje družbene strukture in njenih mehanizmov, prezrta in zanemarjena. A človekovi ustvarjalnosti ni mogoče, razen umetno, postavljati nikakršnih meja in ji dajati usmeritev. Zato je daleč najbolje, če se uradniki čim bolj umaknejo iz usmerjanja inovacijskih procesov.
Kot je pokazala slavna študija urbanista Richarda Floride (2002, 2005), je nastanek Silicijeve doline kot svetovnega tehnološkega centra močno povezan z odprto in boemsko kulturo tamkajšnjih prebivalcev, ki je na začetku pritegnila ustvarjalne ljudi, za katere je svobodnjaški življenjski stil najbolj pomemben. Tako je bila položena trdna podlaga in ustvarjena potrebna začetna kritična masa ustvarjalnosti, na kateri je potem lahko zrasla nova kreativna industrija. Na primeru porajanja ustvarjalnega razreda na zahodni ameriški obali je pokazal, da so v tem primeru ljudje pritegnili delo in ne več obratno, kot je bilo normalno v industrijskih časih. Ko pa o inovacijah razmišljajo birokrati, gotovo ne razmišljajo najprej, če sploh, o ugodnem življenju ljudi in to je njihova prva in največja napaka.
Druga, nič manj usodna zabloda je, da bodo inovacije popravile vse manj funkcionalni Sistem, ki ga imajo birokrati in politiki nalogo uresničevati. Slavni avstrijski evolucijski ekonomist Joseph Schumpeter je bil prvi, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja pomen inoviranja povezal z »ustvarjalnim uničevanjem« togih struktur, ki so posledica neprilagodljivosti socio-ekonomskih sistemov. Kot ekonomist je imel v mislih predvsem tržne monopole in birokratsko togost, ki začasno ustvarijo vtis, da se je družbeni čas ustavil in je končno vse pristalo na svojem mestu – morda ne ravno idealnem ampak le »edinem možnem« – ter je treba dinamiko družbe preprosto zamrzniti natančno v kristalizirani strukturi tega privida. Knjiga »Konec zgodovine« Francisa Fukuyame z začetka devetdesetih je za ponazoritev tega skoraj že obvezen (in tako že počasi odvečen) primer.
Inovacija v tak privid trešči silovito kot meteor, ki družbeni čas spet pospeši na vse strani in sprosti njegove ustvarjalne potenciale, ki jih je dotlej dušila toga konsolidirana urejenost. Tako družbena inovacija niti ni naravnana neposredno proti Sistemu kot takšnemu ampak je uničevalnost le posledica njegove olesenelosti, kakršnakoli že je, ideološko gledano.
Pri tem pa je inovacija sistemsko uničevalna na povsem drugačen način od vzemimo revolucije, ki je spet le druga plat njene drugačne konstruktivnosti. Revolucije še zdaleč ne prinesejo nujno nepovratnih sprememb, kot smo nenazadnje lahko izkusili sami, saj se mnoge med njimi sčasoma izpojejo, če ne tudi spridijo ali se nazadnje res tudi same odpravijo kot je že napovedal Marx (a pri tem mislil na nekaj povsem drugega). Mnoge revolucije tudi niso prav zares radikalne, saj pogosto dosežejo le to, da se nek nujni družbeni razvoj zgodi po alternativni poti. Tako sta kapitalizem in socializem oba povsem enako materialistično odvisno živela od hitrosti gospodarske rasti. Za oba je značilna koncentracija kapitala in proizvodnja elit, ki skušajo zaživeti od usode družbe neodvisno življenje. Nenazadnje, kot vzvod globokih družbenih sprememb so revolucije ustvarjalne na neustvarjalno uničevalen način. Porevolucionarno nasilje, ki je spremljalo tako meščanske kot delavske prevrate je takoj uničilo vse staro in hotelo vse začeti od začetka, najraje kar z Novim Človekom.
Inovacije pa so uničevalne na povsem drugačen način. Stare navade uničijo brez možnosti priziva, tako je nepovratnost njihovih učinkov zagotovljena. Vzemimo, tiskani in elektronski mediji so se spletnim medijem lahko na koncu le umaknili. A neizprosnost inovacij v pogledu sprožanja globokih družbenih sprememb s seboj ne prinaša iracionalnega uničevanja vsega starega. Inovacija je posledica ustvarjalnega dejanja zato poleg zahteve za spremembe prinese tudi vsa potrebna orodja, da se s spremembo lahko ubadamo in se ji prilagodimo. Tako so danes med pomembnimi spletnimi mediji ravno nekdanji klasični mediji, ki so se uspeli prilagoditi – se pravi predvsem prispevati k širjenju ravno tiste inovacije, ki je spodrezala njihov monopol.
Če je torej za inovacije kaj gotovo, potem je to, da nimajo nič opraviti s popravljanjem napak. Saj ne, da Sistem ni zmožen inoviranja, prav nasprotno, ima velike zasluge na področjih, kjer prispeva k izboljšavam, ki pa so večinoma prispevne le na področjih, kjer je možno utrjevati gospostvo za redke in veliko redkeje blaginje za vse. Inoviranje pa izziva birokratsko-tržno togi družbeni model in odkrito izraža namero, da pripomore k njegovem odmrtju. Zato ni nujno, da bo tokrat poginil konj, prej se zdi, da je v nevarnosti njegov nemarni jahač. V svojem bistvu je inovacija protisistemska (Wallerstein) kategorija, ker učinkuje proti strukturi iz katere se porodi. Izvirne inovacije so lahko samo družbene in te so nujno prevratne. Zato je vsaj tragikomično, da inovacijski projekt kot podlago nekega novega družbenega modela v EU in pri nas osmišljajo ravno uradniki kot segment družbe, ki je med najbolj togimi in po svoji naravi predvsem ni nagnjen h globokim družbenim spremembam.
Na kakšen način so torej inovacije družbeno prevratne? Družbene inovacije so predvsem orodje boja družbe proti državi (Clastrers) na način, ki ni več asocialen. Sistem s svojim topoumjem proizvaja družbeno izključenost, posledica katere je vse več nezadovoljenih potreb, a obenem tudi vse več neuporabljenih potencialov. Družbene inovacije so tisti vzvod, ki slednje aktivira za potrebe prvih. S tem se iz družbenega obrobja obenem poraja neka nova, od Sistema avtonomna družbenost prej izključenih. Nova družba torej starega sistema ne bo odpravila na silo ampak ga bo naredila nepotrebnega in bo odmrl na vse več področjih, pomembnih za urejanje vsakodnevnih zadev skupnosti.
In še aktualno sporočilo tega premisleka: v časih, ko je varčevanje tako usodno pomembna tema, da se ob njej lomijo vlade in rušijo parlamenti, je po svoje čudno ali pač najbolj zgovorno, da se od pristojnih nihče ne ozira po tem kaj v odgovor na sedanje prividno brezizhodne razmere lahko ponudijo družbene inovacije. Velik prihranek bi bil mogoč, če bi se država preprosto prenehala vmešavati v notranje zadeve državljanov in ožjih skupnosti, da si bodo ti lahko odgovorno in po svojih potrebah svoje življenje ustvarjalno preuredili sami, država pa jim bo služila le kot podporni servis.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, napisano za Večer/Pogledi, maj 2012
Članek temelji na prispevku, ki bo v angleščini objavljen na Social Innovation Europe, katerega avtorici sta bili tudi Zdenka M. Kovač, Slovenski forum za socialno podjetništvo in Luna Jurančič Šribar, Kralji ulice.
Oznake: slo