V zadnjih dveh desetletjih se na področju proučevanja družbenih pojavov poraja nov besednjak v okviru nove miselnost in na podlagi novega koncepta družbene celovitosti. Strategija, sinergija, integracija, kohezija, horizontalni pogled, ravnovesje, trajnost, skladnost, harmoničnost, odličnost, holizem, enovitost, harmonizacija so samo bolj pogosto uporabljeni predstavniki tovrsntih pojmov, ki pa so še slabo razločeni in precej poljubno uporabljeni.

 

Vse močnejša težnja k celovitem spoznavanju zadev pa je v ostrem nasprotju s prevladujočimi družbenimi praksami vsakršne specializacije zaradi globalno-tržnih in tehnoloških razlogov, kot tudi v nasprotju z individualistično kulturo postmoderne partikularizacije, ki vsaki izraženi razliki pripiše izjemen pomen, s čimer ustoliči relativizem in v naprej osmeši samo zamisel celovitosti. Tako imamo na deklarativni ravni težnjo k vrednotam celovitosti, v resnici pa družbi vlada fragmentacija in posledično necelovitost, ki se uveljavlja pod plaščem širjenja načel svobodne. V kaotičnih razmerah faznega prehoda takšna neskladnost ni redek pojav, prav nasprotno, paradoksi so njihova značilnost in pričajo o tem, da so druga ob drugo trčile dominante dosedanje in odmirajoče ter dominante neke nastopajoče paradigme spoznavanja in objektiviziranja družb. Drugje smo opazili enako pri etiki, da je v času vakuuma skupnostnih vrednot prišlo do hiperinflacije etičnih kodeksov ravnanj tako, da se danes nahajamo v »hiperetičnem vakuumu vrednot« (Radej in dr., 2012).

Doslej prevladujoči način spoznavanja družbenih zadev je izgubil izpovedno moč, vendar še ni nadomeščen z novim, ker še ni poznan. Tako so na star način pridobljene resnice o družbi postale ena glavnih ovir njene transformacije. Ker so o sebi predolgo razmišljale na enak poenostavljen način so (pozahodnjene) družbe na koncu zapadle v nevrotično stanje vsakršne prenasičenosti in globokih notranjih neravnovesij. Zdaj se nahajajo v predinfarktnem, hiperstanju. To kaže na nenormalne sistemske razmere, ko je del njegovih članov voljan sprejeti vsakršno poslabšanje za sistem kot celoto le zato, da njegove dominantne strukturne poteze, ostanejo nespremenjene. V takšnih razmerah sistem ni več sposoben posegati v svoje temeljne določljivke, ni več zmožen pogumnih, radikalnih odločitev, ki bi ga navznoter preuredile ampak lahko samo še obnavlja pogoje svojega hiperstanja. Sistemska nevroza se odvija v navidezno mrtvem teku svojih nasprotij: na eni strani imamo na primer inflacijo vrednotenj, na drugi vakum vrednot: na eni hiperprodukcijo, na drugi visoko brezposelnost; globalizacijo – nove lokalizme; hipertrofijo tehnokratske, upravljavske in administrativne miselnosti natančno v času, ko je vodilno načelo deregulacije, … V takšnem stanju se sistemu zdi, da nima več dobrih alternativ, vse rešitve, ki obstajajo za njegove dileme, so slabe; ni več zmožen prilagajanja, uveljavljanja novih poti razvoja, uvajanja inovacij, novih kakovosti nasploh, ker so transformacijske priložnosti dojete kot grožnja. Takšno stanje spremljajo zaostrena neravnovesja, ki sistemu grozijo z izgubo identitete in utopitvi v obkrožajočem svetu, ki se je uspel prilagoditi. Takrat se sistem kot celota znajde v eksistenčni krizi. Možen postane skrajno asocialen razvoj dogodkov, ko oblast zavzamejo populisti ali militaristi ali monetaristi, česar družba kot celota ne more dlje časa trpeti brez grožnje za lastni obstoj.

Kot so zatrjevali že Rosa Luxemburg, Landauer, Proudhon in Tucker, je treba za spremebo družbe predvsem spremeniti njeno družbeno podlago, najprej same družbene odnose in s tem predrugačiti načine na katerega so ljudje povezani in oblike skozi katere se izražajo njihova strukturna ujemanja in nasprotja. Sprememba načina obravnave zadev omogoči reinterpretirati družbena razmerja in s tem tudi poti povezovanja oziroma razreševanja neizogibnih strukturnih nasprotij.

Novo podlago spoznavanja družbe v njeni kompleksnosti daje sredinske miselnost, ki je za razmere družbene kompleksnosti imperativna, ker najbolje ustreza naravi izziva (Easterling, Kok, 2002). Z njeno pomočjo je treba družbene zadeve šele pravilno zastaviti, da so lahko ovrednotene nepopačene, to pa pomeni kot multipolarne in večnivojske oziroma kot nesomerne v horizontalni in v vertikalni smeri. Obravnavati družbene zadeve kompleksno zahteva uveljaviti neko prepoznavno geometrijo razkolov in opozicij, ki pa ni usodna za možnosti celostnega spoznanja ampak je njen pogoj. Prelomi v izhodišče iskanja resnice uvedejo nesomernost. Kadar obstaja več resnic, to je namreč ravno glavni izziv post-normalne znanosti (Funtowicz, Ravetz; 1994) o družbi, takrat pot njihovega usklajevanja in sinteze ni neposredna in očitna. Za ustaljene pozitivistične predstave normalne znanosti je ta pot ne le čudno zavita ampak se ponekod vzpenja po terenu, ki se ga klasična znanost najbolj strogo dosledno in z grozo izogiba.

Vednost o družbenih zadevah, ki niso nujne in eksterno objektne ampak konstruirane, torej glede na spoznavajočega interne, je lahko pridobljena le z upoštevanjem vrednotnih razlik. Zato objektivna dejstva o družbi niso nič manj pomembna, vendar niso določujoča ampak imajo zgolj podporno vlogo pri vrednotenju družbenih zadev. Objektna realnost je zaradi svoje enosmerne vzročno-posledične predvidljivosti preveč omejena kot edina podlaga spoznavanja družbe. Ljudje in skupnosti niso samo naravni pojavi ampak so tudi plod kulturnega in skupnostnega razvoja. Tukaj je treba poleg objektivnih spoznanj upoštevati tudi vrednotne razlike, ki so odločilne za to, kako neko objektivno dejstvo razložimo in sprejmemo. Tako so družbeni pojavi filozofsko vzeto res nedvomno manj objektivni kot so naravni pojavi ampak so ne glede na to za njene tvorce v bistvu del višje racionalnosti ali vsaj subtilnejše. Torej teorija kompleksosti ne oživlja spopada med objektivno in subjektivno razlago realnosti ampak uvaja večnivojsko razmerje med nižjo in višjo racionalnostjo, ki uspe uravnovesiti objektivne in subjektivne dejavnike spoznavanja.

Pomen vrednot za spoznavanje realnosti postane nepogrešljiv v trenutku, ko se začnemo ukvarjati z raziskovanjem predmetov iz domene nematerialne realnosti; skupnost je nematerialno objektna v svojih simbolih (na primer kaznivost zažiga zastave) in morali ter navadah. Ker narava resnice o družbenih pojavih ni zunanja ampak je interna, je njihovo vrednotenje možno le od znotraj, interno vrednotenje je izviren način spoznavanja družbenih zadev. To zahteva vpetost proučevalca v kontekstualne in etično preddoločene okvire njegovega raziskovanja. Vpletenost na drugi strani prinese možnost, da se tisti, ki vrednoti v soočenju opozicij do predmeta svojega vrednotenja zave omejenosti svojih pogledov in sproti osvežuje svoja izhodišča ter si s tem izboljša spoznavne možnosti. Prizadevanje za spoznanje družbe posredno pripomore k boljšem razumevanju lastne kolektivnosti in to k bolj sodelovalnem nastopu do nasprotnikov. Prizadevanje za spoznavanje družbe je povezano z učenjem sodelujočih o načinu razmišljanja (ne zgolj argumentih) vseh drugih, ki pri tem sodelujejo. Po mnenju francoske filozofinje Chantal Mouffe obstoj globokih družbenih konfliktov ne pomeni, da ni mogoče poiskati skupnega okvira za njihovo obravnavo – skupnega na tak način, da bo okvir konstrukt vseh tistih, ki jih to zadeva. Za oblikovanje takega okvira ni več mogoče najti soglasja, niti nasprotnikov prepričevati v svoj prav, ampak je treba ustvariti demokratično vzdušje, »katerega dosežek ni soglasje, ampak odnos« (Mouffe, 1999). Saj, kakor pravi drugje, »glavna naloga demokracije ni doseči soglasja, ampak upravljati nesoglasja z medsebojnim upoštevanjem« (Mouffe, 2010). Na mesto kompromisa med nasprotji stopa učenje o razlikah, na mesto načela soglasja pa načelo neizključevalnega nestrinjanja. Pri slednjem, ko naletimo na nasprotja, težimo le še k preverbi utemeljenosti in sprejemljivosti razlogov za izražene razlike, ki pa jih v družbenih vrednotenjih nočemo več presegati, ker smo spoznali, da njihov razlog ni zarota ene družbene skupine proti drugi ampak le dejstvo, da je treba družbene zadeve zaradi svoje neenovitosti obravnavati kot kompleksne.

Spoznavnost družbenih pojavov le od znotraj vsebuje kolektivno odgovornost članov družbe, da vstopajo v vrednotenje družbenih zadev. Tako vzemimo eksistencialna sistemska kriza svoje člane posamično in kolektivno postavi pred ključne odločitve glede smeri prihodnjega razvoja skupne prihodnosti, in če odločitev ne sprejmejo, ni važno ali zato, ker ne razumejo problema, ali ker se bojijo korenitih sprememb, so rezultati lahko usodni za njihovo kolektivno integriteto. Pasivnost članov skupnosti v političnih zadevah je v novem razumevanju oblika nazadnjaštva in je za ohranjanje možnosti porajanja novih odnosov in nove skupnosti tako nevarna, kot je bila za ohranjanja starega sistema doslej nevarna protisistemska subverzivnost.

Drugo pomembno spoznanje poleg tega, da so družbene zadeve spoznavne interno je, da jih je treba spoznavati kot procese. Tudi to spoznanje je naravnano proti objektni predstavi družbenih zadev kot stanj, namesto kot toka sprememb. Družbene zadeve postanejo procesne v povezovalnih ali odbojnih učinkih interakcij med njenimi posamičnimi člani in med njenimi kolektivnimi člani, ki v interakcije vstopajo z izhodišč svoje neodvisnosti in avtonomije. Tem bolj je procesno izhodišče proučevanja družbenih zadev pomembno danes, ko živimo v družbah na radikalnem prehodu iz starega reda, ki ne deluje več, v nekega novega, ki pa še ni prepoznan, da bi ga lahko enovito objektivizirali in s tem določili nove okvire celovitosti in sistemske normalnosti (in bi se spet obnovil občutek, da lahko družbene zadeve razumemo v perspektivi enostavnosti, objektno, eksterno in analitično).

Družbene zadeve so po razlagi teorije kompleksnosti procesne tudi zato, ker je takšna sama narava spoznanja neenovitih zadev. Vednost se porodi šele iz nasprotij med tistimi, ki neko zadevo različno objektivizirajo. Rezultat tako nikoli ne pomeni uresničenja enega izmed sodelujočih pogledov ampak natančno nobenega med njimi oziroma nekega tretjega, ki je presečni rezultat soočanja razlik. Končno spoznanje ali ovrednotenje mora biti potem nekaj nepričakovanega, za kar se ne zavzema nihče posebej in je le nepredvidljiva rezultanta razrešitev delnih ujemanj in privlakov ter delnih nasprotij in odbojnosti med sodelujočimi objektivizacijami. Tako se spoznanje oblikuje postopno na prehodu z nižje ravni analitičnega spoznavanja posamičnih vidikov proučevanja na višjo raven korelacijske sinteze šibko nesomernih razlik med opozicijami. Zato se spoznanje več ne odkrije, ne obstaja trenutek razsvetljenja, heúrēka!, ki je pospremil odkritje splošno veljavnih, se pravi enostavnih zakonitosti narave; zdaj, ko se je človek vrnil k sebi in svojo vednost o skupnosti raziskuje skozi nasprotja med ljudmi, je postalo znanje emergentno, torej nikoli ni dokončno, niti neprizivno.

Poleg tega, da je sredinski okvir spoznavanja družbenih zadev interen in procesen, mora biti, zaradi izhodiščne notranje razklanosti naših razlag teh zadev, tudi sintezen. Doslej prevladujoči načini raziskovanja, ki so pozornost raziskovalke usmerjali v analizo mnogih podrobnosti in za njihovo povzemanje uporabljale povsem enostavne postopke sinteze, so postali neuporabni, ker so izgubili izpovedno moč. Njihovi rezultati niso več konsistentni in so razlog za necelovito in celo za sistemsko asocialno učinkovanje ustaljenih načinov znanstvenega in političnega interveniranja v družbo.

Opravljeni preizkusi potrjujejo domnevo, da mora biti postopek proučevanja družbeno kompleksnih zadev sintezen, ker zameji in poda smisel prvi spoznavni fazi, analizi. Analitične potrebe raziskovalke so tako zarisane v okviru zmožnosti izbranega sinteznega postopka, ki ga uporablja za povzemanje svojih podrobnih ugotovitev v končna spoznanja raziskave. Očitno sta torej sinteza in analiza druga z drugo povsem pogojeni. Sinteza lahko povzame zgolj rezultate analize, medtem ko je analiza omejena s kapacitetami postopka sumiranja njenih ugotovitev. Analiza brez sinteze pri vrednotenju kompleksnih pojavov ni smiselna, nima usmerjenega smisla, medtem ko sinteza brez analize ni možna. Odtod sledi ugotovitev, da celovito spoznanje neke zadeve večinoma ne more biti zgolj dosežek analitičnega raziskovanja. Pogoj možnosti celostnega spoznanja mora biti že v naprej, že z izbiro s sinteznega algoritma, vgrajena v prizadevanja spoznavajočega. Z njim pa je potem celostna spoznavna kapaciteta tudi natančno zamejena, kar pomeni, da so naše spoznavne možnosti odločilno povezane ravno z našimi sinteznimi zmogljivostmi.

Način proučevanja in s tem tudi izbira sinteznega algoritma mora biti skladna s predstavo o tem kakšna je narava izbrane raziskovalne teme (npr. ali je tema kompleksna ali enostavna), gledano s stališča raziskovalnih potreb oziroma smotrov njenega vrednotenja. Način raziskovalne sinteze mora ustrezati naravi raziskovanega predmeta, saj so možni različni pristopi k sintezi, ki prinesejo različne rezultate. Izhajajoč iz nekega začetnega korpusa vhodnih informacij, lahko z različnimi smotri raziskovanja in posledično z uporabo različnih postopkov sinteze proizvedemo na moč različne končne rezultate, odvisno od uporabljenega koncepta celote, torej od predpostavk, ki jih sprejmemo o tem kakšne aglomeracijske težnje ima proučevani pojav – ocenjeno s stališča naših kolektivnih hotenj in tako izrecno v perspektivi teženj lastnega družbenega momenta kot jo določa naša vizija družbe, strukturni položaj v njej ali funkcionalna vpetost vanjo.

Vzemimo, vsak avtonomni pogled na družbo izhaja iz svoje celostne vizije družbe, ji je docela prilagojen in dosledno služi njenim kolektivnim aspiracijam. Tako ima kompleksna skupnost nujno veliko različnih, konkurenčnih pogledov na svojo celostnost. Danes prava težava ni premalo celovitosti ampak preveč, v smislu, da ima danes že skoraj vsakdo svoj celotni načrt družbe, a skupnost vseh raznorodnih potegovanj za skupno dobro ne zna urediti konstruktivno. Torej zgolj zavzemanje za celovitost še ne zadošča, da bi jo res tudi dosegli, prav nasprotno, vodi v razkol in necelovitost. Ker uporabljamo različne koncepte celote, je prizadevanje zanjo le potreben, še zdaleč pa ne tudi zadosten pogoj celovitosti; svoje celostne aspiracije moramo najprej dojeti kot omejene – najprej s tem, kako sploh v osnovi razumemo to, kar raziskujemo celostno. Pot do celovitosti vodi prek spoznavanja lastnih omejitev in posledično odrivanja pomena svoje perspektive celote za celostno spoznanje sveta vse bolj na obrobje spoznavnega procesa. Več kot nekdo ve celostno o neki stvari, bolj je moral za to marginalizirati svoje celostne aspiracije. Celovitost, kot je vedel že Gödel, ne more zrasti od znotraj, dokler ni na nek način vzpostavila povezave s tistim, kar je zanjo zunanje.

To nadalje pomeni, da je projekt iskanja celote nujno omejen na partikularne totalitete (partikularni univerzalizem pri Wallersteinu), ki predstavlja vmesni, sredinski oziroma partikularni koncept celovitosti. To je hibridna forma celovitosti – niti osredotočena na partikulariteto posamičnega, niti na splošno kolektivnost ampak na oboje hkrati, ker je bimodalna, dobro vidi tako na blizu kot na daleč. Iskanje resnice je podprojekt našega iskanja celote in iskanje celote je v kompleksnem okviru izvedeno s postopkom soočenja temeljnih nasprotij in nato s sintezo partikularnih totalitet. Soočenje omogoči opredeliti »diferenco diference« – vsak avtonomni pomen ima svojo resnico in ta ima po Derridaju svoj lastni differance. Soočenje resnic oz. celot ni nič drugega kot soočanje teh diferenc, ki omogoči, da se vsak zave delnosti in izključevalnosti vsakega koncepta celovitosti. Prepoznati to je pomembno, ker zahteva na kolektivni ravni uvesti pluralnost kot uradni jezik vrednotenja sistemskih interakcij.

Torej imamo paradoksen položaj, na eni strani so naše celostne težnje nujno nepopolne, a obenem, upoštevaje Gödela, so ravno naše posebnosti manjkajoči člen v prizadevanjih za celovitost nekoga drugega, čeprav jih uresničuje na drugačen način in za nek drugi kolektivni smoter. Vsakdo posamično in kolektivno je s težnjo celovitost in s pomočjo izključevanja po »zakonu diference« sam postal vir svoje lastne nezaokroženosti, a se obenem s prizadevanji drugih za njiihovo celovitost kot rezidual znašel v vlogi manjkajočega detajla celote. Tako je naša kolektivna možnost, da delujemo celovito odvisna od celostnih prizadevanj drugih in obratno, mnogi drugi bodo lahko svoje aspiracije uresničili le kolikor jih bodo povezali z našimi prizadevanji za celovitost na naš poseben način.

Idejo smo preizkusili na praktičnih primerih. Vsak primer je s svoje strani osvetlili tri različne koncepte družbene celovitosti. Vsi se danes pogosto uporabljajo, vendar nimajo enakega teoretskega niti paradigmatskega okvira (De Boe in dr., 1999), drug z drugim niso povezani oziroma so povezave v odsotnosti neke nove teorije družbene celovitosti, ki bi jih pojasnila, še slabo razumljene. Prvi je kohezija in je izvorno francoski koncept (vsaj na prostorskem področju skozi katerega je uveden). Druga dva koncepta celote sta anglosaškega izvora – odličnost in koncept razvrščanja prioritet, kjer je celostno predvidljivi proizvod tekmovanja med odličnimi, ki si prizadevjo za najboljše. Trije pristopi uveljavljajo različne in neposredno nepovezljive koncepte družbene celovitosti.

Prvi koncept, kohezija, je posebna vrsta sinergije – ta označuje celoto, ki ja večja od vsote svojih delov, ki jo sestavljajo, razlog za to pa je ustvarjalna oziroma produktivna narava njihovih interakcij. Po kohezijskem pristopu je celota rezultanta dosežkov, ki jih imajo posredno posledice dejanj vsakega kolektivnega akterja na možnosti drugih kolektivnih akterjev za uresničljivost njihovih družbenih prizadevanj, kljub temu, da imajo drugačne družbene vizije. Celostno se na primer porodi kot rezultat kohezivnih interakcij med delovanji na socialnem, ekonomskem in kulturnem področju (Knowles, Brickner, 1981), ki so sicer obravnavani kot načelna nasprotja. Kohezija je rezultat mnogih priložnostnih, posrednih, obrobnih sovpadanj podobnosti med zadevami, ki so si v jedru sicer načelno nasprotne. Kohezijske silnice povezujejo sistem v celoto le s povezavami, ki so sekundarnega pomena in torej totalizira nekaj, kar ni samo po sebi celovito in tistih, ki pri tem sodelujejo ne more nikoli polno zadovoljiti. Ker je celota tako dosežena le na posreden način ta koncept celote tudi ne more povedati veliko o tem, kar je v jeziku kompleksnosti glavno poslanstvo celovitosti, namreč o (ne)ravnovesjih identitetnih nasprotij. Tako kohezivni koncept celote sam po sebi ne more postati zadosten niti merodajen koncept kompleksne celote.

Drugi proučeni koncept zagotavljanja sistemske celovitosti je osvetlil primer primerjave in prednostnega razvrščanja alternativ. Celostno se tukaj porodi kot težnja za doseganje nečesa, kar je zamišljeno v naprej. Določanje prioritet poskrbi, da se pazljivo pripravljene alternative s področja zadev, ki v pogledu celote štejejo kot srednje pomembna, razvrstijo po v naprej izbranem primarnem kriteriju. Sporna je uporaba splošno veljavnih, generičnih podlag za vrednotenje kompleksnih pojavov, ker se ti med seboj razlikujejo v bistvenih lastnostih, ki ne morejo biti enako razvidne od nikoder in torej poenotena izhodišča za njihovo obravnavo ne obstajajo (PBL, 2009). Razvrščevalni princip sistemske integracije zakrivi, da ostanejo mnogi aktualni vidiki javnih dilem zapostavljeni le zato, ker so pomembni po nekem drugačnem kriteriju prednostnega razvrščanja. Postopek multikriterialne prioretizacije alternativ v več vzporednih domenah presoje in razvrščanja, kot v primeru projektov socialne ekonomije v Pomurju, omenjeni problem sicer močno ublaži, vendar pa niti pri tem uporabljeni sredinski postopek ne more odpraviti omejenosti tega pogleda, ki je vgrajena v samem konceptu »zmagovalne celovitosti«.

Tretji primerjalni koncept se zanaša na prepričanje, da je celota sestavljena iz elementov, ki so sposobni doseči lastnosti, ki sistem same in neposredno integrirajo. Potrebno je zgolj zagotoviti, da bodo elementi sistema, v proučenem primeru organizacije v javni upravi, posedovali zahtevane lastnosti, oziroma da bodo v žargonu celostno obvladovali kakovost in bili v tem pogledu čim bolj odlični. Isto miselno podlago imajo vladne politike, ki si prizadevajo izboljšati državljane, zlasti njihovo marljivost, fleksibilnost na trgu dela in podjetnost kot pogojev, da bo sistem kot celota deloval dobro. Prizadevanje za celovitost zdaj ni več poslanstvo najpomembnejših izbranih ampak so imperativ za slehernika. Takšen koncept bo pogodu vsem, ki se izogibajo povezovati vprašanje družbene celovitosti in ovir, ki jih prizadevanjem zanjo zastavlja obstoječa toga sistemska struktura (družbene enostavnosti). Primer je pokazal na drugo možno sprevrženje tovrstnih prizadevanj za celovitost, zaradi izrecno interne narave teh prizadevanj, da se odlični v imenu prizadevanj za celovitost vdajo občudovanju samih sebe.

Kot zastavljeno že na začetku in zdaj potrjeno, ima vsaka avtonomna družbena perspektiva nek svoj vidik družbene celovitosti. Integralno gledano ima celovitost različne obraze, ki morajo biti hkrati prikazani in uresničeni, ker so sami le parcialno celoviti. Prizadevanje za celovito celovitost, kolikor je sploh dosegljiva, je na koncu lahko le rezultanta na moč raznorodnih prizadevanj za njene specifične vidike. Prišli smo torej do spoznanja, da celovitost ne pomeni več isto kot enovitost. Opraviti imamo z različnimi koncepti heterogenega koncepta celote, zato prizadevanje za celovitost (sintezo) ne vodi neposredno (z agregiranjem) v celovitost ampak vodi najprej v usklajevanje razlik (korelacijo) med zagovorniki njenih različnih izrazov.

Povedano drugače, prizadevanje za celovitost mora v kompleksnih pogojih, kot je pokazal tudi primer evalvacijske sinteze, uporabiti dvofazen postopek. V prvem so predmet vrednotenja primarni pomeni, ki opredelijo konkurenčne vizije celovitosti, v drugem pa sekundarni, ki različne vidike celovitosti povežejo v njihovih obrobnih izrazih. Takšen postopek je pomemben, ker razmeroma redka nasprotja načelne narave kanalizira proč od mnogo številnejših primerov ujemanj, s čimer šele omogoči sintezo.

Dvostopenjski postopek spoznavanja kompleksnih zadev zagotovi nediskriminatorno upoštevanje stvari, ki so si na konvencionalen način gledano kontradiktorne. Nepopačeno spoznavanje kompleksnega družbenega pojava mora enako resno upoštevati majhno število velikih pomenskih nasprotij (primarni pomeni) kot tudi veliko število majhnih pomenskih ujemanj (sekundarni pomeni). Spoznanje, da je treba družbene pojave obravnavati kompleksno, tako preprosto pomeni, da jih je treba obravnavati v zlatem rezu njihove dvojnosti. Ta pa se razteza med razlago njihovih primarnih pomenov, ki so za družbo konstitutivni, vendar na nesomeren in zato le na globoko razdvajajoč način, in razlago sekundarnih pomenov, ki edini presečno omogočajo celovit pogled na vrednoteni pojav, vendar le v vsebinah, ki za nikogar niso bistvene.

Takšna razrešitev kompleksne enačbe je videti notranje razklana le dokler je obravnavana v prevladujočem enostavnem načinu razmišljanja, ki sprejme le enostavne odgovore. Razrešitev te enačbe je lahko le kompleksna, torej jo je treba prebrati v njenem pojmovnem sistemu. Možnost celostnega spoznanja kompleksnih družbenih pojavov je zasnovana kot integracija oziroma kot sistem povezav dveh ločenih procesov, uravnovešanja in kohezije. Prvi je proces obnavljanja stabilnosti sistemske strukture skozi uravnovešanje temeljnih razmerij med njenimi konstitutivnimi sestavinami, ki določajo primarne vidike vrednotenja družbenih zadev s stališča njihove notranje homogenosti. Drugi je kohezijski proces povezovanja podobnosti ter ujemanj na sekundarni ravni pomenov.

Takšno ločevanje ustreza Durkheimovi (Suicide, 1897, v De Boe in dr., 1999) razdelitvi, ko je razlikoval dve plati integracije: mehansko in organsko. Prva je mera sistemske interne homogenosti. Ta vidik se tiče se primarnih pomenov. Uveljavlja se s trdimi prijemi – na definicijski ravni, ali v konstitutivnem smislu –, kot v primeru izbire javnih prioritet po v naprej danih merilih, ali celo z neposrednim uveljavljanjem univerzalizmov kot v času, ko je bil (za nas) svet še enostaven. Primarne razmejitve so pomembne za ohranjanje sistemske stabilnosti in identitete, vendar so zaradi svoje strukturne narave obenem tudi glavni vzrok togosti. Če bi bili vsi pomeni primarni in potemtakem vse povezave v družbi močne (Granovetter), kakor so v družini, v klubu, med prijatelji ali kakor velja za vse druge primere, ko je neka skupnost utemeljena s sklicevanjem na isti skupni imenovalec skupne identitete (vero, nacionalnost, znanost, nazor), tedaj bi bila skupnost notranje popolnoma enotna ali popolnoma razklana (ni samo ene družine, vere, naroda, spola, znanosti…) in se zaradi skrajne pregretosti nasprotij nikoli ne bi zmogla vzpostaviti kot delujoč sistem. Čeprav bi bil v tem primeru sistem pomensko kar se da homogen, bi bile sistemske povezave med pomenskimi poli, ki jih zagovarjajo nasprotniki odsotne in brez notranje koherence družba ne bi mogla obstati, kljub svoji pomenski jasnosti. Zaradi odsotnosti povezav med pomenskimi nasprotji kompleksnega pojava ne bi mogli celostno razložiti.

Ravno zato je treba upoštevati tudi drugi, organski vidik integracije. Drugi vidik pokriva sekundarne pomene ter ima svoje korenine v kohezijski težnji sistemskih fragmentov k povezovanju zaradi prizadevanj preseči omejitev svojih resnic in lastnih konceptov celote (kar jim preprečuje, da se družbeno uveljavijo, kar je ena osnovnih aspiracij ljudi kot družbenih bitij). Organska integracija zajema tokove med člani sistema zato, da izrazi intenzivnost njihovih relacij, ki so edine zaslužne za povezanost na sistemski ravni. Tukaj so v ospredju šibke povezave v zadevah, ki so postranskega pomena, ker niso načelne ampak vsakdanje. Vendar če pa bi vse povezave v družbi šibke in vsa njena nasprotja hladna – razrešljiva skrito za našimi hrbti, kakor predvidevajo evolucionisti, na primer Adam Smith, Schumpeter ali Hayek s teorijo spontano razširjajočega reda, bi sistem kot celota notranjih varoval, ki jih po svoji podobi vgrajujejo politični akterji, postal nestabilen. Njegova identiteta bi bila sčasoma zabrisana z nesmiselnostjo evolutivnega razvoja dogodkov, ki gre v vse smeri in se nikoli ne ustavi, da si vzame čas za globok premislek in korenite odločitve. Zgled eksplozije sekundarnih povezav je globalni trg, ki bogati različnost, ki ima vse manjši smisel, pomembne razlike, kot so okoljske in socialne posebnosti lokalnih prostorov, pa povsod, kjer niso pluralno uveljavili sožitja »nekompatibilnih« primarnih vrednot, počasi odmirajo.

Družbenih zadeve ne moremo doumeti celostno zgolj na ravni sekundarnih pomenov, ker nikoli ne moremo vedeti, kaj pomeni za nas vse kar vemo o družbenih pomenih, ki jih podajajo drugi in kar zvemo v zvezi z vsem, kar je za nas same samo postranskega pomena. Skupnost kot sestav avonomnih enot mora imeti lastna izhodišča za razmišljanje o sebi in ta so opredeljena šele na ravni njenih primarnih pomenov, to pa nalaga v proučevanje družbenih zadev vgraditi nesomerna razmerja. Družba ni samostan, spokojen kraj, od koder so izgnane vse velike dileme in globoka nasprotja. Prav narobe. Po mnenju sistemskega teoretika in Nobelovca Herberta Simona (1969) družb brez globokih nasprotij, ki so, kakršna so, nedvomno večinoma načrtna in zavestna, ne bi bilo, vsaj ne na tako visoki ravni kompleksnosti, na kakršni obstajajo danes, če se navznoter ne bi organizirale kot heterogeni sestavi avtonomnih podsistemov, ki nimajo skupnega težišča in so med seboj le šibko povezani.

Imperativ celovitosti po Durkheimu zahteva sistemski pristop k proučevanju procesov, ki potekajo med togo strukturiranimi primarnimi pomeni v sistemskem centru in tokom kohezivnih relacij njegovih članov na sistemskem obrobju. Integracija kot strategija celostne obravnave ima tako dve plati, ki ju je treba upoštevati hkrati: centralno plat ravnovesja in obrobno, kohezijsko plat. Na ravni primarnih pomenov si prizadevamo za ohranjanje ravnovesja med načelnimi, nesomernimi razlikami, ki se pokažejo pri vrednotenju v zvezi z zadevami, ki imajo za sodelujoče univerzalni pomen. Pri porajanju celostnih pomenov nanje ni mogoče računati, a imajo kljub temu nenadomestljivo vlogo pri njihovem zagotavljanju. Poslanstvo vzdrževanja ravnovesja je na prvi frontni liniji družbenih razkolov brezkompromisno uveljavljati načelne razlike, ki razlago družbenih zadev sploh delajo kompleksno. A to je kot vemo le ena plat procesa.

Na drugi strani si s kohezivno integracijo na ravni sekundarnih pomenov prizadevamo za povezavo povezav, ki jih zagotovijo majhna ujemanja in podobnosti. Pokažejo se, ko z načelne obravnave glavnih nasprotij v zvezi z vrednoteno zadevo preidemo na obravnavo mnogih nenačelnih zadev. Tako imamo spet isti navidezni postenostavni paradoks. V kontekstu multipolarne kompleksnosti je načelnost, ki vedno podpira neko idejo homogenosti, na koncu zaslužna za varovanje temeljnih sistemskih razlik. In nasprotno, elementarna različnost je postala podlaga »enovitosti« na višji ravni, ne da bi bil s tem vsiljen nek konkretni koncept celovitosti. Sistemske (družbene) razlike so uveljavljene z zagotavljanjem načel enakosti (ravnovesje razlik) in obratno, sistemska celovitost je pridobljena z uveljavljanjem razlik. Enovito je porojeno iz raznovrstnega in obratno, raznovrstno je porojeno iz enovitosti.

Celovitost je potem lahko le dosežek navidez kontradiktorne kombinacije med centralnim in marginalnim, primarnim in sekundarnim, ki tvorita podlago družbene dialektike (Comtois, 1986). Če gledamo sredinsko, sta to dva sočasna vidika celostnega vrednotenja družbene kompleksnosti: primarni vidik si lahko predstavimo kot ogrodje, ki pomene drži pokonci z logično zaokroženimi in legitimnimi opredelitvami, medtem ko so sekundarne (relacijske, interakcijske) vsebine tiste, ki razlago kompleksne zadeve držijo skupaj takoj, ko ji sredinsko vdihne perspektivo presečnosti.

Zdaj na koncu to novo miselnost celovitosti prelijemo nazaj v čisto prvo posodo, iz katere smo se na začetku lotili naše alkimije raziskovanja možnosti celostne obravnave družbenih zadev – predvsem na primeru javnega upravljanja skupnega dobra v razmerah kompleksnosti. »Alkimija« je poseben spoznavni postopek, ki skuša z uporabo primitivnih ali vsaj prvinskih pripomočkov poseči v bistvo stvari; postopek temelji na »umetnosti redčenja in zgoščevanja« (lat. solve et coagula) z namenom preoblikovanja kakovosti, ki vodi k bistvu in na koncu spreobrne tudi samega alkimista v »zlato« stanje duhovne izpopolnjenosti. Izogibali smo se zlasti anorganskemu družboslovju, sofisticiranim orodjem ter infrastrukturi uradne znanosti –, ker so okuženi z virusom enostavne, objektne in pozitivistične razlage družbenih zadev in zagledani vase. Znanstvena neodličnost je tukaj cenjena in instrumentalizirana, ker pomaga izviti se iz zaslepljenosti, ki smo ji podvrženi kot člani togih in inertnih skupnosti, ki si mislijo, da so že prispele do »Konca zgodovine« (Yoshihiro Fukuyama, 1992) in tako nedovmno odkrile tudi njen kamen ultimativne modrosti.

Kompleksna obravnava družbenih zadev v sredinski perspektivi predvsem uvaja strast po celostnem. S sredinskega izhodišča bodo naši partikularni interesi v našem lastnem interesu lažje izpolnitve na vsaj enem področju manifestiranja začeli sami stremeti k tesni povezanosti s splošnimi pogoji doseganja skupnega dobra in s tem k poglabljanju svoje kolektivne mentalitete in vrednot univerzalnosti (bratstva, enotnosti). In nasprotno, političnim elitam in drugim odgovornim za javne politike bo v luči kompleksnosti postalo na povsem racionalni podlagi razvidno, da je uresničevanje splošnih ciljev blaginje držav, unij in planeta usodno odvisno od uveljavljanja pogojev družbene in lokalne različnosti in torej od svobode posameznika in avtonomije njegovih ožjih skupnosti.

Šele, ko se zgodi to dvoje, bo prizadevanje za družbeno različnost prispevalo k utrjevanju družbene enotnosti in nasprotno, bo prizadevanje za družbeno povezanost svoje možnosti najbolje uveljavilo z izpolnjevanjem pogojev pluralne družbe. Danes je namreč ravno obratno: sekundarne povezave šibke moči so v zvezi z globaliziranimi tržnimi tokovi in tehnološkimi spremembami primarnega pomena, medtem ko so izvirne primarne vrednote okolja in socialne pravičnosti marginalizirane, ko so podrejene materialnim vrednotam gospodarskega napredka. V bližnji preteklosti je medtem v glavnem že propadel model družbene ureditve, ki je bil natančno nasprotje sedanjega sistemskega enoumja in je na račun zapostavljanja vrednot svobode posameznikov in ožjih skupnosti vse svoje upe stavil na uresničevanje primarnih pomenov pravičnosti, bratstva in enakosti…

In to vse zato, ker si resnice o svojih skupnih zadevah ne znamo postreči pri sobni temperaturi.

(Bojan Radej, SDE, 23. marec 2012)