Kocka je razpadla, gremo na volitve! Predvolilni čas pa je tudi čas za norije in pustne šeme. Se je že začelo. Nezaupnica v državnem zboru je zadala milostni strel in Pahorjevo četo rezervistov in zadnjih Mohikancev končno odrešila dolžnosti. In ko je prvič zadišalo po volitvah, so začele riniti na plano »nove« strankarske politične alternative, ki zdaj rastejo kot gobe po dežju.

Nekatere so, kot je med gobovjem sicer običajno, povsem neužitne, pa tudi užitnih se je po mnenju poznavalcev treba lotiti kar se da zadržano.

Za zdaj najbolj izvirna je na nacionalni televiziji predstavljena alternativa nekdanjega ljubljanskega župana Jožeta Strgarja, ki prebuja Slovenijo. Na pot se – kot pravi sam – podaja zmeden in slabo obveščen. Tako je! Tega od prebuditeljev že dolgo nismo slišali, pa smo jih izkusili zadnje čase kar nekaj, vsakovrstnih. Blagor nam, da se je enemu zdaj končno tako docela in celo javno odprlo. Bravo Strgar, ti si naš človek! (Nekaj podobnega se je sicer skoraj zgodilo že pred kratkim, ko je nek župan jasno in glasno povedal, kako je po občini (pod)kupoval potrdila za nek svoj projekt).

Večina slovenskih politikov je drugačnih kot Strgar. Nastopajo samozavestno, saj niso neorientirani, vsi so v politiko vstopili že dobro obveščeni. Imeli so jasno poslanstvo storiti to in to, da bo tako najbolje za vse. Zgraditi še več krasnih stanovanja, avtoceste, nov blok termoelektrarne Šoštanj, velikansko igralnico tik ob meji in otok pred Izolo. Vse to in še marsikaj, nič jih ne zaustavi. Mi kot Dubaj, nihče drug nima tako prosvetljenih politikov, ki vedo, kako se skrbi za dobro ljudi. Saj nimajo vsi take sreče! Vzemimo, Na daljnem islandskem otoku so še do nedavnega imeli predsednika vlade, ki jih je vodil tako slabo, da zdaj – facti brutti – polaga račune pred sodiščem, ker se zaradi njega vsem ljudem slabše godi.

A v resnici politikov nismo nikoli potrebovali za to, da bi nam pripovedovali, kaj je treba storiti. Težava ni le v tem, da so doslej narekovali napačne stvari. Najbolj nesprejemljivo je, da so si mislili, da morajo voditi po neki poti, ki so si jo sami zamislili. Nikomur izmed eminentnih politikov, razen Strgarju!, pa doslej ni prišlo na misel, da bi se ozrl naokrog in vprašal druge, kaj mora kot izvoljeni politik narediti za njihovo dobro. Natanko tako so bili namreč politiki tudi mišljeni, ko so bili še čisto novi in dokler se niso nasrkali političnega opija.

Drugo novo alternativo, ki pa z velikimi črkami prinaša radikalno spremembo paradigme, predstavljata Matjaž Hanžek in Manca Koširjeva z gibanjem za trajnostni razvoj. V politiki nam bosta na voljo zlasti zaradi nesposobnosti dozdajšnjih političnih ekip, ki so skrbele le za lastne interese in za interese kapitala. Onadva ne bosta kot Strgar. Njuno poslanstvo je kot sama bistra hči planin. »Dajeta se na razpolago družbi«, ker vesta, kako drugače delati.

Oba sta sicer dobro izkušena v delu v javnem sektorju. Ampak sprememb v javnem upravljanju, ki so po njunem potrebne, ne moreta doseči tako, kakor sta si prizadevala doslej – od spodaj navzgor za bolj avtonomno civilno družbo – niti od znotraj skozi institucije sistema, v katerih sta (bila) zaposlena. Za to, da se pokaže, kako je treba delati, je potreben naskok na oblast, kjer je mogoče delovati s pozicije moči od zgoraj navzdol. Nesebičnost njune žrtve je tako najbolj v tem, da bosta avtonomno delovanje zamenjala za avtoritarno, da bosta družbene spremembe namesto skozi spreminjanje sebe dosegla z oblastjo nad drugimi, z narekovanjem, kako se prav dela. (Narek bomo seveda poslušali mi, ne politične stranke, ki jih bo zmaga tega gibanja pahnila v opozicijo in tako v udoben položaj gledalcev). Takšna alternativa je slaba, predvsem pa je zamenjala sredstva za cilj in s tem zavrgla idejo samo.

Ključni v novi alternativi bodo »nekontaminirani kandidati«. Nekaterih med njimi se res že dolgo manj spomnimo po tem, kar so naredili do osamosvojitve, kot jih pomnimo po tem, česa niso storili od takrat naprej. Čistost je lepa stvar, vendar je v tem primeru posledica oportunizma. Večine doslej razkritih protagonistov, ki tvorijo zvezdno nebo novega gibanja in obljubljene nam stranke, res ne poznamo po radikalnosti njihovih dosežkov, ampak v najboljšem primeru kot namrgodene sopotnike političnih elit zadnjega desetletja. In to z močnim salonskim pridihom.

Novo gibanje in skorajšnja stranka bo na prvem mestu zastopala ideje trajnostnega razvoja. Stranka bo promovirala razvoj kot alternativo sedanji politiki, ki promovira razvoj!? To bodisi skriva kakšna globokoumna sporočila, ki jih doslej še nismo uspeli izluščiti, ali pač nepremišljen projekt z ne prav uspešno prikritimi odtenki pokroviteljskega odnosa do javnosti. Za vsem tem tokrat ne tičijo ekonomisti, ampak sociologi, zdravniki, psihologi in geografi. Ekonomisti si zdaj počasi lahko začnejo umivati roke.

Dosedanje prevladujoče slabo vodenje države tako s strani tranzicijske desnice kot levice nikakor ne sme privesti do splošnega znižanja norm političnega delovanja in zahtev, ki jih javnost postavlja tistim, ki se potegujejo za politični mandat. To, da uveljavljene politične in z njimi prežete civilno družbene elite niso zmožne ponuditi radikalne alternative modelu vladanja iz zadnjega desetletja, ne spreminja prav nobenega postulata te države kot socialne in temeljno demokratične. Slabo vladanje ne sme odpreti poti slabim alternativam, ampak naj vodi k poglobitvi nezadovoljstva in k zaostritvi in razširitvi kritike ter uveljavljanju okoliščin, ki bodo omogočile vrnitev funkcij države na področju javnih dobrin v roke izvirnih nosilcev, to je avtonomnih posameznikov in ožjih skupnosti.

Morda čas še ni povsem dozorel za takšno radikalnost, a ura teče in neko obdobje se izteka. Če danes ne vidimo priročnih alternativ, še ne pomeni, da jih res ni. Radikalne alternative obstajajo, a še nimajo velikih možnosti za uveljavitev, ker preveč ljudi še vedno potiho upa, da radikalne rešitve in z njimi povezana negotovost, ali bolje, grožnja konformizmu, niso nujno potrebne. Alternativ ni le dokler nas je dovolj strah za sedanje, četudi vse skromnejše udobje (ne za udobje kot takšno, le za sedanji način, na kakršnega smo ga vajeni uživati). In tukaj, če kje, je edina priložnost v preteklih dnevih ponujenih instantnih političnih alternativ. (B. Radej, Članek napisan za Večer, rubrika Pogledi)