Kljub temu, da Slovenija po mednarodnih standardih ne spada med prezadolžene države, pa problem javnega dolga postaja tema številka ena tudi pri nas. Do izbruha zadnje krize je bil javni dolg za evropske razmere nizek. Potem pa se je »bruto dolg splošne države« eksplozivno povečal skoraj za polovico, kar je štirikrat bolj kot se je v Italiji ter dvakrat bolj kot v Grčiji in Portugalski ter za četrtino več kot v Španiji, državah torej, ki so na robu bankrota.

Povečanje javnega dolga je nujno kot edina možnost za kratkoročno saniranje posledic izbruha krize. Profesor Krugman je v vlogi kolumnista newyorškega časopisa Times dramatiziral: ponesrečenemu, ki krvavi je treba nujno dati transfuzijo, razlago o preventivi pred nesrečo pa prihraniti za primernejši trenutek. Soočene z infarktom finančnih trgov morajo vlade najprej oživiti njihovo delo s tem da jim dovajajo življenjsko potreben svež kredit.
S tem pa vlade prav še nič ne posežejo v dolgoročne razloge za izbruh krize. Prav nasprotno, ravno takšno reševanje posledic krize z dodatnim zadolževanjem dolgoročno šibi sedanji položaj. Ta pa je že šibek zaradi s krizo izsiljene makroekonomske nestabilnosti in zniževanja standarda javnih dobrin, zlasti socialne varnosti in socialne kohezije. Vlade pravih vzrokov krize sploh še niso začele reševati ampak so, kot je v nedavnem intervjuju za Spiegel izjavil finančni magnat Soroš, doslej samo kupovale čas in čakale, da se stvari čim bolj same vrnejo v stare tirnice. Prva faza soočenja s problemom, ki od nas zahteva radikalne rešitve, je pogosto zanikanje problema in zdaj še nismo nič dlje.
Mnenja o tem kako se pravilno odzvati na krizo so docela nasprotujoča. Eni po skoraj stoletje stari teoriji zagovarjajo anticiklično povečanje javnega dolga v času krize, kar pomeni, da država pospešeno financira javne programe in s tem vsaj delno zapolni praznino in nevtralizira negativne učinke krčenja s krizo najbolj prizadetega dela gospodarstva za blaginjo ljudi. Ko se gospodarska rast obnovi, pa pride na vrsto odplačevanje dolgov in znižanje zadolženosti. Njim nasproti stojijo nasprotniki kakršnegakoli še dodatnega povečevanja že itak prevelikega javnega dolga. Od vlad zahtevajo naj pogoltne grenko pilulo krize in mislijo dolgoročno, kar pomeni, da znižajo svojo prezadolženost in trajno odpravijo osnovne vzroke za svojo odvisnost od finančnih trgov. Država je na račun davkoplačevalcev preobjedena in kljub temu nenasitna zver, ki jo je potrebno z razdolževanjem izstradati. Ponujajo tri možne recepte: naj bodisi vlade omejijo zgornjo raven dovoljenega javnega dolga ali naj odpravijo proračunski primanjkljaj na letni ravni ali naj se javni dolg poveča le za toliko, za kolikor se obenem zniža tekoči proračunski primanjkljaj.
Zagovorniki povečanja dolga se imajo za socialno pravične, vendar za ceno osiromašenja prihodnjih generacij, ki bodo morale odplačevati dolgove. Zagovorniki razdolževanja se imajo za svobodoljubne, ko ljudi branijo pred pohlepno državo, četudi jih s tem osiromašijo nekaterih osnovnih socialnih pravic, s katerimi to svobodo uživajo.
A teorija, kot vse bolje vidimo, tukaj ni tako pomembna. Ko je na oblasti vlada, ki ne zna ali noče spremeniti svojih ideoloških prioritet, da bi radikalno posegla in odpravili vzroke in kontekst krize, tedaj sta obe strategiji docela brezupni. Medkrizno anticiklično povečevanje javnega dolga je idealen inštrument vlad, ki nimajo vizije vodenja države, ker jim nudi lažjo pot, da preprosto s svežim denarjem začasno gasijo težave. Na drugi strani je omejevanje javnega dolga prikladen inštrument za oblast, ki svojo priložnost v krizi izrablja za skrivanje svojega ideološkega boja za fiskalnimi prijemi.
V tej luči, ki osvetljuje tudi slovensko oblast in način njenega kriznega vodenja je videti, da vprašane dolga preprosto ni primarno pomembno. Kriza je res finančna, a če bomo o izhodih iz nje razmišljali le finančno, to ne bo zadoščalo, vsaj ne Sloveniji, ki v svetu mednarodnih financ ne bo nikoli imela lastnega vzvoda. V ospredje kot kronski balon, katerega prenapihnjenost je razgalila finančna kriza stopa nezmožnost vlad(e) dosegati korenite družbene preobrate, ki bi edini omogočili hkrati razdolževati javne bilance in obnoviti doslej zanemarjene ustvarjalne potenciale, ki bi odtehtali negativne učinke zategovanja pasu – socialno ekonomijo, lokalne trge, človeške vire, socialni ter ekološki kapital – na presečen način z gospodarskimi projekti. To bi zahtevalo, da se strateške odločitve porajajo od spodaj, ne več le od zgoraj in kot zdaj vse bolj, od zunaj.
Zavzemanja za razdolževanje držav kot primarnega cilja protikriznega delovanja vlad so nevarno dvorezna. Izstradana zver ne bo mogla opraviti svojih nalog ampak bo postala le še bolj zverinska, ko bo s krčenjem socialnih programov odplačevala dolgove, in ko bo z vsiljenimi prioritetami krčenja izdatkov odločanje o javnih financah še bolj izolirala od demokratičnega vpliva javnosti. To že ne služi nobenemu dolgoročno sprejemljivemu cilju, potrebno je nekaj povsem drugega. Zver je treba spet udomačiti v službo gospodarju, ki nosi ključ njene kletke in ji vsak dan prinaša hrano. Nedvomno je treba obroke poslej bolj skromno in skrbno odmeriti, vendar naj žival dobi vse kar normalno potrebuje in vedno še dodatne nagrade za pridnost. Končati pa se morajo časi, ko si je smela svoje obroke izmišljevati sama, niti si poslej ne sme več izbirati gospodarja in ukazov, ki jim bo sledila.
Radej Bojan. Poslano v objavo v Večer, rubrika Pogledi