V nečem stari in novi družbeni red nista prav nič različna. Visoki predstavniki državne politike še vedno živijo in tem hujše, javno delujejo prežeti z idejo, da Slovenijo v boljše življenje vodi le ena najboljša pot, ki jo, kot po nekem usodnem pravilu ali prekletstvu, kakor komu ljubše, najbolje poznajo ravno oni.
Vse druge poti prinašajo nesprejemljiva tveganja za uresničevanje dolgoročnih idealov splošnega napredka.
Začelo se je že z osamosvojitvenim projektom, ki je bil doslej edini po mnenju večine prebivalstva res neizbežen v primerjavi z alternativami, ki so se ponujale in nekatere celo kar vsiljevale. Izpolnitvi osamosvojitvenega cilja je sledil tranzicijski projekt izgradnje lastne države z radikalno modernizacijo nekaterih najbolj zaostalih segmentov družbe – predvsem neučinkovitega javnega upravljanja preskrbe javnih dobrin ter na mednarodnem trgu nekonkurenčnega gospodarstva. Inštrument za povečevanje konkurenčnosti gospodarstva je liberalizacija tržnih tokov in z njim so politiki kar dobro udarili po ljudstvu. Zdaj je liberalizacija dosegla tolikšne razsežnosti, da je že posegla v vse pore družbenega življenja, čeravno o tem, kje so primerne meje trga, nikoli ni bilo splošne načelne razprave, še manj javnega odločanja. Samo vizija ene poti.
Še pred iztekom tranzicijskega projekta je štafeto edine prave poti prevzel projekt vključevanja v evropsko unijo in prilagajanje globalizaciji. Po vsaj nominalni zadostitvi vsem pogojem in končnem vstopu v EU itn., ko se je zazdelo, da smo na cilju in poti niso več važne, sta zavladali brezciljnost in praznina, ki so ju zapolnjevale svetilniške utvare politikov, v ozadju pa tudi napihovanje tajkunskih balonov. A kmalu je prišel trenutek streznitve, ki je politični eliti prinesel odrešitev, da se je spet lahko oprijela nove edine prave poti, ki so jim jo začeli narekovati monetarni ekonomisti in mednarodni finančni trgi.
Edini način, da Slovenija obdrži vajeti v svojih rokah, je bil še nedavno sprejem pokojninske reforme. Samo nekaj tednov po referendumskem padcu reforme so nujni javnofinančni prihranki kljub temu doseženi alternativno z rebalansom proračuna in se bodo, kot zdaj obetajo v vladi, povečali s pocenitvijo izvajanja javnih storitev in z znižanjem stroškov za javno upravo.
Edina opcija vladnih strategov je bil še pred kratkim francosko-nemški vlak. A zdaj v resnici »Evropo« poganja nazaj drveči grško-portugalski vlak, kjer spet čemi v nujnostih vsa razsvetljena slovenska politika. Potovanje nazaj v realnost se je na svoj drakonski način izkazalo za koristno vsaj v tem, da je bila kriza povod za uveljavitev mehanizmov varovanja trdnosti evra, kot jih evropski politiki niso bili zmožni sprejeti v revolucionarnih časih njegovega uvajanja.
Politični besednjak edine prave poti je bogat z različnimi metaforami, ki pa ne povedo ničesar o naši svetli prihodnosti, ampak samo ustvarjajo varljive in po vsej verjetnosti neuresničljive asociacije. Profesor Kozy, komentator spletne strani www.globalresearch.ca, navaja tri primere. Vladni protikrizni ukrepi so nas »vrnili na pravi tir«, »prižgali so luč na koncu tunela« in nas vodijo na pot »okrevanja«. Če je vlak na pravem tiru, še ne zvemo, ali se res pelje v pravo smer. Luč v tunelu seveda obstaja in to na obeh straneh, nič pa ne vemo, o katerem koncu tunela govorijo. Okrevanje pomeni vrniti se v prvotno stanje, ampak kdaj bodo ekonomije okrevale – ko se na že dosežene predkrizne vrednosti vrne borzni indeks, dohodek na prebivalca ali tudi število zaposlenih? In če bodo gospodarstva okrevala – ali to pomeni, da je cilj politikov vrnitev v stanje pred krizo in ponavljanje že videnega ali v neko drugačno, kakovostno novo stanje, ki bo tovrstne krize preprečevalo?
Politika edine poti je tudi brez takšne spolzke metaforične podpore govorjenju v tri dni za politike nedvomno privlačna. Če imajo na voljo le eno pot, potem imajo tudi samo en zemljevid, ki mu je treba slediti, saj so ga pazljivo zrisali nekje, kjer se na potovanja v prihodnost spoznajo. Prepustiti se je treba toku silnic v okolju, v to so potem prisiljeni, za svoje ravnanje tako rekoč ne morejo odgovarjati. Edina preostala možnost je samo edina udobna možnost, ki politike osvobaja strateških dilem in jih osvobaja zahteve, da bi razvili vizijo vodenja države in za njeno uveljavitev zastavili svojo politično usodo. Takšni politiki vodenje države jemljejo le kot oblast nad sedanjostjo, morda tudi nad razlago preteklosti, svetlejša prihodnost pa jim je kaj malo mar – oni so jo že dosegli.
Politična elita se trudi prepričati javnost, da smo zamudili vse priložnosti razen zadnje. Ker je zadnji odcep le zadnja možnost, že sam po sebi ni najbolj idealna izbira in povezan s težavami potovanja, ki bi se jim lahko izognili, če bi bili, ko je bil še čas, bolj preudarni glede tega, kaj je v prihodnje dobro za vse. Pot v prihodnost prek zadnjega odcepa zahteva vračanje, da pridemo tja, kjer smo že bili, le da bosta zdaj potrebna dodatna trud in odrekanje.
Tako zadnji odcep za prihodnost vodi predvsem do odrekanja prihodnosti večini na račun tega, da bo manjšina lahko vladala v zavetrju svojega oportunizma in vizijske izpraznjenosti. Zanje je kot edino možnost bolje sprejeti zadnji odcep, kot pa tvegati odločitev in stopiti na neznani teren prihodnosti, ki jim odreka vsevednost in razblinja utvaro njihove premoči. Za osvajanje prihodnosti je moč podeljena voditeljem, ki so modri, ustvarjalni, sposobni prevzemati odgovornost in vztrajati pri prizadevanjih za uresničevanje skupnih vizij. Brez njih ostaja naša prihodnosti že preverjeno ponavljanje istega na vse nižji ravni možnosti in tako vnaprej oropana predvsem vsakega upanja.
Začelo se je že z osamosvojitvenim projektom, ki je bil doslej edini po mnenju večine prebivalstva res neizbežen v primerjavi z alternativami, ki so se ponujale in nekatere celo kar vsiljevale. Izpolnitvi osamosvojitvenega cilja je sledil tranzicijski projekt izgradnje lastne države z radikalno modernizacijo nekaterih najbolj zaostalih segmentov družbe – predvsem neučinkovitega javnega upravljanja preskrbe javnih dobrin ter na mednarodnem trgu nekonkurenčnega gospodarstva. Inštrument za povečevanje konkurenčnosti gospodarstva je liberalizacija tržnih tokov in z njim so politiki kar dobro udarili po ljudstvu. Zdaj je liberalizacija dosegla tolikšne razsežnosti, da je že posegla v vse pore družbenega življenja, čeravno o tem, kje so primerne meje trga, nikoli ni bilo splošne načelne razprave, še manj javnega odločanja. Samo vizija ene poti.
Še pred iztekom tranzicijskega projekta je štafeto edine prave poti prevzel projekt vključevanja v evropsko unijo in prilagajanje globalizaciji. Po vsaj nominalni zadostitvi vsem pogojem in končnem vstopu v EU itn., ko se je zazdelo, da smo na cilju in poti niso več važne, sta zavladali brezciljnost in praznina, ki so ju zapolnjevale svetilniške utvare politikov, v ozadju pa tudi napihovanje tajkunskih balonov. A kmalu je prišel trenutek streznitve, ki je politični eliti prinesel odrešitev, da se je spet lahko oprijela nove edine prave poti, ki so jim jo začeli narekovati monetarni ekonomisti in mednarodni finančni trgi.
Edini način, da Slovenija obdrži vajeti v svojih rokah, je bil še nedavno sprejem pokojninske reforme. Samo nekaj tednov po referendumskem padcu reforme so nujni javnofinančni prihranki kljub temu doseženi alternativno z rebalansom proračuna in se bodo, kot zdaj obetajo v vladi, povečali s pocenitvijo izvajanja javnih storitev in z znižanjem stroškov za javno upravo.
Edina opcija vladnih strategov je bil še pred kratkim francosko-nemški vlak. A zdaj v resnici »Evropo« poganja nazaj drveči grško-portugalski vlak, kjer spet čemi v nujnostih vsa razsvetljena slovenska politika. Potovanje nazaj v realnost se je na svoj drakonski način izkazalo za koristno vsaj v tem, da je bila kriza povod za uveljavitev mehanizmov varovanja trdnosti evra, kot jih evropski politiki niso bili zmožni sprejeti v revolucionarnih časih njegovega uvajanja.
Politični besednjak edine prave poti je bogat z različnimi metaforami, ki pa ne povedo ničesar o naši svetli prihodnosti, ampak samo ustvarjajo varljive in po vsej verjetnosti neuresničljive asociacije. Profesor Kozy, komentator spletne strani www.globalresearch.ca, navaja tri primere. Vladni protikrizni ukrepi so nas »vrnili na pravi tir«, »prižgali so luč na koncu tunela« in nas vodijo na pot »okrevanja«. Če je vlak na pravem tiru, še ne zvemo, ali se res pelje v pravo smer. Luč v tunelu seveda obstaja in to na obeh straneh, nič pa ne vemo, o katerem koncu tunela govorijo. Okrevanje pomeni vrniti se v prvotno stanje, ampak kdaj bodo ekonomije okrevale – ko se na že dosežene predkrizne vrednosti vrne borzni indeks, dohodek na prebivalca ali tudi število zaposlenih? In če bodo gospodarstva okrevala – ali to pomeni, da je cilj politikov vrnitev v stanje pred krizo in ponavljanje že videnega ali v neko drugačno, kakovostno novo stanje, ki bo tovrstne krize preprečevalo?
Politika edine poti je tudi brez takšne spolzke metaforične podpore govorjenju v tri dni za politike nedvomno privlačna. Če imajo na voljo le eno pot, potem imajo tudi samo en zemljevid, ki mu je treba slediti, saj so ga pazljivo zrisali nekje, kjer se na potovanja v prihodnost spoznajo. Prepustiti se je treba toku silnic v okolju, v to so potem prisiljeni, za svoje ravnanje tako rekoč ne morejo odgovarjati. Edina preostala možnost je samo edina udobna možnost, ki politike osvobaja strateških dilem in jih osvobaja zahteve, da bi razvili vizijo vodenja države in za njeno uveljavitev zastavili svojo politično usodo. Takšni politiki vodenje države jemljejo le kot oblast nad sedanjostjo, morda tudi nad razlago preteklosti, svetlejša prihodnost pa jim je kaj malo mar – oni so jo že dosegli.
Politična elita se trudi prepričati javnost, da smo zamudili vse priložnosti razen zadnje. Ker je zadnji odcep le zadnja možnost, že sam po sebi ni najbolj idealna izbira in povezan s težavami potovanja, ki bi se jim lahko izognili, če bi bili, ko je bil še čas, bolj preudarni glede tega, kaj je v prihodnje dobro za vse. Pot v prihodnost prek zadnjega odcepa zahteva vračanje, da pridemo tja, kjer smo že bili, le da bosta zdaj potrebna dodatna trud in odrekanje.
Tako zadnji odcep za prihodnost vodi predvsem do odrekanja prihodnosti večini na račun tega, da bo manjšina lahko vladala v zavetrju svojega oportunizma in vizijske izpraznjenosti. Zanje je kot edino možnost bolje sprejeti zadnji odcep, kot pa tvegati odločitev in stopiti na neznani teren prihodnosti, ki jim odreka vsevednost in razblinja utvaro njihove premoči. Za osvajanje prihodnosti je moč podeljena voditeljem, ki so modri, ustvarjalni, sposobni prevzemati odgovornost in vztrajati pri prizadevanjih za uresničevanje skupnih vizij. Brez njih ostaja naša prihodnosti že preverjeno ponavljanje istega na vse nižji ravni možnosti in tako vnaprej oropana predvsem vsakega upanja.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev
Poslano v objavo v Večer, rubrika Pogledi
Oznake: slo