In tocno to se zgodi, ko zaupanje v »sistem« postane samoumevno, tako kot je postalo v potrošniški družbi in državi blaginje, dveh najvelicastnejših ruševinah našega casa! Iz kolosalnega borznega poloma se bo treba veliko nauciti.

V zacetku tega desetletja je bil v kuhinji visokih mednarodnih financ razvit borzni recept s kombinacijo izjemno strupenih sestavin, ki jih je privlacne naredil šele šcepec zelo mocnih, avtoritarnih zagotovil najbolj pristojnih, da je zvarek odlicen in vreden svoje cene. Tako so financniki šele lahko logiko dolga obrnili na glavo in iz njega naredili vrednostne papirje kot kapital, ki naj bi mu bilo usojeno, da postane sam sebe poganjajoci stroj, perpetum mobile svetovnega gospodarstva. Fizika tukaj ne pomaga, carobni dodatek, ki unici vse strupe, je prevec cudna snov. Nekaj casa jo barmani javnega mnenja lahko klešejo kot led, dokler ne gredo s svojo silo predalec, ko trdna gmota nenadoma izpari kot para. Ta cudna snov je seveda zaupanje.