Vlade torej vse vrocicne pripravljajo “izhodne strategije”, da bomo z njimi izšli iz krize mocnejši. Izracun je cisto po butalsko preprost in pameten: “prestrukturiranje” pomeni, da bodo nekonkurencna podjetja propadla (še pomnite, koliko casa se že ni dalo otresti kamna za vratom, na katerem je pisalo Mura?), tako da bomo na koncu vsi skupaj s podjetji, ki se uspejo obdržati, še bolj konkurencni in mocnejši. Brezposelni se bodo lahko oprijeli nove rasti in se z njeno pomocjo spet potegnili na suho. Ostali se bodo morali še bolj prestrukturirati in postati prilagodljivejši, da bodo kdaj kasneje, ko bo rast še mocnejša, tudi sami za kakšno rabo.
Zagovorniki ideje, da je naša usoda, torej naše službe in tudi osnovne materialne zmožnosti za spodobno preživetje, odvisna od gospodarske rasti, pravijo, da rast izvira iz pocetja koristnih stvari na vse boljši nacin. Koristnih za koga, to v glavnem lahko zdaj že vsak sam dobro vidi. Ali res na vse boljši nacin? Deloma prav gotovo, vendar pa to ni najbolj povezano z gospodarsko rastjo. Upoštevaje narašcajoce ekološke stroške in nezadovoljstvo ljudi imamo sicer dovolj razlogov, da trdimo tudi nasprotno, a pustimo tokrat to ob strani! Gospodarska rast je bila, ce izvzamemo obdobja povojnih obnov, najvišja takrat, ko so lahko predvsem velika podjetja v imenu dobicka pocela, kar so hotela, politiki pa so medtem gledali cim bolj proc. Skoraj desetletno obdobje visoke gospodarske rasti v casu napihovanja financno-hipotekarnega balona in njegovo razpocenje z izbruhom krize je kar prirocen primer.
Uradna ekonomska zgodovina sicer uci drugace. Zacetek industrijske dobe v Angliji v drugi polovici 18. stoletja naj bi sovpadal z zacetkom visoke gospodarske rasti, ta pa naj bi bila povezana s tehnološkimi inovacijami. Novejše študije to ucenje spodbijajo. Tehnološke inovacije so bile le koincidencni dejavniki rasti, ki so povzrocile lokalno, casovno in sektorsko omejene epizode gospodarske rasti. To se ni spremenilo od 14. stoletja naprej, najprej je bilo znacilno za vplivna obmocja pristaniških mest v Italiji, kasneje na Nizozemskem in tako je bil tudi v Angliji po izumu parnega stroja.
Glavni dejavnik za prehod družb v razmere obsesivne gospodarske rasti niso bile tehnološke inovacije, ampak nekaj povsem drugega. O zacetku obsedenosti lahko govorimo šele od zadnje tretjine 19. stoletja naprej in povod zanjo ni bila nikakršna znanstvena ali tehnološka inovacija. Takrat se je zaokrožalo prvo stoletje industrijske dobe, v casu katere se je industrija tako razširila in postala tako prispevna in vplivna, da je njena nadaljnja usoda postala pomembna za usodo vlad, ki so ji zato podelile kar se da ugodne družbene pogoje za nadaljnje širjenje. Zacetek obsesije gospodarske rasti torej predvsem sovpada z opredelitvijo vlad za družbeno zapoved gospodarske rasti. Enostavno povedano je rast usodno odvisna od tega, da politiki zavihajo rokave in umikajo družbene “prepreke” gospodarski rasti. Gospodarska rast je postala prva državna prioriteta in težišce “tekmovanja držav”, kjer ima rast vlogo mirnodobnega nadomestka vojne in vse manj necesa, kar ima kaj odlocilnega opraviti s prizadevanjem za povecevanje obce blaginje ljudi.
Zato ni presenetljivo, kaj v zvezi s tem kažejo javnomnenjske raziskave. Takšen ekonomski model ne uživa vec javne podpore, nezaupanje ljudi v tiste, ki zagovarjajo imperativ gospodarske rasti, od ekonomistov do politikov, se kopici. Kljub temu vlade še naprej silijo s ciljem rasti v osrcju vecine svojih ukrepov. Veljavni razvojni strategiji EU (Lizbonska strategija) in Slovenije (Strategija razvoja Slovenije) sta bili sprejeti skoraj istocasno – zgodaj leta 2005 – in sta navkljub vecinskemu nasprotovanju javnosti postavili zahtevo rasti na prvo mesto. Javnomnenjska raziskava Eurobarometra je pokazala, da 63 odstotkov vprašanih nasprotuje prednostnemu zviševanju gospodarske konkurencnosti na racun okolja – najbolj so temu nasprotovali v Slovenija (82 odstotkov). Zaradi vladnega preziranja mnenja ljudi se je mocno znižalo zaupanje v demokracijo, ki po nekaterih ocenah še nikoli ni bilo tako nizko.
Vse vec poznavalcev problematike zagovarja preobrat in razglasitev konca dobe gospodarske rasti, vsaj kot družbene prioritete, drugi pa celo za konec dobe napredka. Ceprav so med njimi razlike v stališcih velike, so si blizu v oceni, da se je prizadevanje za materialni napredek danes izrodilo v glavni problem cloveštva. Najprej so v zacetku sedemdesetih let na to opozorili tisti, ki so spoznali nerešljivost enacbe stalne rasti na planetu omejenih možnosti, ce ne spoštujemo njegovih samocistilnih in obnovitvenih ciklusov kot osrednjega dejavnika naših razvojnih odlocitev. Ko prestopimo te meje, postanejo posledice naših dejanj nepovratne in pogoji življenja na planetu se zacnejo zaostrovati lokalno in globalno. Zato so zagovarjali “minimalni bioekonomski program”, oziroma cim manjšo današnjo porabo za cim daljše ohranjanje nedotaknjenih energetskih in materialnih zalog kot pogoj, da bo zadovoljevanje osnovnih clovekovih potreb, ki je v osnovi odvisno od naravnih bogastev, sploh možno. Drugi spet so se zavzeli za zavestno omejevanje rasti in njeno popolno zaustavitev (meje rasti).
Danes, posebej sooceni s trepetajocim oprezanjem politikov za prvimi znaki preobracanja krize v gospodarsko oživljanje, je vprašanje rasti, predvsem žrtev, ki je je vredna, spet v ospredju. Po mnenju kritikov rasti gospodarska rast ne bi vec smela uživati politicnih podpor. Zasnovati je treba družbo nerasti (fr. decroissance, angl. degrowth). In ce jo hocemo doseci, se moramo najprej vprašati, kaj pomeni to, da ekonomija vlada nad vsem drugim v življenju v teoriji in praksi, predvsem pa v naših glavah.
Koncept nerasti je zato najprej usmerjen k deekonomizaciji duha. Nerast ne sme biti obravnavana kot cilj, njen namen ni preobrniti rast v upadanje, ampak sprožiti preskok v nacinu delovanja družb. V osrcju te zahteve je opustitev privilegijev za tiste, ki prispevajo h gospodarski rasti, saj demokracije ni mogoce vzdrževati z nedemokraticno uporabo narodnih bogastev, denarja, javnih dobrin. Ali kot idejo nerasti morda najbolje preslika izjava enega izmed nasprotnikov dogme rasti: gre preprosto za to, kako ne vec biti progresiven na reakcionaren nacin.
Vladne strategije izhoda so zgrešile bistvo, ce nas vracajo nazaj v tisto, kar je ravno privedlo v krizo, to pa je predvsem slepo zaupanje trgu in zavzemanje za konkurencnost gospodarstva kot kljucnega kazalnika tega, kako svetla bo naša prihodnost. Nasprotja ekonomskega razvoja so tako nakopicena, da je skrajni cas obvladati ihto napredka, ki v najboljšem primeru ne vodi nikamor ali pa nas vraca celo v preteklost, in se koncno vrniti k oživitvi izvirnega pomena ekonomije kot umnega upravljanja z vsemi, ne le komercialno uporabnimi bogastvi. To bo možno le tako, da imamo, ko gre za napredek, vsi enako možnost prispevati, bodisi s podjetniškimi, socialnimi, ekološkimi ali humanimi prispevki, ki šele vsi skupaj in v medsebojni povezani ustvarjajo celostno blaginjo. A zdi se, da bo najprej treba tistim politikom, ki ne bodo hoteli dovolj hitro doumeti, da so casi dogme rasti minili, v naše dobro, za naše golo preživetje, cim prej odtegniti vsakršno pozornost.
