Spremna beseda k prevodu knjige Serge Latouche, »Preživeti razvoj – Od dekolonizacije ekonomskega imaginarija do gradnje alternativne družbe«. Teza spremne besede je, da posamicna obravnava razlicnih vrst razvoja (gospodarski, socialni, ekološki….) ni razlog za necelovitost rezultatov razvoja ampak je prav pogoj celovitosti, pri cemer pa je treba opustiti enostavno obravnavo problema, ki v družbenih raziskavah prevladuje in jo nadomestiti s kompleksno. Po tej poti Latouchevo tezo o koncu razvoja zamenjam s tezo o drugotnosti razvoja. Uporabno za evalvatorje ker pove, kako se celostno lotiti stvari, ki so v svoji notranji naravi razklane. Prejšnja verzija besedila (april 2009) je razširjena (novo II poglavje).

DRUGOTNI RAZVOJ.[1] Spremna beseda k prevodu dela Serge Latouche, »Preživeti razvoj – Od dekolonizacije ekonomskega imaginarija do gradnje alternativne družbe« (Survivre au développement. De la décolonisation de l’imaginaire économique à la construction d’une société alternative, Editions Mille et une nuits, Pariz, 2004, prevedla Katarina Rutar). Ljubljana, Založba /cf*, 2009

I. Serge Latouche – kritik gospodarskega naprednjaštva

Serge Latouche (rojen 12. januarja 1940) je francoski ekonomski antropolog in filozof ter zaslužni profesor z Univerze Pariz-Sud (Orsay). Zlasti tistim, ki berejo v francošcini, utegne biti že znan kot avtor, ce ostanemo pri novejših delih, Justice sans limites[2] [Pravicnost brez meja], ki je odgovor na »pojav 11. september«, in Petit traité de la décroissance sereine[3] [Mala razprava o umirjeni nerasti]. Ukvarja se z ekonomskimi in kulturnimi študijami hegemonskih odnosov »razvitega« Severa do »nerazvitega« Juga, s podrazvitostjo tretjega sveta in z epistemologijo družbenih znanosti. Je eden odmevnejših kritikov ekonomske ortodoksnosti in zlasti paradigme gospodarske ucinkovitosti kritik »družbe rasti«, utemeljene na družbenih privilegijih za tiste, ki sodelujejo pri ustvarjanju dodane vrednosti, ki statisticno izmerjena doloca vsebino gospodarske rasti.[4]

Latouche eden vodilnih clanov organizacije La Ligne d’horizon[5] [Obzornica], katere glavni namen je kritika gospodarskega naprednjaštva (progresivizma). Je osrednja osebnost antiutilitaristicnega gibanja v družbenih znanostih (MAUSS – Mouvement Anti-Utilitarisme dans les Sciences Sociales).[6] Gibanje izdaja Revijo MAUSS (La Revue du MAUSS).[7] Njeni zacetki segajo v leto 1981, ko je skupina francoskih akademikov s podrocja ekonomije, sociologije in antropologije protestirala proti podrejanju vsemogocnemu ekonomskemu modelu, ki je instrumentaliziral vizijo družbenih odnosov in demokracije.[8] Ustanovitev revije je povezana z nasprotovanjem, da bi bila družba urejena po nacrtu monetaristov in avstrijske ekonomske šole (Hayek), po katerih je racionalna teorija družbene izbire (angl. RAT – Rational Action Theory) temeljna ne le za obravnavo tržnih procesov, ampak tudi javnih podrocij, kot so šolanje, zdravje in varnost. Tržno miselnost so prevzeli mnogi sociologi in filozofi in s tem družno z ekonomisti tlakovali pot neoliberalizmu, katerega duh je vladal od osemdesetih let preteklega stoletja do financnega zloma leta 2008. Ravno v obdobju zadnjega desetletja se dokazuje, da je gospodarska rast samounicevalna. Poganja jo denar, ki izvira iz bancnega dolga. In ker je dolgov že bistveno vec kot denarja v obtoku, je obresti mogoce odplacevati le z najemanjem vedno novih posojil, kar pa spet zahteva gospodarsko rast. Taka gospodarska rast zgolj vzdržuje dolg in financne piramide, ki temeljijo na iluzijah, da je neskoncna rast mogoca. Zdaj rast ni vec pomembna kot vir blaginje, ampak le še širi osnovno ploskev piramide financnih iluzij, da se ta ne podere vase. Gospodarska rast tako le ustvarja zaveso, ki prikriva pretakanje bogastev z dna v vrh piramide.[9] Enako misli Paul Krugman, danes verjetno najvplivnejši ameriški ekonomist, ki si je za svoja dognanja pri analizi tržnih ciklov leta 2008 prislužil Nobelovo nagrado za ekonomijo, ki trdi, da je sedanji koncept gospodarske rasti, zasnovan na dolgu in zamišljen kot piramidna shema, nevzdržen.

Ime gibanja MAUSS in njene revije je seveda povezano s francoskim sociologom, antropologom in kritikom utilitarizma Marcelom Maussom (1872-1950). Mauss je v delu Esej o daru[10] velicastno zavrnil predpostavke vladajoce ekonomije kopicenja presežkov. S študijem antropološkega gradiva je odkril in pojasnil vrsto mehanizmov, s katerimi družbe razporejajo te presežke. Ugotovil je, da so nekatera starodavna ljudstva za ekonomski presežek poskrbela povsem drugace kot z neskoncnim akumuliranjem in sicer tako, da so ga obredno prerazdelila k tistim z manjšimi presežki ali s primanjkljaji. Razlog obdarovanja je povezan s prepricanjem, da je treba darove narave (nacionalnih bogastev) prerazdeliti med vse, da bi s tem obnoviti družbene vezi.

Mauss pojasni, da je v miselnosti obdarovanja osrednjega pomena obredna vez med darovalcem in obdarovanim, ki je reciprocna, a pomembnejša od samega predmeta obdarovanja in pomembnejša tudi od tega, ali bo darovalec v zameno dobil dar, ki bo po vrednosti ekvivalenten tistemu, ki ga je podaril, ali ne. Dar kljub temu vedno zahteva reciprocnost in nikoli ni zastonj. Akt obdarovanja je zacetni korak za vzpostavitev ali ohranjanje vezi – darovalec pokaže svojo velikodušnost in si s tem prisluži spoštovanje. Sprejem darila je drugi korak, namenjen temu, da obdarovanec prizna, da je darovalec velikodušen, in potrdi sprejem družbene vezi. Reciprocnost obdarovanja je tretji korak v ekonomiji daru, ki prica o casti, blaginji in svobodomiselnosti prvotnega obdarovanca; reciprocni dar je, ce je le mogoce, vecji od prvotnega darila, lahko pa je tudi manjši.

Pomembno pri tem je, da je obdarovanje mehanizem kroženja presežkov, ki ne povzroca družbene odtujitve (kakor jo tržna menjava), ker kroženje daril obenem pomeni kroženje družbenih vezi, ki so pripete na darove in od njih neodtujljive. Ekonomija daru krepi družbene vezi hierarhicno, ker tistim, ki lahko darujejo vec, pripada vecje družbeno priznanje in si si ne podreja družbe v prid vecanja materialne blaginje, ampak ji ostaja podrejena. Še v casu anticne Grcije (in še stoletja zatem), kot piše zgodovinar Moses Finley[11], ekonomski presežki bogatih niso bili namenjeni kopicenju bogastev ampak družbenega ugleda s financiranjem koristnih javnih del – od vzdrževanja vojske, financiranja športnih iger in gledališca; izdatki so bili sicer prestižno motivirani, vendar le v družbenem pogledu, ne pa tudi ekonomsko. Ekonomija daru, ki je bila, kot na primer kamene dobe pokaže že Marshal Sahlins[12], nujna za obnavljanje družbe obilja. Vsaj v pomenu, da niso živeli v stalnem pomanjkanju, kot ga danes narekuje ekonomska dogma relativne redkosti, po kateri ne obstaja nic takšnega kot zastonj kosilo – nekdo sicer lahko pride do kosila brez placila, ce ga ukrade ali mu ga placa država s podporami, vendar pa more nekje nekdo na koncu ta racun kljub temu poravnati.[13] Ekonomska ideja daru v post-razvojni dobi spet oživlja – uresnicujejo jo prostovoljci, spletni odprtokodni projekti, zagovarjajo jo tudi privrženci predloga za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (na primer, Van Parijs[14]).

Latouche je v svojih prejšnjih delih sicer že zavrnil dogmo gospodarske rasti, mišljeno kot kopicenje ekonomskega presežka. Podpihovanje materialnega kopicenja je za Latoucha nesmiselno, ker na ravni celotnega sistema ustvarja pomanjkanje in v koncni posedici deluje kot »stroj za stradanje ljudstev« (str. 67).[15] Vpeljal je pojem »nerast« (fr. décroissance, angl. degrowth), ki pa ne pomeni negativne rasti, ampak, kakor zapiše v Petit traité, »razvojni ateizem«. Gospodarska rast in naprednjaštvo nista vec primarni vprašanji, ki bi smeli še naprej, s podporo vladnih inštrumentov, trga in denarne politike tako usodno vplivati na procese v družbi in naravi kot doslej. Prav narobe, Latouche je preprican, da je treba zasnovati družbo nerasti: ce jo hocemo doseci, se moramo najprej vprašati, kaj pomeni to, da ekonomija vlada nad vsem drugim v življenju – v teoriji in praksi, predvsem pa v naših glavah (str. 74). Koncept nerasti tako predvsem uvaja zahtevo po ponovni opredelitvi meja ekonomske racionalnosti.[16]

II. Rast in nerast

Zacetek moderne dobe gospodarske rasti vecina ucbenikov postavlja v drugo polovico osemnajstega stoletja in na zacetek industrijske revolucije v Angliji. Po mnenju Clarka pa je bila v tem casu gospodarska rast kaj malo drugacna od lokalnih epizod koincidencne gospodarske rasti od štirinajstega stoletja naprej v vplivnih obmocjih pristaniških mest v Italiji in kasneje na Nizozemskem. Gospodarsko rast v Angliji je povzrocil razmeroma srecen preplet dveh dejavnikov in sicer na eni strani uvedbe parnega stroja v tekstilno industrijo in drugic, neobicajno visoka rast prebivalstva v tem casu, ki je omogocila zaposlitev teh tehnologij in zagotavljala lakoto po njihovih izdelkih. Celotna angleška ekonomija, upoštevaje tudi vse druge sektorje gospodarstva pa ni v tem casu nic posebej dinamicno prirašcala.[17]

Clark torej meni, da tehnološke inovacije niso bile glavni dejavnik za prehod gospodarstev v obsesivno rast. O zacetku moderne dobe gospodarske rasti lahko po njegovem govorimo šele od zadnje tretjine devetnajstega stoletja naprej in vzrok zanjo ni bila znanstvena ali tehnološka inovacija ampak jih je treba poiskati povsem drugje. Dotlej se je industrijska proizvodnja razširila na mnoga podrocja in postala tako prispevna in vplivna, da je njena usoda bila kljucnega pomena za vlade nacionalnih držav in so ji zato podelile kar se da ugodne družbene pogoje za nadaljnje širjenje. Tako bi bilo mogoce zacetek dobe gospodarske rasti obravnavati v sovpadanju z opredelitvijo za družbeni imperativ gospodarske rasti in neoviranja vsakršnih gospodarskih pobud.

Vse odtlej so obdobja najbolj hitre rasti povezane ne le s polno izrabo podarjenih družbenih privilegijev ampak predvsem z iskanjem in izkorišcanjem vseh možosti za delovanje izven vsakršnih družbenih okvirov v svetu cistega pridobitništva, ki ga ne ovirajo niti moralne niti humane niti ekološke omejitve. Prva huda streznitev je prišla šest desetletij kasneje v borznem zlomu v tridesetih letih XX. stoletja, ko je družbeni imperativ gospodarske rasti prvic zauzdan z makroekonomskimi okviri nove, keynesianske rasti, kjer je država zadolžena za uravnavanje splošnih gospodarskih ravnovesij za zagotavljanje splošne stabilnosti, v kateri lahko proizvodnja dodane vrednosti nemoteno poteka. A šele s koncem druge svetovne vojne postane gospodarska rast globalna ideologija, ki je presegla celo kapitalisticno-socialisticno locnico. Vsaj v Evropi, ZDA in na Japonskem je gospodarska rast doživela vrhunec v obdobju povojne obnove 1950-1973. To je bilo obdobje razmeroma usmerjene gospodarske rasti, ki so jo narekovale nujne potrebe, kar je samo po sebi zoževalo možnost zajedavske gospodarske rasti. Vendar s prvimi znaki zniževanja povojnih stopenj rasti in posebej z neo-libralizacijo od osemdesetih letih gospodarska rast spet stopi na stara pota brezobzirnega napihovanja, ki se je izteklo v globalno financno krizo leta 2008.

Na drugi strani zacetki zagovarjanja koncepta nerasti segajo ravno v zgodnja sedemdeseta leta, ko je gospodarska rast spet postajala vse bolj sama sebi namen. Pojem nerast je leta 1971 prvi uporabil matematik in ekonom ist romunskega porekla, Nicholas Georgescu-Roegen v knjigi Zakon entropije in ekonomski proces.[18] Izhajal je iz termodinamskih zakonov, kar med drugim pomeni, da so posledice naših dejanj pogosto nepovratne, zato moramo razmišljati dolgorocno. V gospodarstvu to pomeni, pravi Meadows, sistemski teoretik in soavtor »Mej rasti«, da vodilni ne bi bili nagrajeni za kratkorocne uspehe, v politiki pa bi morali podaljšati cas med volitvami.[19] Na tej osnovi je spodbijal možnost neskoncne rasti v materialno omejenem svetu. V nasprotju s tem je Georgescu-Roegen zagovarjal »minimalni bioekonomski program«,[20] namenjen cim daljšemu ohranjanju energetskih in materialnih zalog nedotaknjenih za prihodnje osnovne clovekove potrebe.

Takšno razumevanje ideje nerasti so radikalizirali Zeleni z eksplicitno zahtevo po zniževanju ekološkega odtisa gospodarske rasti. Gospodarstvo se mora podrediti možnostim naravnega okolja. To in sorodno stališce, cetudi je bilo od sedemdesetih, še posebej z izidom porocila Rimskega kluba »Meje rasti«[21], ki je podpiralo idejo ‘nicelne rasti’, zelo popularno, vendar uresnicenje te ideje ni imelo nobenih možnosti. Lievens je dobro pojasnil, ko je zapisal, da ideja nerasti ne sme biti obravnavana kot cilj, saj namen ni preobrniti rast v gospodarsko upadanje.[22] Za Ivana Illicha je koncept nerasti usmerjen najprej k de-ekonomizaciji duha. Nerast kot koncept je namenjena sproženju paradigmatskega preskoka v nacinu delovanja družb. Tudi Vincent Cheynet piše, da je v osrcju zahteve po nerasti predvsem opustitev privilegijev za tiste, ki prispevajo h gospodarski rasti, saj demokracije ni mogoce vzdrževati z nedemokraticno uporabo narodnih bogastev. Ali kot idejo nerasti morda najbolje preslika Jean-Paul Besset,[23] gre preprosto za to, kako ne vec biti progresiven na reakcionaren nacin.

III. Nerazvoj po kosih

V pricujocem delu Latouche poglobi kritiko gospodarskega naprednjaštva in se posveti še drugemu delu izziva, ko zavrne napredek tudi po kakovostni, razvojni plati. Razkosanje razvoja na gospodarski, socialni, ekološki, clovekov, lokalni itn razvoj in gojenje vsakega delnega razvojnega smotra posebej drobi kompleksna vprašanja napredka na manjše problemske sklope, s cimer zabriše njihova medsebojna razmerja. To je toliko spornejše, ker so ta razmerja pogosto konfliktna.

Posledica je, da živimo v dobi razvojev po kosih, piše Latouche (str. 27), ko poskušajo vlade s carovnijo lepljenja vedno novih pridevnikov na dogmo napredka zamegliti pogled na negativne posledice razvojniškega posega. Pri Vernonu so pridevniki kot odprta družba (Karl Popper) ali dobra družba (Graham Wallas)…, politikom orodje pretvarjanja kompleksnega v epigramsko, preusmerjajoc pozornost s tega, kar je problematicno na to, kar je prepricljivo in s tem odvracajo pozornost s tega za kar sploh gre.[24] Tudi ce na koncept razvoja prilepijo pridevnik ‘družbeni’, je jasno, da v resnici ne dvomijo o razvoju: v najboljšem primeru dominanti gospodarske rasti dodajo socialni ‘korektiv’.

Najbolj dosledno razvoj razkosa koncept trajnostnega razvoja[25], s katerim si vlade prizadevajo dokazati, da je možen gospodarsko ucinkovit, ekološko vzdržen, družbeno enakopraven razvoj z demokraticnimi temelji, ki je geopoliticno sprejemljiv in kulturno raznolicen (Latouche). V resnici pa se za vsem leporecjem skriva vedno globlje prenicanje miselnosti dobicka in nesmiselnega napredka v vse pore življenja. Življenje tako postaja le še privesek dobicka.

Z vrsto dokumentiranih navedb Latouche pokaže, da si tako poenostavljeno trajnostni razvoj predstavljajo v OECD – enem elitnih zahodnjaških klubov, namenjenem »ekonomskemu sodelovanju in razvoju« – in da si ga tako poenostavljeno predstavljajo v poslovnih krogih, mednarodni trgovinski zbornici in multinacionalkah. V njihovih predstavah so družbeni in ekološki vidiki samo podporni dejavniki gospodarske konkurencnosti. Trajnostni razvoj torej vladajoco dogmo o prednostnem gospodarskem napredku samo na zunaj kaže bolj sprejemljivo, zato da lahko ta v svojih temeljih še naprej ostaja enostranska. Zeleni razvoj je le imperativ »manjšega onesnaževanja, le da bi lahko onesnaževali dlje«.[26]

Življenje sámo je celota in lahko sprejme le celostne ucinke razvoja. A celostnost je v postmodernem casu izgubljena. Vlade so se znašle v sistemski krizi[27], ker se niso vec zmožne odzivati na kompleksne izzive vladanja, pri katerih se spopadajo nasprotujoce si vrednote napredka, ki pa so vse enako pomembne in se izražajo drugace na razlicnih ravneh družbene obravnave[28]. Ravetz[29] piše, da so ti casi postnormalni, ker se družbe spopadajo s pojavi, o katerih so dejstva negotova, vrednote v navzkrižju, vložki visoki in odlocitve nujne. Ker so vrednote v temeljih nasprotujoce si, nimamo vec nobene objektivne podlage za racionalno presojo med družbenimi alternativami, in zato tudi ni vec mogoca nevtralna obravnava družbenih dilem napredka. Splošni konsenz v takih razmerah ni vec mogoc. Zato se Ankersmit[30] sprašuje, kako lahko družba, v kateri vsi živijo v lastnem moralnem svetu, sploh preživi, ce doživi kolaps v svojem centru in s tem izgubi podlago, ki je pogoj za njeno enotnost? Nezmožnost celostne obravnave javnih dilem tako vnaprej obsodi na neuspeh vsako raziskovanje o tem, kakšna vrsta družbe je bolj clovecna in kako razne družbene ureditve ustrezajo clovekovi naravi.

Latoucha iz tega izpelje sklep, da »bi bilo nemara treba izdelati drugacno paradigmo razvoja. Še eno! A kakšno?« (str. 43) – tega po vec kakor petdesetih letih iskanja izhoda iz osiromašenih konceptov napredka še ne vemo. Ovreci je treba dogmo razvoja po kosih, to je jasno, ker so sadovi razvoja užitni le celostno. Po drugi strani pa nihce noce priklicati nove dogme univerzalnega razvoja, ki bo spet samo iluzija in zavajanje vecine. Nova paradigma razvoja mora biti, kot trdi Wolfgang Sachs, vecdimenzionalni in relacijski koncept (str. 17). Tudi Vernon nasprotuje zamislim enovite družbe, ker že sama liberalna zasnova (zahodnjaških) družb pociva na prekrivanju vecpomenskih razlik. Latouche pravi, da moramo za zacetek stvari razumeti drugace, da lahko sploh postanejo drugacne, da si lahko zamislimo zares izvirne in inovatorske rešitve (str. 87). S tema dvema napotkoma se v nadaljevanju lotimo vprašanja, kako razmišljati o nasprotjih napredka blaginje.

IV. Ideja nesomernosti

Ce na dileme razvoja ne gledamo poenostavljeno kot OECD in poslovno zainteresirane združbe, ampak se jih lotevamo kompleksno, moramo spoznati, da je razvojev nedvomno vec, denimo gospodarski, družbeni in naravni, vsi pa so enako pomembni. Delni razvoji niso kratko malo mehanski sklopi stroja za napredek, ki deluje v zmožnih rokah vlad, ampak so konstitutivni podsistemi blaginje z medsebojno neprevedljivimi pogledi na njen napredek. Pri takšni zastavitvi obravnave razvoja imamo opraviti s kompleksnostjo, kjer so veljavne razlicne resnice, in kjer ucinki razlicnih vrst razvoja niso merljivi v istem merilu oziroma so nesomerni.

Webstrov slovar (1971) razloži nesomernost (angl. incommensurability) kot pojem, ki se nanaša na opozicije (vrednot, znanja), ki nimajo skupne osnove za primerjavo glede na kakovost, ki je predmet primerjanja. V družbi, denimo, obstajajo razlicne paradigme napredka blaginje, ki se med seboj razlikujejo po tem, katere vrednote postavljajo najviše in kako se lotevajo njihove obravnave. Narave, gospodarstva in družbenega vidika blaginje, na primer, ni mogoce obravnavati tako, da bi trdili, da je en vidik pomembnejši od drugih dveh. Kompleksna obravnava razvoja pomeni, da imamo opraviti z razlicnimi principi legitimnosti (napredka blaginje), in posledicno, da nimamo enotne predstave o tem, kaj naj bo družbeno primarno.[31] Razlicni principi primarnosti po Michaelu Waltzerju[32] veljajo za razlicne družbene »sfere«, vsaka sfera pa ima svoje distributivne norme, zato jih je treba obravnavati kot »konstitutivno nesomerne«, kar posledicno pomeni, da ni pravicno, ce akumulacijo dobrin v eni sferi dosežemo na racun akumulacije dobrin v drugi sferi in se pri tem ne menimo za distributivne norme slednje[33].

Sredi sedemdesetih let 20. stoletja sta razpravo o nesomernosti v filozofiji znanosti v zvezi z neprevedljivostjo znanja, pridobljenega z razlicnimi teorijami, vsak zase odprla Kuhn in Feyerabend. Logicni sistemi, na primer matematika, niso primerljivi, ce se razlikujejo v izjavah, ki jih jemljejo za aksiome; ravno tako se znanstvene teorije temeljno razlikujejo po tem, katere vidike realnosti si s svojimi predpostavkami izberejo kot relevantne[34] in jih pri proucevanju poudarijo. Zaradi nesomernosti rzlicnih teorij ne moremo priti do resnice, ker med konkurencnimi teorijami resnice ni mogoce racionalno izpeljati in je ovrednotiti. Zato, po Kuhnu, kratko malo ni mogoce izoblikovati celostne govorice, ki bi jo lahko uporabili za primerjavo konfliktnih paradigem znanja in, bolj splošno, družbene kompleksnosti.

Nesomernost kot pojem sta Kuhn in Feyerabend prevzela od matematikov. Prvi so o njej govorili pitagorejci (v zvezi z iracionalnimi števili, kakršni sta v2 ali , torej števili, ki ju ni mogoce izraziti kot veckratnika katerega koli drugega števila). V sodobno ekonomijo je pojem nesomernosti uvedel Otto Neurath (1882-1945), analiticni filozof dunajskega kroga, v razpravi o formalni racionalnosti ekonomije v »realisticni utopiji socializma«, ki bi jo po njegovi zamisli lahko uresnicili z racunovodstvom v naturi (nem. Naturalrechnung) namesto v denarju[35], ki sicer omogoca somernost, kar pa implicira, da je treba pojave obravnavati po tržni logiki, to pa v Neurathovi utopiji seveda ne pride v poštev. V najnovejšem casu je koncept nesomernosti v družboslovju oživila novo nastajajoca znanstvena veda mehkih kompleksnih sistemov, ki sisteme (družbe) proucuje kot celote in nastopa kot nasprotje prevladujoce redukcionisticne znanstvene dogme.

Nesomernost znanja ima pomembne posledice za razumevanje in uporabo znanstvenih dosežkov za vodenje politik, namenjenih urejanju skupnostnega življenja. Pomeni, da razlicno zasnovane in razlicno utemeljene znanstvene ugotovitve niso neposredno primerljive[36], ker jih ni mogoce neposredno prevajati[37]. Znanstvena spoznanja so kljub svoji formalni veljavnosti v širšem okviru zaradi nesomernosti zelo omejena, ker je vsaka trditev veljavna samo v razmeroma ozkem okviru specializiranega podrocja, v katerem je opredeljena[38]. Objektivna spoznanja torej niso nevprašljiva zgolj zato, ker so pridobljena znanstveno, prej nasprotno, šele takrat postanejo na pravi nacin vprašljiva, na nacin, ki najprej zahteva njihovo širše ovrednotenje. Nepristransko in neokuženo opazovanje sveta, ki bi bilo neodvisno od vsake teoreticne perspektive, ni mogoce[39]. Zato je treba tudi pri urejanju javnih vprašanj, utemeljenih z znanstvenimi spoznanji kot so tudi spoznanja o nacinih razvoja blaginje, racunati na vec enako veljavnih, vendar nasprotujocih si resnic.

Vladajoci redukcionisticni sociologiji in vladajoci redukcionisticni ekonomiji je ideja nesomernosti tuja, ker spodbija predpostavko, da družbene kontradikcije, povezane z resnico in ideologijo, temeljijo na izkljucevalnih oziroma antagonisticnih podlagah[40] – tako se je, na primer, družbene analize lotil Marx. Ce so temeljne opozicije legitimne, potem v družbi ne obstaja samo en pravilen pogled (crno ali belo), nic ni vec veljavno za vse, ampak je treba upoštevati pluralnost legitimnih perspektiv, te pa niso vec zvedljive na skupni imenovalec[41].

Ideja nesomernosti torej poseže v nacin obravnave družbenih pojavov, ker spodbija crno-belo miselnost. Po sistemski teoriji nobeno posamicno stališce ne more biti reprezentativno za opis celotne družbene kompleksnosti. Sistemski pogled predvsem zanika antagonizem kot osrednji in nujni nacin izražanja globokih družbenih (sistemskih) nasprotij, na primer, med delom in kapitalom, gospodarsko rastjo in naravo, lokalnim in globalnim razvojem gospodarstev.

To, da so družbene dileme praviloma prikazane kot antagonisticne, še ne pomeni, da takšne res so. Konflikti se praviloma prikazujejo popaceni zaradi necelostnega umevanja problemov, poenostavitev, osredotocanja na posledice, namesto na vzroke.[42] Antagonisticna predstavitev nasprotij je lahko naklepna. Družbeni antagonizem se pragmaticno razrešuje tako, da enkrat – ali nekje – dobi prednost ena stran (npr. tista, ki se zavzema za višjo konkurencnost kapitala) in drugic – ali drugje – nasprotna stran (npr. tista, ki se zavzema za višjo socialno varnost zaposlenih), nikoli pa tretji, cetrti … Obravnava družbenih dilem kot antagonizmov torej ohranja in obnavlja družbena nasprotja in, to je najbolj pomembno, obnavlja jih vedno in natancno na isti crti razkola. To ohranja družbeno strukturo nedotaknjeno in obenem varuje obstojeco strukturo moci. Tako ni vec sledu o naprednem dialekticnem boju nasprotij, ki antagonizme zgodovinsko povzdiguje na vse višjo raven izraza, ampak prav narobe, razklanost se potrjuje kot smisel sam zase. Pricakovali bi, da bo to poglabljalo prepad med antagoniziranimi deli družbene realnosti. Ampak Offe[43] nas pouci, da se je zgodilo prav nasprotno! Namesto razrednega boja so se zaredile ideološko nenacelne koalicije elit, katerih poslanstvo je reproducirati antagonisticne interese (npr. v okviru socialnega dialoga med sindikati in delodajalci; ali v okviru velike crno-rdece koalicije med levico in desnico) in katerih poslanstvo je potemtakem obramba družbe pred njeno pluralnostjo in kompleksno razlago.

S stališca nesomernosti so temeljna družbena nasprotja razvidna povsem drugace. Antagonizmi napredka so rezultat dolocenih predpostavk o družbi in naravi njenih notranjih nasprotij, ki jih z vidika kompleksnosti družbenih razmerij lahko imamo za poenostavljene. Kompleksna družbena nasprotja (v nasprotju z Marxom) niso osredotocena na eno nacelo organizacije, na družbeni antagonizem, povezan z razlicnim odnosom dela in kapitala do proizvodnih sredstev, ampak, kot pravi Bourdieu[44], na vec podrocij tekmovanja, kjer so v igri razlicne vrste enako pomembnih interesov, ki jih ni mogoce kratko malo prezreti.

Po kompleksni teoriji sistemov nobeno posamicno stališce ne more biti reprezentativno za opis celotnega sistema, zato v njej ni imperativa antagonisticne obravnave nasprotij. Analogno kot v naravi ali politiki so tudi v zadevah blaginje in njenega razvoja povsem razlicne stvari enako – in same po sebi – pomembne, zato jih je treba obravnavati loceno in sicer s prijemi, znacilnimi za vsako posebej. V naravi ni ekvivalentov za vodo, zrak in biotsko pestrost, vsak izmed teh treh podsistemov narave je pomemben sam po sebi, zato nobenega ni mogoce nadomestiti, ce hocemo organizme vzdrževati pri življenju. Enako je tudi v politicni sferi: zakonodajna, sodna in izvršna veja oblasti delujejo neodvisno in med seboj niso zamenljive, služijo pa istim skupnim ciljem javnega vladanja. Po trajnostni analogiji je treba tudi v zadevah napredka materialni, socialni in naravni vidik razvoja obravnavati kot locene in enako pomembne kategorije.

Podlago za tako razmišljanje daje že Bourdieu[45], ko piše o kompleksnosti družbenega prostora. Tudi Latouche, cetudi z izrecno nasprotnih pozicij, obravnava porazvoj, dobo, ki sledi koncu enoumja, utemeljenega z napredkom blaginje, kot nujno množinski pojav (str. 19) – in to prav zaradi spoznanja, da so posamezni delni razvoji nesomerni. Ugotoviti moramo torej dvoje. Najprej, da razvoj po kosih v okviru naprednjaške crno-bele miselnosti proizvede enostranske ucinke, ki ne morejo nikoli postati celostni; zato niso utemeljeni s stališca družbenih privilegijev in prioritet, ki jih posamezni deli razvoja uživajo. Obenem pa skozi pogled nesomernosti vidimo, da je predstava o razvoju, ki je razkosan na vec vzporednih vsebin, nujno potrebna prav za vecdimenzionalno obravnavo razvoja kot kompleksnega pojava. Zato spet vprašanje: si je sploh mogoce zamisliti celosten napredek blaginje, ce smo obsojeni na razvoj po kosih?

V. Celosten razvoj po kosih

Koncept trajnostnega razvoja izhaja iz tega, da imamo na eni strani opraviti z nezdružljivimi razlikami v pogledih na napredek, na drugi strani pa naj bi odgovorno do sebe, drug do drugega in tudi do zanamcev porajali celostne razvojne ucinke. Smer, v kateri lahko išcemo odgovor podaja že Latouche, ko navaja marksisticnega ekonomista Bernisa, ki pravi, da se pridevnik »trajnostni« ne nanaša na nepretrgano in neomejeno trajanje razvoja, kakor ga obravnava termodinamik Roegen-Georgescu, temvec na njegovo ireverzibilnost, se pravi, na nepovratnost negativnih in pozitivnih posledic kot unicenje ekosistemov ali kolektivno ucenje. Vladajoci gospodarski miselnosti, ki temelji na ideji neskoncnega in neomejenega materialnega kopicenja, je ideja ireverzibilnosti tuja, ker implicira omejitve. S trajnostnega stališca in sistemsko gledano, sta kopicenje in ireverzibilnost nasprotujoca si principa obravnav dilem blaginje, ki pa se obenem nanašata na dve povsem razlicni vrsti bogastev. Gospodarskega vidika ni mogoce izraziti z osnovnimi pojmi vidika narave in mu je tako vzporeden – na primer, bancništvo se vecinoma neposredno ne prekriva z ekologijo, varstvo biotopov pa ne z gospodarstvom.[46] Razlicni vidiki razvoja po kosih se pogosto ne prekrivajo in lahko samostojno izpolnjujejo svoje primarne cilje, ne da bi s tem posegali v primarne interese na vseh drugih razvojev. Torej si razlicni razvoji niso sami po sebi navzkrižni in jih zato ni prav obravnavati antagonisticno.

Binarno izkljucevalni nacin redukcioniticnega razmišljanja, katerega proizvod so družbeni antagonizmi je danes kljub spoznanjem, da je družba kompleksna še vedno globoko ukoreninjen. Od starih Grkov naprej razmišljamo dvodelno in izkljucevalno, po obrazcu ali-ali, resnica-laž, crno-belo. Poljskemu matematiku Janu Lukasiewiczu[47] gredo med prvimi zasluge, ker je v moderni dobi obudil tridelno logiko (res-neres-možno) ali vecdelno logiko razmišljanja, ki je primernejša od dialekticne metode tehtanja družbenih dilem, ki tudi same vecinoma niso crno-bele, ampak vecrazsežne. Lukasiewicz sicer ne zavrne dvodelne miselnosti, temvec samo pove, da lahko izbiramo med njo in tridelno logiko – in da svet, ki ga opisujemo s prvo, ni videti enak kakor tisti, ki ga opisujemo z drugo. V konkretnem primeru gre za to, da dileme razvoja niso vidne enako, ce jih obravnavamo kot binarne antagonizme ali kot nesomerne opozicije v miselnem okviru tridelne logike. Slednja daje logicni okvir za iskanje nacinov preoblikovanja globokih družbenih nasprotij iz nevarnih in tveganih binarno izkljucevalnih opozicij v pluralne. Mouffe[48] trdi, da je deantagonizirati nasprotja in sovražnike spremeniti v nasprotnike, boj pa v kriticno izmenjavo osnovna naloga demokracije. Tako tridelna logika ponuja možnost ekonomsko miselnost razširiti v demokraticen okvir prakticnega delovanja.

Pomen tridelne logike za proucevanje kompleksnih družbenih pojavov je mogoce enostavno ponazoriti s teorijo množic, ki jo za razlago multiplih (vecpomenskih) pojavov zagovarja Badiou[49], in z Vennovim diagramom. Diagram je leta 1880 teoreticno utemeljil John Venn (1834-1923), logik in filozof z univerze v Cambridgeu, in je namenjen proucevanju presecnih množic. Je vrsta Eulerjevih diagramov, pripravnih za študij razlicnih nacinov prekrivanja množic (unija, presek, vsebovana množica). Študij presecnih množic je primerno orodje za ponazarjanje situacij, ki v javnem upravljanju prevladujejo. Množice na primer lahko ponazorijo posamezne nesomerne vrste delnih razvojev, gospodarskega (G), socialnega (S) in naravnega (N)[50]. Presek se pojavi v nekaterih primerih, kjer skupni interesi dveh vidikov razvoja v dani situaciji prevladajo nad nacelnimi razlikami med njima. Preseki med množicami ponazarjajo situacije, kjer se hkrati uresnicujejo primarni cilji razlicnih delnih razvojev. Ekološki turizem je denimo sestavina preseka med gospodarskim in naravnim razvojem, socialno podjetništvo pa med socialnim in gospodarskim.

Vsak delni razvoj sam po sebi prispeva k blaginji tako, kakor ne more noben drug. Vendar loceno drug od drugega, naj so vsak zase še tako uspešni, ne proizvedejo nic celostne blaginje, saj so njihovi ucinki neprevedljivi. Po zamisli Vennovega diagrama so S, N in G nemi, ko pride do razprave o sistemskih vprašanjih. Med seboj lahko komunicirajo le v zadevah, ki so jim skupne, torej le v obrobnih vprašanjih in presecno. Ker v javnih dilemah soglasje o temeljnih vprašanjih ni dosegljivo, je celostnost mogoce iskati le presecno, kar pa je, gledano ožje, s stališca vsakega delnega razvoja zase, obrobnega oz. drugotnega pomena. Drugotne vsebine so torej edina podlaga celostne obravnave napredka blaginje. Celostni ucinki nastajajo šele presecno. Ravno zato je vsak vidik delnega razvoja s stališca celostne blaginje lahko ocenjen šele glede na ‘sekundarne’ vplive, ki jih ima na druge delne razvoje, ki imajo drugacne primarne cilje. Ali po Althusserju:[51] to, za kar se dozdeva, da je enemu vidiku razvoja (ali vladne politike zunanje), da je zanj drugotnega pomena (namrec vpliv na druge), »se ob konkretnejši analizi pokaže kot kljucna tocka, ki se drži njegovega bistva samega. Drugo se nahaja v samem srcu presoj primarnega.« Tako je razlikovanje med prvinskim in drugotnim napacna. Oba pola moramo misliti na isti ravni in ne v odvisnosti enega od drugega, še manj v podrejenosti sekundarnih vidikov primarnim.

Vennov diagram prikazuje dve ravni presekov. Osnovni so trije bilateralni ali dvostranski preseki med sosednjima delnima razvojema (SN oz. NS – socialno-naravnim oz. naravno-socialnim razvojem; NG/GN – naravno-gospodarskim/gospodarsko-naravnim; SG/GS – socialno-gospodarskim/gospodarsko-socialnim). Nato pa bilateralni preseki medsebojno tvorijo še tristranski (multilateralni) presek, ki prikaže terciarni vidik trajnostnega razvoja (SNG), ki je na obrobju obrobja, vendar obenem v samem centru kompleksnega družbenega pojava. Presek presekov je dosežek korelacije med bilateralnimi preseki (relacijami) in je kot tak sintezni indikator enotnosti sistemskih nasprotij med delnimi razvoji, ki odseva konsistentnost napredka blaginje, zasnovane na delnih razvojih.

Slika 1: Vennov diagram trajnostnega razvoja

Tukaj bi morali videti presek treh krogov, imenovanih S, N in G
Ker še ne znam v spletni program vstavljati grafov, si pomagajmo z domišljijo in s primerom – trije krogi se sekajo enako kot tukaj (le poimenovanja so drugacna)






Branje diagrama

Razvoji

Raven obravnave

Kakšne cilje ima vlada? / Pot do njih

S

Primarna

Neposredne koristi/

Kompromisi

N
G
SN

Sekundarna

Neposredne relacije/

Obrobna ujemanja

GN
SG
SNG

Terciarna

Sistemska korelacija/

Celovitost

S – socialni kot družbeni povezovalni vidik napredka; G – gospodarstvo kot neskoncno akumulativni materializem; N – narava kot danost našega omejenega casa in prostora

Miselnost, ki izhaja iz presecnosti, omogoca, da pri obravnavi globokih nasprotij napredka zavrnemo prisilo odlocanja za ali proti, za en ali drug koncept delnega razvoja; obstaja namrec tretja možnost in v kljucnih dilemah se lahko opredelimo presecno oz. sredinsko. Ta sredina nikakor ni posledica nerešljivosti nasprotij, ki jih vidimo izkljucevalno, nerešljivosti, ki pelje le h gnilemu kompromisu. Sredina, o kateri govorimo, je neizkljucevalna[52] in je dosežek tridelne miselnosti. Ceprav so s stališca vsakega posamicnega delnega razvoja te relacije zgolj sekundarne (SN, GN in SG) in terciarne (SNG)[53], so za ovrednotenje celostnih ucinkov razvoja osrednjega pomena. To pa zato, ker je edinole v presecnih obmocjih mogoce hkrati izpolnjevati razlicne ali celo vse primarne interese razvoja, ki so, ne smemo pozabiti, naceloma nesomerni.

Vennov diagram na primeru treh delnih razvojev trajnostne paradigme ponazarja, zakaj konfliktni pogledi razlicnih družbenih skupin na koncepcijo dobrega kot sta nacionalni ali javni interes, niso nekaj negativnega, nekaj, kar bi bilo treba eliminirati iz razprav, ampak so rezultat prvinske razlicnosti družb, ki jo je treba v kolektivnih odlocitvah upoštevati in zaposliti.[54] Pogoj za to je, da se v kontekstu družbene kompleksnosti zanimamo predvsem za relacije med delnimi razvoji, ki so nosilke temeljnih nasprotij napredka.

Latouche (str. 82) sam ugotovi, da bodo pluralne družbe lahko reproducirale svoje življenje le relacijsko. V Maussovem delu se relacijske strategije uresnicujejo v ekonomiji reciprocnega obdarovanja, ki pomirja nasprotja vzporedno s hierarhicim strukturiranjem skupnosti. Obravnava delnih razvojev po Vennovem mnenju tudi izhaja iz sekundarnih interakcij med tremi delnimi razvoji: skozi presecnost svojih razmerij v zadevah blaginje obnavlja družbeno vez (celostnost) in pomirja družbena nasprotja, s tem ko jih pluralizira. Kompleksna razlaga delnih razvojev torej ne nasprotuje izvirnim vzorom in hotenjem kritikov gospodarske rasti in naprednjaštva nasploh.

VI. Drugotni razvoj

Nasprotja med delnimi koncepti razvoja, ki so temeljna ne morejo biti nikoli presežena, zato je med njimi nesmiselno izbirati prvinske vsebine ali iskati konsenz. To pa ne onemogoca celostnega pogleda na kompleksna vprašanja razvoja, saj konsenz ni isto kot presecna miselnost. V zgornjem zgledu se ne prekrivajo in ne ujemajo soglasja imperativnih stališc o delnih razvojih ampak le obrobna stališca, ki so s stališca vsakega med njimi drugotnega pomena. Gre kratko malo za to, da nas iskanje resnice locuje in tako jo moramo tudi obravnavati – kot vzporedne druga na drugo. Spoznanje kompleksnega pojava kot je napredek blaginje omogoci šele presek nasprotujocih, vendar neizkljucevalnih resnic, izpeljanih iz sredinske miselnosti, ki teži h korelaciji le v vprašanjih drugotnega pomena. Po tem razumevanju »celota« v razvojnih vprašanjih ni vec mišljena agregatno, ampak kot koherenca.

Takšno razumevanje razvoja bi korenito spremenilo sedanji nacin njegove obravnave. O necem, kar je vnaprej doloceno kot družbeno primarnega pomena kot zdaj gospodarska rast, ni vec kaj demokraticno razpravljati. Ko pa enkrat gospodarska rast ne bo vec kljucna motivacija politicnih prvakov, ampak bo prevrednoten v družbeni pojav drugotnega pomena in drugotne (presecne) vsebine, tedaj bo odlocanje o razvoju, na primer o upravljanju narodnih bogastev in o naložbah javnih sredstev, lahko postalo odvisno le še od neposrednega demokraticnega odlocanja tistih, ki se jih posledice teh odlocitev najbolj ticejo, državljanov in njihovih asociacij. Zato bi za post-razvojne razmere morali iznajti nacine za demokratizacijo odlocanja o napredku blaginje, o ekonomski vsebini osnovnih clovekovih pravic, ki je zdaj odsotna, in o usmeritvah za prihodnost, ki bodo kos presecni miselnosti.

Ko razvoj enkrat spravimo v okvir njegove drugotnosti, torej ne smemo pozabiti nanj. Lievens si strategijo nerasti in nerazvoja razlaga kot tranzicijsko strategijo[55] med sedanjim netrajnostnimi praksami in prihodnjo ‘strogo trajnostjo’ stacionarne ekonomije[56] (steady state economics), ki je v službi cloveštva. Zdi se, da prizadevanje za razvoj ostaja pomembno vsaj zaradi dveh razlogov. Ekonomsko dekolonizacijo mentalitet bo težko uresniciti, dokler bo materialno pomanjkanje tako enostaven instrument za discipliniranje množic. Možna je šele, ko bo uresnicevanje clovekovih pravic materialno zavarovano, ali drugace, ko bodo ekonomske pravice postale del osnovnih clovekovih pravic, kot bi lahko dosegli z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka za vsakega polnoletnega državljana in državljanko. Drugi razlog je povezan s tem, da se enostranskim tokovom globalizacije ni mogoce izogniti; na tako prepišnem obmocju, kot je Slovenija, so ti tokovi lahko le destabilizacijski, in edino, kar je mogoce storiti, je, da tem tokovom zoperstavimo nasprotne težnje lokalne vitalnosti, vkljucno z lokalno gospodarsko mocjo, lokalnim denarjem in sistemi menjave,[57] energetsko in prehransko samooskrbo.

Ugotovitev, da je razvoj po pomenu in vsebini drugoten, daje podlago za zahtevo, da je treba vprašanja napredka blaginje umakniti iz izkljucnega dosega politicnih elit. Javni ali splošni interes blaginje in javne zadeve javnega napredka je treba vrniti javnosti. V vecrazsežno obravnavani družbeni realnosti za vlade ni vec polovicarstva vecnega gnilega kompromisa – preprosto razlago, ceš da so družbene dileme razklane, mora nadomestiti trodelna, presecna miselnost. Izbira je možna, vendar je skrajna: prihodnja družbena ureditev bo na podrocju napredka blaginje postala bodisi pluralno demokraticna ali odkrito izkljucevalna in zatiralska. Eno je torej povsem gotovo, da Giddensova tretja, prenovljena social-demokratska pot sredinskega kompromisa[58] in sredinske politicnosti, ki danes še nekako za silo daje oporo crno-belo razmišljujocim politicnim elitam in crno-beli razlagi družbenih dilem, bo v obeh primerih kmalu in za vedno odzvonilo.

Ljubljana, marec in avgust 2009

Bojan Radej je neodvisni razvojni ekonomist in clan Slovenskega društva evalvatorjev.



[1] Založbi /cf* in urednici Zoji Skušek se zahvaljujem za dovoljenje, da se lahko besedilo, ki je sicer tokrat objavljeno v razširjeni razlicici, ponovno objavi. Lektoriranje vecine besedila je zasluga Založbe /cf*. Za prevode uporabljenih francoskih izrazov se zahvaljujem prevajalki Katarini Rotar in Založbi /cf*. Zahvala tudi Mojci Golobic in Jožetu Kosu Grabarju, ki sta prebrala prejšnje razlicice besedila in predlagala pomembne izboljšave.

[2] Fayard, Pariz, 2003.

[3] Mille et une nuits, Pariz, 2007.

[4] S. Latouche, Le pari de la décroissance, Fayard, Paris, 2006, 302 str., v L. Lievens, Sustainable Degrowth Index (SDI). Transitory indicators for paradigm shift, Catholic University of Mons, 2009, 12 str..

[5] http://www.lalignedhorizon.org/ [12/08]

[6] http://www.revuedumauss.com/ [12/08]

[7] Découverte, Pariz.

[8] D. Graeber, “Marcel Mauss: Give It Away”, These Times, 21. avgust 2000, http://www.inthesetimes.com, [12/08]

[9] B. Radej, “Ukradena blaginja”, Revija 2000, št. 208-210, maj 2009, Ljubljana, str. 14-33, http://www.sdeval.si/Objave/Ukradena-blaginja-Komentarji.html, [3/09].

[10] M. Mauss, Essay sur le don. Forme et Raison de l’Échange dans les Sociétés Archaiques, Pariz, L’Année Sociologique, letnik 1923-1924, str. 30-186; v slovenskem prevodu: M. Mauss, Esej o daru in drugi spisi, Studia humanitatis, Ljubljana, 1996, prev. Zoja Skušek in Rastko Mocnik, 310 str.

[11] M. I. Finley, Anticna ekonomija, Studia humanitatis, Ljubljana, 1987, 223 str., prev. Jože Vogrinc.

[12] M. Sahlins, Ekonomika kamene dobe, Založba /*cf., Ljubljana, 1999, 435 str., prev. Borut Cajnko.

[13] B. Radej, “Kaj ni narobe z brezplacnim kosilom?”, Andragoška spoznanja. let. 12, št. (2006), str. 73-77.

[14] Državljanska dividenda je letni prejemek vsakega polnoletnega prebivalca iz naslova lastništva in upravljanja nacionalnega premoženja. Zamisel izvira še iz casov francoskega utopicnega socialista Charlesa Fouriera, danes pa jo uspešno promovira belgijski politicni teoretik Philippe Van Parijs. V slovenšcini cf. knjižico: Igor Pribac (ur.), Brezplacno kosilo za vse? Predlog univerzalnega temeljnega dohodka, Krtina (Krt, 129), Ljubljana, 2004, prev. Jaka A. Vojevec, ki je kratka in poljudna predstavitev osnovne ideje z dodatkom komentarjev predloga s povsem razlicnih podrocij obravnave, tudi kriticnih; na koncu pa je urednik zbirki dodal še pol ducata komentarjev slovenskih avtorjev.

[15] Navedbe strani se v celem prispevku nanašajo le na tukaj središcno Latouchevo delo.

[16] S. Latouche, A bas le développement durable! Vive la décroissance conviviale!, v F.-D. Vivien, Sustainable development: An overview of economic proposals,” S.A.P.I.EN.S, let. 1, št. 2, 2008, http://sapiens.revues.org/index227.html, [7/09]

[17] G. Clark, “The secret history of the industrial revolution”, University of California, Department of Economics, Davis, Working paper, 2001, 72. str, http://www.econ.ucdavis.edu/faculty/gclark/papers/secret2001.pdf, [7/09]

[18] Nicholas Georgescu-Roegen, The Entropy Law and the Economic Process, Harvard University Press, Cambridge, v Vivien, 2008.

[19] Dennis Meadows. “Es geht darum, weniger zu konsumieren”. Sueddeutshce.de, 20.10.2008, http://www.sueddeutsche.de/wirtschaft/919/314815/text/5/

[20] Vivien, op. cit.

[21] Donella H. Meadows, Dennise Meadows, Jørgen Randers, William W. Behrens. (1974): Meje rasti. Cankarjeva založba, Ljubljana.

[22] Lievens, op. cit.

[23] J.-P. Besset, “Comment ne plus être progressiste, sans devenir réactionnaire”, Fayard, Pariz, 2005, v F. Flipo, Conceptual roots of degrowth. First international conference on Economic De-growth for Ecological Sustainability and Social Equity, Pariz, 18.-19. april 2008, str. 24-8, http://events.it-sudparis.eu/degrowthconference/, [7/09].

[24] R. Vernon, “The “Great Society” and the “Open Society”: Liberalism in Hayek and Popper”. Canadian Journal of Political Science / Revue canadienne de science politique, let. 9, št. 2 (Junij, 1976), str. 261-276 http://www.jstor.org/stable/3230923, [7/09].

[25] WCED, 1987; UNCED, 1992; UNCSD, 2002.

[26] P. Ariès, La décroissance, Un nouveau projet politique, Villeurbane, Golias, 2007, v Lievens, op. cit..

[27] I. Wallerstein, Uvod v analizo svetovnih-sistemov, Založba/*cf., Ljubljana, 2006, 177 str., prev. Tanja Rener.

[28] Y. Bar-Yam, Multiscale Variety in Complex Systems, Cambridge, Mass.: NECSI – New England Complex Systems Institute, Technical Report, 2003., http://www.necsi.org/projects/yaneer/multiscalevariety.pdf, [1/09], 17 str.

[29] J. R. Ravetz, “What is Post-Normal Science?”, Futures, let. 31, št. 7, 1999, str. 647–654.

[30] F. Ankersmit , “Political Monadology”, Theory & Event, let. 8, št. 3, 2005, str.1–58.

[31] L. Wacquant, »Reading Bourdieu’s ‘Capital’«, uvod k angleškemu prevodu dela The State Nobility, Polity Press, Cambridge, 1997, http://www.homme-moderne.org/societe/socio/wacquant/capital.html, [I/07].

[32] M. Waltzer, Spheres of Justice. A Defence of Pluralism and Equality, Basic Books, New York, 1983, 345 str.

[33] J. Martinez-Alier, G. Munda, J. O’Neill, “Weak comparability of values as a foundation for ecological economics”, Elsevier, Ecological Economics, št. 26, 1998, str. 277–286.

[34] G. Fioretti, 1996, “A concept of complexity for the social sciences”, Working papers, št. 144, International Institute for Applied System Analysis, Laxenburg, http://www.iiasa.ac.at/Publications/Documents/WP-96-144.pdf, št. 2/09, 30 str.

[35] T. E. Uebel, “Incommensurability, ecology and planning: Neurath in the socialist calculation debate, 1919-1928”, History of Political Economy, let. 37, št. 2, 2005, str. 309–342.

[36] M. R. Forster, “The Hard Problems in the Philosophy of Science”, v: R. Nola and H. Sankey (ur.), After Popper, Kuhn & Feyerabend: Issues in Theories of Scientific Method, Australasian Studies in History and Philosophy of Science, Kluwer, 2000, http://philosophy.wisc.edu/Forster/papers/Kuhn/Kuhn.pdf, št. 2, 20 str, [2/09].

[37] H. Sankey, “Taxonomic incommensurability”, International Studies in the Philosophy of Science, let. 12, št. 1, 1998, str. 7–16, http://www.philosophy.unimelb.edu.au/staff/Sankey/howard/howardpaper6.PDF, [2/09]

[38] N. Couldry, “The Individual Point of View: Learning From Bourdieu’s ‘The Weight of the World‘”, Sage, Cultural Studies ? Critical Methodologies, let. 5, št. 3, 2005, str. 354–372.

[39] Kuhn, 1970, v: F. Flores-Camacho., L. Gallegos-Cazares, A. Garritz, A. Garciá-Franco, Incommensurability and Multiple Models: Representations of the Structure of Matter in Undergraduate Chemistry Students, Science & Education, Springer, št. 16, 2007, str. 775–800, htpp://www.ucalgary.ca/ihpst07/proceedings/IHPST07%20power%20points/405%20Flores.ppt [8/08].

[40] L. Portis, “The 1968 Generation and Postmodern Thought”, Divergences, št. 15, oktober 2008, http://divergences.be/spip.php?article1113, [1/09], 29 str.

[41] J. Ravetz, “Pluralistic uncertainty management: social scientific basis, notes for the lecture”, Maastricht: ICIS, University of Maastricht, EU Advanced Summer Course in Integrated Assessment, The Post-Normal Perspective, 2003., http://www.nusap.net/sections.php?op=viewarticle&artid=16. [1/09]

[42] B. Bowonder, »Environmental Management Conflicts in Developing Countries: An Analysis«, Environmental Management, Springer, New York, let. 7, št. 3, 1983, str. 211–222.

[43] K. Offe, Družbena moc in politicna oblast: protislovja kapitalisticne demokracije — razprave o politicni sociologiji poznega kapitalizma, Delavska enotnost, Ljubljana, 1985, 359 str.

[44] Bourdieu v: Couldry, op. cit.

[45] Bourdieu, ibid.

[46] Neprekrivanje je smiselno razširiti še na vse druge primere, ko gospodarstvo in okolje drug drugega »uporabljata« v dogovorjenih standardnih ali sistemsko normalnih okvirih.

[47] Lukasiewicz, 1917, v: C. A. Baylis, »Are Some Propositions Neither True nor False?«, Philosophy of Science, let. 3, št. 2, april 1936, str. 156-166, The University of Chicago Press, http://www.jstor.org/stable/184343, [8/08].

[48] C. Mouffe, “Deliberative Democracy or Agonistic Pluralism?”, Social Research, št. 66, 1999, str. 745–758, www.ihs.ac.at/publications/pol/pw_72.pdf, [1/09]

[49] A. Badiou, “Universal Truths & the Question of Religion”, intervju z Adamom S. Millerjem, Journal of Philosophy and Scripture, let. 3, št. 1, jesen 2005, str. 38–42, http://www.philosophyandscripture.org/Issue3-1/Badiou/Badiou.html,[11/08]; Number and Numbers (Le Nombre et les nombres, Des Travaux/Seuil, 1990, prev. Robin Mackay), Polity, 2008, 240 str., http://www.scribd.com/doc/6208362/Allain-Badiou-Number-and-Numbers, [1/09].

[50] Cf. sliko 1.

[51] M. Levacic, »Materialna eksistenca ideologije«, Airbeletrina, 30. januar 2009.

http://www.airbeletrina.si/index.php?option=com_content&task=view&id=1713&Itemid=82, [7/09]

[52] Pojem »neizkljucevalna sredina« je vpeljal zgodovinar Fernand Braudel (1969, angl. un-excluded middle v: I. Wallerstein, »Time and Duration: The Unexcluded Middle«, Thesis Eleven, št. 54, avgust 1998, http://fbc.binghamton.edu/iwtimdu.htm; [7/09]) kot nasprotje (zakona) izkljucevalne sredine v grški dvodelni formalni logiki.

[53] Cf. sliko 1.

[54] J. Hillier, “Agonizing Over Consensus: Why Habermasian Ideals cannot be ‘Real'”, Sage, Planning Theory, št. 2, 2003, str. 37-59.

[55] Lievens, op. cit.

[56] H. Daly, Steady-State Economics, Island Press, Washington, druga izdaja, 1991 (1977), 318 str.

[57] Cf. M. Kos, Lokalni denar, http://marjanakos.wordpress.com/2009/05/26/lokalni-denar/ , [7/09]

[58] A. Giddens, 1998. The Third Way. The Renewal of Social Democracy. Polity, Cambridge (Tretja pot: Prenova socialne demokracije, Orbis, Ljubljana, 2000, prevod Andrej Poznic/Jernej Pikalo).