Temeljno delo, samo povzetek glavnih argumentov in zakljucno poglavje. Delo odpre eno najbolj pomembnih dilem filozofije znanosti dvajsetega stoletja. Avtor trdi, da v znanosti razlog ne more biti univerzalen, kot tudi ne-razlog ne more biti izkljucen. Ta lastnost znanosti klice k njeni anarhisticni epistemologiji. Znanost ni sveta in ni nasprotje mitov dokler pociva na verovanjih, ki jih sama znanstveno ne more potrditi. Dogmaticna ideja, da znanost lahko in tudi moramo izvajati po univerzalnih pravilih in znanstveni metodi je ne le nerealisticna ampak tudi pogubna in škodljiva za znanost samo. Nerealisticna je zato, ker poenostavlja sposobnosti ljudi, pogubna ker vsiljuje dehumanizacijska pravila in škodljiva, ker zanemari kompleksne pogoje, ki usmerjajo spremembe v znanosti. Znanstvenik na koncu razsvetljenske dobe je v položaju, ki je manj utemeljen kot je bil v pradavnini položaj ‘primitivnih’ mislecev. Avtor na koncu knjige zahteva locitev znanosti od države, ki je enako pomembna kot njena locitev od magije in religije.
Presojevalci bodo besedilo prebrali, ker jih zanima, kako se umestiti v presojevalskem procesu, kjer imajo opravka z razlicnimi verovanji, utemeljenimi z znanstveno metodo. Razlogi, ki jih obravnava Feyerabend podpirajo trditev, da se evalvatorji ne smejo razumeti kot predstavniki znanosti ampak se funkcionalno umešcajo med znanstveno podprtega eksperta, ki ocenjuje vplive in politika, ki mu presoje služijo; nevtralnost evalvatorje torej ni v presojah ampak v sintezi njenih nasprotujocih rezultatov. Smiselno prebrati v povezavi s Sankeyevimi clanki (1, 2 in 3). Dostopno tukaj.