Slovensko društvo evalvatorjev

Clanek kritizira usmeritev Lizbonske razvojne strategije EU, ker v javnih zadevah, konkretno obravnava možnosti za reformo javnega upravljanja, postavlja preozka izhodišca, naslonjena na prakse zasebnega sektorja. Zasebni sektor je upravljavsko gledano preprostejši od javnega sektorja, ki mora zasledovati razlicne cilje, ki so enako legitimni in pogosto v medsebojnem nasprotju. To pomeni, da bi bilo treba boljše javno urpavljanje graditi na podlagah, ki so znacilne za javni sektor. Claudio M. Radaelli. Whither better regulation for the Lisbon agenda? Journal of European Public Policy, Let. 14, št. 2 (Marec 2007):190-207Avtor je profesor politicnih ved na Univerzi Exeter (VB) kjer vodi "Centre for Regulatory Governance". Nekatera druga dela tega pomembnega avtorja je mogoce sneti z njegove spletne strani.
Odlicna študija kongresnega urada (ZDA) o tem, da merjenje rezultatov vladnih služb ugodno vpliva na izboljšanje upravljanja teh organizacij, prav malo pa prispeva k usmerjanju javnih sredstev k uspešnim programom. Za nas pomembno v luci prizadevanj slovenske vlade, da prvic pripravi 'programski proracun', ki namerava povezati kazalce uspešnosti dela vladnih služb oz. njihovih programov s crpanjem javnih sredstev. CBO. 1993. Using performance measures in the federal budget process. Congress Of The United States, Congressional Budget Office, 64 str. Glej v povezavi s tem clankom.
Presojevalke morajo pri svojem delu uporabljati številne vire iz razlicnih disciplinarnih tradicij; svoje izdelke pripravljajo kot svetovalna porocila, kjer se pravila navajanja virov uporablja manj strogo ali celo pod tancico skrivnosti, saj gre za komercialno obcutljiva vprašanja. Nemalokrat na tovrstne probleme naletimo tudi v Sloveniji. Zato utegneta biti priloženi povezavi k dvema clankoma s tega podrocja vsaj nekaterim dobrodošla, da preverijo svoje prakse.

Preberi več

Intervju daje vpogled v Burdiejevo refleksivno sociologijo. Pripravil ga je njegov nekdanji ucenec Wacquant v okviru seminarja za svoje doktorske študente na univerzi v Chicagu v zimskem semestru 1987. Refleksivna sociologija znanstvene objekte gradi tako, da odnos raziskovalca do objekta proucevanja ni nezavedno projeciran (Bourdieu). Misliti je treba relacijsko, ker je ‘realno relacijsko' (po Heglu), kar obstaja v družbenem svetu so odnosi (ne inter-subjektivne akcije), mišljeni kot objektivni odnosi, ki obstajajo neodvisno od vpletenih.
Družbena realnost takorekoc obstaja dvakrat, v stvareh in v mislih, zunaj in znotraj agentov oz. v polju in v habitusu. Badiou opredeli ‘polje' kot mrežo ali konfiguracijo objektivnih relacij med objektivno opredeljenimi pozicijami. Šolski sistem, država, cerkev, polticne stranke ali sindikati so polja v katerih si agenti z razlicnimi mocmi in možnostjo uspeha med seboj nasprotujejo, da bi si prisvojila prednost v skupini. ‘Habitus' agenta pa je njegov sistem dispozicij, ki si jih pridobijo z internalizacijo dolocljivk sistemskih pogojev polja, ki nudi bolj ali manj ugodne priložnoti za njegovo lasnto aktualizacijo. Dialektiko med ‘poljem' in ‘habitusom' Bourdieu uporabi kot metodo za razgradnjo klasicnih dualizmov družbenih znanosti kot je mikro-makro opozicija.
Clanek sicer mestoma presega zanimanja evalvatorjev; kljub temu je zelo zanimiv in razmeroma enostavno berljiv, z jasno strukturo besedila in stalnimi vmesnimi povzetki. Obenem clanek ponuja okvir razmišljanja, ki je blizu mezoskopski perspektivi, s katero smo v SDE obravnavali sumativne probleme vrednotenja. Mezo-matricna platforma je refleksibni okvir presoj, ki korelira z aspiracijami refleksivne sociologije. Delo je dostopno tukaj.
Temeljno delo, samo povzetek glavnih argumentov in zakljucno poglavje. Delo odpre eno najbolj pomembnih dilem filozofije znanosti dvajsetega stoletja. Avtor trdi, da v znanosti razlog ne more biti univerzalen, kot tudi ne-razlog ne more biti izkljucen. Ta lastnost znanosti klice k njeni anarhisticni epistemologiji. Znanost ni sveta in ni nasprotje mitov dokler pociva na verovanjih, ki jih sama znanstveno ne more potrditi. Dogmaticna ideja, da znanost lahko in tudi moramo izvajati po univerzalnih pravilih in znanstveni metodi je ne le nerealisticna ampak tudi pogubna in škodljiva za znanost samo. Nerealisticna je zato, ker poenostavlja sposobnosti ljudi, pogubna ker vsiljuje dehumanizacijska pravila in škodljiva, ker zanemari kompleksne pogoje, ki usmerjajo spremembe v znanosti. Znanstvenik na koncu razsvetljenske dobe je v položaju, ki je manj utemeljen kot je bil v pradavnini položaj 'primitivnih' mislecev. Avtor na koncu knjige zahteva locitev znanosti od države, ki je enako pomembna kot njena locitev od magije in religije.
Presojevalci bodo besedilo prebrali, ker jih zanima, kako se umestiti v presojevalskem procesu, kjer imajo opravka z razlicnimi verovanji, utemeljenimi z znanstveno metodo. Razlogi, ki jih obravnava Feyerabend podpirajo trditev, da se evalvatorji ne smejo razumeti kot predstavniki znanosti ampak se funkcionalno umešcajo med znanstveno podprtega eksperta, ki ocenjuje vplive in politika, ki mu presoje služijo; nevtralnost evalvatorje torej ni v presojah ampak v sintezi njenih nasprotujocih rezultatov. Smiselno prebrati v povezavi s Sankeyevimi clanki (1, 2 in 3). Dostopno tukaj.