Slovensko društvo evalvatorjev

Evropska strukturna politika v programskem obdobju 2014-2020 prinaša nova orodja za spodbujanje celostnega razvoja. Te pomembno posegajo v ustaljene načine priprave izvedbenih ukrepov in tudi samih projektov, ki se bodo potegovali za ta sredstva. Središčni primer je nov instrument strukturne politike EU, ki se imenuje »celovite teritorialne naložbe«.
Neka naložba je razvojno teritorialna, če je usklajena s prostorsko strategijo območja, za katero se sprejema. To je lahko del regije, povezava več (delov) regij ali čezmejno zaokroženo območje, lahko je samo specifično urbano območje s posebnimi problemi ali neka urbano-ruralna problemska enota. Celovita je naložba takrat, ko je presečno zasnovana in tako hkrati uresničuje cilje tematsko različnih prednostnih naložb državnega operativnega programa. Teritorialno celovite naložbe so potemtakem razvojni instrument medsektorsko presečnega zagotavljanja družbene kohezije s sredstvi strukturnih skladov.
Pripravljalci projektov bodo poslej morali zadostiti zahtevi presečnosti. To pogosto pomeni napotek pripravljavcem, naj se naslonijo na sredstva iz različnih evropskih skladov. S sredstvi evropskega regionalnega sklada bo mogoče financirati trde naložbe, na primer v zgradbe, s sredstvi socialnega sklada pa mehke naložbe na primer v organizacijo, družbene inovacije, veščine in sodelovanje. Šele projektna povezava trdih in mehkih naložb smiselno zaokroži obravnavo nekega kompleksnega prostorsko razvojnega problema. Najbolj so celostne naložbe pomembne za prihodnost razvoja mest, za ta namen pa bo rezerviranih pet odstotkov sredstev evropskega sklada za regionalni razvoj.
Celostne naložbe zahtevajo miselni preskok in spremembo načina obravnave razvojnih izzivov, ki je bil predolgo samoumevno enostranski, ponavadi sektorski ali lokalističen. Medsektorski pristop k izvajanju »evropskih projektov« zdaj pri vrednotenju njihovih učinkov ne bo več osredotočen samo na čim višjo stroškovno učinkovitost in uspešnost, to je glede na doseganje zastavljenih projektnih ciljev, ampak veliko višje kot doslej vrednoti doseganje sinergičnih povezav zaradi presečnih učinkov med raznorodnimi nameni projektov, ki izvajajo ukrepe strukturne politike EU.
Tako zapisano se zdi vse skupaj malo zapleteno in tudi je, kar ni presenetljivo, ko upoštevamo, da gre za nov način razmišljanja, ki ga doslej nismo bili preveč vajeni. Zato si raje logiko celostnih naložb oglejmo na praktičnem primeru. V prihodnje iz strukturnih skladov ne bo več zlahka dobiti sredstev za izgradnjo cest. Drugače pa bo v primeru, če bi bila nova cesta del širšega projekta, ki bi imel povsem druge in večinoma širše prioritete, na primer izboljšanje prometne varnosti v nekem kraju ali morda to, da bo nov medgeneracijski center naredila dostopen. V konkretnem primeru bo cesto treba vplesti v problematiko rešitve nekega širšega lokalnega problema. Pripravljavci projektov bodo morali pri razvoju idej izstopiti iz okvirov svojih primarnih zanimanj in postati vešči v novi povezovalni razvojniški gimnastiki. Povezati bo treba različne delne rešitve v celostne projekte z ekonomskega, ekološkega in socialnega pogleda – ne nujno v vsakem posamičnem projektu uravnoteženo, vendar pa vedno dobro pretehtano z vseh ključnih različnih vidikov.
Celostni pristop od tistih, ki se potegujejo za sredstva zahteva, da vsaj mestoma prepletejo svoje sektorske, interesne in disciplinarne zamejitve, kot tudi kulturne in nazorske razlike, ki so doslej dolgo ločevale in organizirale družbo na način, ki danes preprosto ni več funkcionalen. Celostni pristop je sinergičen in tako ustvarjalen že zaradi načina, na katerega realizira svoje razvojne dosežke. Zato gre nedvomno za družbeno inovacijo, ki bo nosilcem celostnih teritorialnih naložb prinesla dvojno dividendo – že med potjo, potem pa še na cilju.
Bojan Radej, SDE, December 2013