Slovensko društvo evalvatorjev

Kako ocenjujete idejo neposredne demokracije? kot nekaj, kar manjka in je treba uveljaviti v obstoječem družbenem modelu ali kot temeljni način reševanja skupnih zadev, se pravi kot podlago nadomestnega družbenega modela (Bojan, 22. XII. 2012)?

 

Meta, 28. XII. 2012. Zdravo, hvala za odprtje teme in razvoj razprave.

Neposredna demokracija bi pomenila uveljavitev koncepta kolektivne inteligence in se zelo vklaplja tudi v teorijo sistemov. Po Surowieckem (2004) je predpogoj za udejanitev modrosti množic različnost mnenj, ki v procesu pomeni informacijsko podstat odločanja; medsebojna neodvisnost članov, kar preprečuje podrejanje mnenj enemu ali parim mnenjskim voditeljem; decentralizacija, ki pomeni pritegnitev specializiranega ali lokalnega znanja in delujoča metoda za doseganje agregacije različnih mnenj. Ta proces opravlja funkcijo sprotnega in vzajemnega uravnotežanja, raznolikost informacijskega prispevka pa poskrbi za najširši zajem podstati za odločanje, ki sledi. Raznolikost mnenj je posledica tega, da vsakdo procesira isto informacijo na različen način ali tega, da vsakdo procesira različne informacije ali obojega. Rezultat (=odločitev) je ''pametnejši'' kot če bi bil le-ta sprejet s strani ozkega kroga strokovnjakov. Proces kolektivne inteligence ima številne podobnosti z mehanizmi in organizacijo človeškega uma in najboljših programov za umetno inteligenco. Na tem novem interdisciplinarnem področju raziskovanja, kjer se zelo angažira Massachusetts Institute of Technology (MIT) izhajajo iz teze, da je inteligenca kot taka kolektivna. Gre za neke vrste koncertirano delovanje, kjer le orkester kot celota daje zadovoljiv rezultat. Najbolj izpopolnjena mišljenjska naprava – človekovi možgani – tudi producira neko višjo inteligenco iz interakcij 100 bilijonov nevronov. Podobno kot možgani s ponavljanjem krepijo določene nevronske povezave, ki vodijo k želenim ali uspešnim izidom medtem ko slabijo tiste ki vodijo do neželenih (Servan- Schreiber), tako se dogaja tudi v procesu uporabe kolektivne inteligence. Google iskalnik in Wikipedija projekt delujeta na tak način. 

Če sprejmemo tezo, da je družba živ organizem v kontekstu teorije sistemov (po F. Capri), potem velja vse tisto, kar velja za upravljanje s kompleksnimi sistemi. Vsi nivoji komunicirajo, so v večsmerni interakciji, v vzajemni nelinearni soodvisnosti, namen komunikacije pa je podpreti funkcijo celote (tako kot komunikacija med nevroni podpira procese v možganih, tako kot orkestralna komunikacija med člani orkestra podpira delovanje orkestra). Živi organizmi so notranje dinamični, njihova struktura je le zunanja manifestacija notranjih procesov. V določenem trenutku lahko fluktuacije postanejo tako močne, da vodijo v nestabilnost sistema ali pa pride do motenj od zunaj. To lahko opazujemo zdaj na nivoju države in širše. Sistem se odzove na dva načina, z negativno in pozitivno povratnostjo. Negativna povratnost zmanjša deviacijo od balansa, odraža tendenco po samo-ohranitvi (sem bi lahko po analogiji sodili kozmetični popravki posredniške demokracije, ki bi po določenem času znova pripeljali do nestabilnosti, morda še večje). Pozitivna povratnost pa še okrepi deviacije, dokler sistem ne izide v novo strukturo, kaže torej pripravljenost sistema na preobrazbo, učenje, razvoj. To bi lahko predstavljalo družbeno inovacijo v obliki ND. Neposredna demokracija bi bila naslednji korak k (tudi ponotranjeni) osamosvojitvi človeka, ki breme odgovornosti za lastna dejanja (tudi posredna) sprejema nase. Kajti avtonomija je celosten koncept, ni možno biti avtonomen napol, ali je ali pa je ni. 

Ko omenjam ND, imam seveda v mislih nadaljnji obstoj ključnih institucij neke delujoče države, vključno s sodnim sistemom, represijo, izvajanjem politik (ki jih strateško sprejme ljudstvo, izpeljejo pa tehnicistični, sposobni, nepolitični uradniki, na interdisciplinaren način, ob upoštevanju prepleta vprašanj, soodvisnosti zakonov). Ključen problem tega sistema je nerazmejenost izvršilne in zakonodajne veje oblasti, kje izvršilna ne le predlaga zakone zakonodajni, ampak od nje zahteva sprejem vsega, kar se njej zdi primerno, kjer dostikrat ni prostora za zakonodajno refleksijo, za razprave o smiselnosti, primernosti predlaganih paketov. Zato, ravno zaradi izkušenj, bi morala izvršilna veja postati zgolj udejanjevalec volje kompetence, ki je ljudstvo. Ljudstvo bi ključne strateške usmeritve vseh zakonov (torej vseh družbenih vprašanj) sprejemalo neposredno, a po posebnem postopku (o katerem smo se kje drugje že pogovarjali), kjer se naredijo ljudski povzetki zadeve, ki se obravnava in po posebnem programu predhodno preveri, če odločevalec razume tematiko, šele potem lahko o tem odloča (gre za neke vrste sprotno izobraževanje, da je odločanje lahko informirano). Take povzetke in strokovno podstat pripravijo neodvisni strokovnjaki z različnih področij, izvoljeni neposredno, odpoklicljivi in oni delujejo vedno v interdisciplinarnem teamu.

Izpeljava oz. razdelava ljudske volje pa bi se spet zgodila v nekem odboru uradnikov, ki take zakone pripravijo povsem nepolitično, zgolj strokovno in tehnicistično. Celo ministrstva bi lahko bila sestavljena zgolj iz neposredno izvoljenega koordinatorja-ministra in strokovnih sodelavcev-uradnikov. Ostale institucije bi več ali manj ostale podobno zasnovane kot obstoječe, le da bi bili vgrajeni mehanizmi neposrednega nadzora s strani ljudstva oz. odborov, ki jih neposredno izvoli ljudstvo. Se pravi, te institucije bi delovale povsem nepolitično, ker klasičnih političnih strank ne bi bilo več. Detajli v tej fazi niso bistveni, to je stvar razprave in zorenja. Zakonodajni postopek je seveda treba dodelati skozi široko razpravo in najširša motrenja.

''Splošne značilnosti množic, na kakršne naletimo tudi v parlamentarnih skupščinah, so intelektualna preprostost, razdražljivost, sugestibilnost, čustveno pretiravanje in prevladujoč vpliv maloštevilnih vodij. V parlamentu torej ni mogoče pričakovati racionalne, na argumente oprte razprave in iskanja soglasja. Tako kot vse druge organizirane množice je tudi parlamentarna množica zelo dojemljiva za sugestije, ki prihajajo od izbranih vodij, vendar ima sugestibilnost zelo jasno določene meje. Ko gre za specifične skupinske interese, imajo člani skupščine trdna, nespremenljiva mnenja, ki jih ne more omajati še tako trden argument. Včasih je lahko vodja množice sicer zelo izobražen in inteligenten, a to mu lahko praviloma prej škodi kot koristi. Kdor opozarja na kompleksnost problemov in poudarja nujnost celostnega razumevanja, bo v očeh množice hitro postal preveč popustljiv in obotavljiv in izgubil avreolo vodje. Ni torej presenetljivo, ugotavlja Le Bon, da so bili najučinkovitejši vodje organiziranih množic omejeno inteligentni'' (Splichal, Vstaja množic, med javnostjo in drhaljo, Objektiv, 15. 12. 2012).

Predstavniška demokracija je tak proces, skozi katerega se volja šele oblikuje, predstavnik pa ustvarja interes, ki ni isti kot interes predstavljanega.Vsekakor obstaja večja verjetnost za celo družbo nezdrave sugestibilnosti ali specifičnih singularnih interesov znotraj zaprtega telesa 90-ih ljudi, ki so vezani na navodila svojih strank, kot pa na primeru cca 1.700 000 državljanov, pod pogojem, da bi bili upoštevani ustrezni predpostopki informiranja in preprečevanja zlorab pred samim pritiskom gumba. Dokler prevladuje tendenca po iskanju vodij, se kolektivna modrost težko prebudi. V ND kot mnoštvu nosilcev idej pa je vgrajena varovalka pred prevladanjem skupinic z izkrivljenimi interesi. Za skupne probleme (najpomembnejše zadeve) se kreativno išče rešitve. Gre za to, da se nenehno in nadaljevano postavljajo problemi na dnevni red, gre za proces nenehnega izboljševanja in prilagajanja dinamiki življenja. V kontekstu skupnega problema nič ne pomaga mnoštvo razpršenih inteligenc brez koherentne integracije tega mnoštva (kot orkester), ki da precej drugačen rezultat od predstavljanja (še to ponavadi zgolj določenih) skupin mnoštev. Mnoštvo ni homogena enota, ki bi lahko bila zastopana, lahko pa mnoštvo generira (skozi proces agregacije) enotno artikulacijo različnih interesov.

Kot pravi Foucault, je sedanjost in prihodnost družbe šele rezultat mnoštva pobud in procesov, večine od njih je nepredvidljivih.

 

Bojan, 28.XII. 2012. Zdravo in hvala za odzive in razmišljanja. Vprašal sem ali rabimo več neposredne demokracije (ND) ali nov sistem, temelječ na ND. Meta in Simon se zavzemata za drugo možnost, ki jo problematiziram.

Razlog za vprašanje je v opažanju, da se mnogi nagibajo k črno-belim pogledom, kar pa je ravno tisto, čemur bi radi ubežali. Ker je predstavniška demokracija izgubila verodostojnost tu in zdaj, še ne pomeni, da je posredniška demokracija nepotrebna. Kako drugače zagotavljati suverenost, ustavnost, državnost? ND je podlaga vsega tega, ne more pa biti nosilna pri njihovem izvajanju, za to potrebujemo institucije, represijo, izključevanje.

Strah pred strukturo ni naraven za družbo ampak za žrtve sistemskega izključevanja. Družba potrebuje sistem, strukture in instrumente oblasti, ker je to pogoj, da se kot po ogrodju lahko povzpne iz svoje nestrukturiranosti. Nepovezana družba lahko sistem spreminja samo pasivno. Aktivni/a državljan/ka potrebuje strukturo, tako sistemsko, ki opravlja skupne naloge s področja soodvisnosti, kot protisistemsko strukturo, ki uveljavlja interese povezane z zagotavljanjem avtonomije.

Po mojem razumevanju so zahteve, naj oblast opravlja svojo nalogo naprej, vendar odslej vlada poslušno zahtevam ljudi, bolje pretehtane (Zapatisti, Holloway). Vloga ND pri tem je ključna. A ne gre za eno ali drugo, ampak gre za vprašanje delitve dela med posredno in neposredno demokracijo.

Za kakovost neposredne demokracije je pomembno, da ne postane strašno zakomplicirana, namenjena sebi in neučinkovita, idealna za zlorabe – to izkušnjo vsaj starejši že imamo s samoupravnim socializmom.

Slabost ND je njena nestrukturiranost, ker elementarno in univerzalno raven družbe sooči neposredno (smeli bi jih le posredno, sredinsko, to obravnavam drugje). Takšne politične situacije, ki dopuščajo neposredno soočanje posameznika in države so redke in se nanašajo le na enostavna vprašanja skupnega življenja (suverenost Slovenije, vstop v EU, referendumi). Za ukvarjanje z neobvladljivo množico problemov iz domene vsakodnevnega političnega delovanja pa so nestrukturirane rešitve za družbo neuporabne. Wikipedia se je res organizirala sama ampak upoštevajmo, ona se širi v vse smeri, družba se ne širi v vse smeri ampak ima neke vrednote in aspiracije, torej je močno usmerjena. Tudi potrošništvo, to je primer neke vrste neposredne demokracije in vidimo, da je privedlo do banalnosti. Če hočemo doseči celostne premike, je treba razmišljati tudi strukturno!

Načelo odločanja o skupnih zadevah po pravilih ND po mojem sploh ni najbolj pomembno za vključevanje javnosti v upravljanje javnih zadev in tako ni najbolj dragoceno kot instrument participacije na oblasti. ND je usodno šele za upravljanje zadev iz domene nestrukturirane družbe, za samoupravljanje, ki raste ločeno od sistema, ko razvijamo avtonomijo svojih ožjih skupnosti.

Zato pravim, da je najprej potrebno doseči delitev dela med posredno in neposredno demokracijo. Ne uvedbo čistega modela ampak hibridizacijo sistemov odločanja, ki so do neke mere neharmonični in drug drugega omejujoči. Težnje po »čistosti so nas vedno doslej privedle v enoumje. Harmonija ni naravna težnja družbe (sveta, Univerzuma – kot so menili Pitagorejci), ker z njo družba in sistem takoj (iz)umreta. Harmonija je težnja svobodnega posameznika na poti osveščanja svojih omejitev in osvobajanja navezanosti na karmično življenje vzrokov in posledic.

Drugo, neposredno demokracijo je treba razvijati predvsem za potrebe urejanja nesistemskih zadev, avtonomnega življenja mimo države in trga. Tudi v tem pogledu ni mogoče težiti k minimalnim skupnim imenovalcem, ker to samo  rekonstruira enostranskost. Potrebno je dojeti, kako enotnost doseči skozi ohranjanje različnosti, to je tisto, kar družbi zdaj najbolj manjka. Problem ni sedanja (ali sploh katera) oblast, ta je začela razpadati in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo stvari radikalno spremenile. Zato zdaj ni več ključno delovati proti sistemu (ga razlagati in spodbijati) ampak je treba nujno začeti graditi nove skupnosti na novih principih – neposredne demokracije, globalne odgovornosti, postmaterializma in drugih trendov post-normalnosti, ki bodo razvili trajnostne alternative sedanjemu modelu družbe.

Simon, 2. I 2013. Naš predlog neposredne demokracije ni klasičen, ni diktatura večine, še manj mediokritetnost, ali zanikanje pluralnosti, pač pa nasprotno, prek koncepta kolektivne inteligence in demozofije, ter razdelane inovativne poti, spec.metodologije iskanja končnega vprašanja / odgovora  za čimboljše rešitve za posameznike in skupnosti,- (več še v priponki, (namesto golega dviga rok /pritiskanja tipk, ) omogoča ravno pluralnosti , da pride do izraza, ter seveda s tem tudi samoaktualizacija vsakega posameznika-  kajti res je, da je evolucijsko nekje od nastanka samo-zavedanja, self-awareness, konec človeka kot "enega izmed ptičev v harmonični jati", kar najbolje opiše pregovor, "sto ljudi, sto čudi"., ker se je razvila "unikatnost" , s tem pa ločevanje subjekta od vsakršnega drugega. 
To smo dobro lahko opazovali tudi skozi aktivizem sam in napornega druženja s stotinami., hkrati kot čudež, hkrati kot enega najhujših problemov, ki lahko blokira učinkovito pot do sprememb, ki seveda ne morejo biti ne črno-bele, ne enoznačne., a kljub vsemu rabijo neko rezultanto, konsenz krit. mase, ki povleče v neko smer, če naj se "fizikalno voz kamorkoli sploh premakne".
Toda skupnost, je po večni "naravni" definiciji zaradi sobivanja samega, ker človek ni samotar puščavnik ali menih, iskanje skupnega, (čeprav težko in naporno in le na nekih segmentih), v poplavi različnosti., zato ne moremo zapasti v drugo skrajnost, radikalne in vsemogočne pluralnosti, ki na koncu privede lahko do "1 človek = svoja država, svoj zakon, svet zase", popolnoma ločen še na mikro nivoju od vseh ostalih. Ponavadi to tudi pripelje do logike močnejšega, s tem pa spet plenilskega sistema.
Raziskave kažejo, da velika večina (razen sociopatov, npr.sedanje elite), ima skupne poz. vrednote, (C. Felber), podrobnosti pa so že problem. 
a  v najslabšem primeru na koncu , če ne najdeš minim. sk. imenovalca za tisto, kar družboslovno pač še definira skupnost (ki predpostavlja neke skupne osnove, zakone itd,) , se lahko zadeve uredi celo na način "komunalizma", in družbe kot ločene strukture od države, (podobno omenja Samo Kavčič v knjigi), oz opcije svobodnih avtonomnih con/ samoorganizacije na večih nivojih, ravno zato,da se izognemo preteklim napakam uniformiranosti, skrajnega prisilnega kolektivizma ipd...to seveda prinaša svoje (druge)pasti....tu je zadeve dobro razdelal Bojan...
seveda je na tem še polno izvedbenih postopkov, ki jih bo treba razviti, ko se stopi na to pot in naredi prve korake, kar je zagotovo najprej umik vsega starega, od ljudi do sistemskih zakonitosti, ki sedaj uniformirano vsiljujejo kolektivno podrejanje vseh neki peščici, in nj. neoliberalnemu ekonomskemu fašizmu in diktaturi nj. političnih hlapcev.
 

Bojan, 4. I. 2013. Hvala Simon, v svojem odgovoru ne zanikaš več potrebe po posredni demokraciji. Če je to rezultat zbliževanja stališč bi to kazalo poudariti. BI bilo smiselno potem ND umestiti v širši okvir novega modela demokracije, ki vsebujeta tako posredno kot neposredne oblike demokracije?

Nisem zasledil tvoje opredelitve do teze, da je ND vsaj tako pomembna za družbo v njeni nestrukturiranosti, kot je pomembna za urejanje strukturiranih sistemskih zadev.

Problematiziraš pa drug vidik mojih argumentov, ki zagovarjajo pluralnost. S tem si dal odličen poudarek in ga pozdravljam. Meniš, da je pluralizem spolzek, ker lahko v skrajni konsekvenci privede do popolnega relativizma, ko že vsak posameznik čemi v svojem svetu in se gre svoje principe (ameriški primitivni anarhist Zerzan, ki je predaval tudi že v Ljubljani, je to stanje imenoval »katastrofa postmodernizma«; veliko gradiva o njem imajo zbranega, tudi prevedenega, naši prijatelji iz Beograda, če morebiti koga zanima dostop). Ta kritika pluralizma je bila intenzivno debatirana med sociologi in danes vsaj po mojem vedenju velja za napačno. Pogosto se uporabi primer nacizma, če je vsaka vrednota enako vredna, potem je v Nemčijo lahko bilo dovoljeno pobijati Žide.

Dve napaki sta v tem argumentu: nacizem ni rezultat pluralizma vrednot ampak zahodnjaškega razsvetljenskega univerzalizma (Wallerstein), ki je svet dualiziral, ko ga je razdelil na omikane in na divjake, na Zahod in Orient, na resnico in laž, čisto in nečisto.

In drugič, relativnost naših izkušenj (ki je podlaga zavzemanju za pluralizem) ne opravičuje relativizacije sveta in zanikanja možnosti, da obstaja celostno – ali vsaj vedno višje vrednote. Relativnost velja samo za nas, fizične opazovalce, parcialne akterje in za filozofijo, ki ne pristaja na absolutne resnice in na skupne podlage kot pogoja skupnega in skupnosti. Tako fizikalna teorija relativnosti ni spodbila resnice in realnega ampak je nasprotno resnici odprla nove spoznavne dimenzije ravno s tem, ko ji je dokazala njeno omejenost, pogojenost. Relativnost je ena izmed lastnosti realnosti, ki trdi, da celota ni homogena, relativizacija pa zavrača celostne možnosti kot takšne. Relativnost je toliko pomembnejša za razumevanje družbe, ki ni fizikalno objekten ampak relacijski sistem, v katerem so relativne primerjave (s sosedom, s sodelavko) lahko veliko pomembnejše kot absolutne (s statističnim povprečjem ali reprezentativnim predstavnikom).

Tretjega, pluralnega (ne neposredno demokratičnega) elementa demokracije ne zagovarjam niti na mikroskopski ravni (npr. e-demokracija) niti na makro ravni (participacija javnosti pri oblasti z neposredno udeležbo v njenih institucijah) ampak na mezoskopski ravni posredovalnih mehanizmov. Imajo dve osnovni nalogi. Prva je zavarovati legitimno nasprotne (»nepresečne«) poglede, da se lahko enakopravno uveljavljajo, četudi so v jedru nekompatibilni. Druga je identificirati »presečne« poglede, s pomočjo hibridnih kategorij, ki imajo posebne lastnosti: so bimodalne (vidijo dva nasprotna horizonta hkrati) in vsebovane v svojih nasprotjih, četudi le kot obrobni elementi. Na primer, med socialo in ekonomijo, ki sta sicer nasprotna mehanizma blaginje povsem naravno posreduje socialna ekonomija, ki je hibriden, presečni koncept. Poanta je, da je za povezovanje družbe na način, ki bo zanjo najbolj naraven, treba razviti sredinske (mezo) kategorije (poleg drugega, vključno z ND). To je ključno razumeti predvsem tistim, ki bi radi povezovali že (ožje) povezane na višje ravni strukturiranja, ki bi bilo nedvomno potrebno zaradi zagotavljanja sinergije med skupinami, ki se oblikujejo med protesti. Celostni dosežki so možni, a ne nepresečno (kot se mi zdi, da menite pri vas) ampak presečno, le kot heterogeni holizem.