(Ustanovna izjava je statutarna kategorija in dokument, ki opredeljuje delovanje SDE po vsebinski plati. Izjava se razvija skupaj z društvom in njegovimi potrebami)

Hotenje po dobrem življenju je osrednje clovekovo gibalo, vendar širša družbena, ekonomska in politicna dogajanja ne zasledujejo vedno ciljev, ki bi služili temu hotenju. Vladne politike so pogosto zapletene v mrežo nerešljivih nasprotij. Potreben je drugacen pristop k javnim izbiram, ki bo zmožen zajeti njihove na videz nasprotujoce in nezdružljive vidike (smotre, merila). To je obenem izziv obstojecim pristopom k vrednotenju javnih politik, programov in projektov, saj njihova težava ni domnevni konflikt med razlicnimi obrazi in neprevedljivimi izrazi kompleksne stvarnosti, ampak temeljna ekonomsko-kulturna izbira med enostransko in pluralno vizijo sveta (Bourdieu). To ni samo vprašanje demokraticnega napredka ampak tudi njegove kompleksne namesto sedanje enoumne racionalnosti.

Napredek blaginje je v zadnjih stoletjih na zahodu vodilna ekonomska in družbena ideja. Keynes, ki je s svojo makroekonomsko teorijo uveljavil temeljna nacela stabilnega upravljanja gospodarske rasti, je pred petinsedemdesetimi leti napovedal, da bodo ljudje cez sto let lahko živeli v tolikšnem materialnem obilju, da se bodo brez strahu za svojo eksistenco lahko prepustili svojim hobijem. Danes evalvacijska spoznanja kažejo, da ni veliko upanja za uresnicitev napovedi. Napredek je zavil v slepo ulico, saj se njegovi sadovi pogosto izgubljajo brez prispevka k boljšemu življenju ljudi. Od šestdesetih let naprej gredo trendi materialnega napredka in kakovosti življenja vsak v svojo smer. Easterling govori o paradoksu srece, ko so ljudje bogatejši vendar manj srecni – vrzel med njima se razpira in kaže v dohodkovni neenakosti, onesnaženem okolju, propadanju skupnosti ter samo-destruktivnosti ljudi. Današnji napredek sam sebe pobija. Družbeno blaginjo, ki se ne odziva na spremenjene potrebe in vrednote ljudi, bi morali imenovati družbena beda, napredek, ki jo prinaša, pa benigen. Navkljub javnemu nasprotovanju so težnje k enostranskemu napredku oziroma ekonomizmu lahko izrazite tudi v javnih politikah, kadar te favorizirajo parcialne cilje.

Znaki dvomljive vrednosti napredka so ocitni v razkoraku na novo deklariranih nacionalnih interesov in interesov javnosti. Živimo v razmerah, ko nihce posamicno dogajanj ne zna celovito in nevtralno opisati, kolektivno pa se v razlagah tega, kar vidimo, sistematicno razhajamo. Vladne politike so ujete v mrežo nerešljivih nasprotij, ki so vse bolj podobne sistemski krizi (Wallerstein), ki ni vec razrešljiva v okviru starih temeljnih prepricanj in ureditev. Potreben je drugacen pogled. Nasprotna od ekonomizma je razvojna paradigma trajnosti, ki je kompleksna. To pomeni, da enako upošteva povsem razlicne stvari, a obenem tudi iste pojave vrednoti razlicno na razlicnih ravneh opazovanja. Vse vecja kompleksnost razvojnih teženj predstavlja izziv vrednotenju, ki se mora tega lotiti z namenom, da uresnici svojo osnovno funkcijo, izboljšanje družbenega blagostanja konsistentno, torej demokraticno in racionalno.

Evalvacija ali vrednotenje (politik, programov in projektov ter drugih fenomenov, v nadaljevanju ‘vrednotenje’) se je pojavilo v XIX. stoletju in se odtlej razvija kot posebna veda in znanstveno orodje, usmerjeno v uresnicevanje hotenj ljudi. Z metodološkim kot tudi s teoreticnim znanjem vrednotenje pripomore k pojasnjevanju preteklih ali možnih prihodnjih delovanj in njihovih ucinkov, podaja odgovore o stopnji ustreznosti zastavljenih aktivnosti, lahko pa naniza tudi možne alternativne predloge za nadaljnje (ne)delovanje. Od analize socialnih in izobraževalnih vsebin se je vrednotenje postopoma razširilo tudi na polje medicine, ekonomije, okoljevarstva. Ceprav se je vloga evalvacije nadgrajevala, pa je njen osnovni namen prispevati k sprejemanju najboljših možnih rešitev za nadaljnji razvoj družbe ostal nespremenjen.

Vrednotenje je v preteklih štirih desetletjih, odkar se uveljavlja v Sloveniji, preživelo že veliko, od pomembne vloge, ki jo je imelo v planskem sistemu ‘trde roke’ države, do skoraj zavracanja v zacetku devetdesetih v prid svobodnemu delovanju skrite roke trga. Od devetdesetih let naprej je za razmah vrednotenja s socialnega, ekološkega in humanega vidika zaslužno uveljavljanje spoznanj o nezadovoljivi uspešnosti javnih politik in posebej o pomenu negospodarskih vidikov družbenega napredka. Zadnji val zanimanj za vrednotenje, ki smo mu prica danes v Sloveniji, je povezan z zahtevami po demokratizaciji razvoja in težnjami k sprejemanju odlocitev na vse nižjih ravneh odlocanja in v vse neposrednejšem stiku s potrebami ljudi v lokalnih ali interesnih skupnostih, pa tudi v odnosu do nadnacionalnih oz. globalnih. S tem vrednotenje ni vec samo stvar notranje kontrole kakovosti (javnega) upravljanja, niti zgolj samo orodje zunanjega nadzora nad (javnim) poslovanjem. Zdaj poleg vsega tega postaja tudi orodje javnega in pluralnega razvojnega javno-zasebnega so-upravljanja. To je predpogoj socialne kohezivnosti v casu izrazite ekonomske globalizacije, ki ustvarja ravno nasprotno smerne težnje. Verodostojno vrednotenje ucinkov politik prispeva k oblikovanju konsenza o njihovi potrebnosti in nacinu uveljavitve, k sklepanju razvojnih partnerstev, ki gredo preko vkopanih sektorskih in lokalnih samozadostnosti.

Glavna naloga vrednotenja je izboljšanje družbenih procesov, torej je usmerjeno v iskanje njihovih slabosti in nekonsistenc. S tem posega v obstojeca razmerja moci in je z njimi v nujni, ceprav pogosto subtilno prikriti napetosti. Zato je temeljno vprašanje vrednotenja, kako zagotoviti, da bo vrednotenje politicno relevantno, ne da bi bilo politicno uporabljeno. Novejša spoznanja navajajo, da je pogoj nevtralnega vrednotenja politicno obcutljivih procesov, da evalvator predvsem razume naravo družbenega konflikta o razvoju – njegova naloga torej ni iskanje soglasja o nacinu razrešitve vseh konfliktov, ampak samo soglasje o naravi vsakega posamicnega konflikta (izkljucevalni, legitimni ali menjalni). Prvenstveni poklicni izziv za presojevalca je razlociti konflikte, izvirajoce iz enostranskosti v družbi od konfliktov povezanih s kompleksno naravo sveta (Radej). Glavni izzivi vrednotenja potemtakem nikakor ni konflikt med razlicnimi obrazi in neprevedljivimi izrazi kompleksne stvarnosti, ampak temeljna ekonomsko-kulturna izbira med enostransko in pluralno vizijo sveta (Bourdieu).

Pri tej izbiri ima prav evalvator kljucno vlogo, saj vpliva na nacin opazovanja sveta in razlaga njegove preobrazbe. S tem lahko pretvarja energijo družbenega konflikta v kolektivni resurs napredka. Od njega je odvisno ali je pogled na naravo konfliktov ‘pravilen’, torej ce ustrezno povzema vse pomembne negativne in pozitivne vidike problemov, ki jih usmerja k rešitvam, ki so ‘optimalne’ s stališca vseh nezdružljivih vidikov realnosti in predvsem kolektivnega ter posamicnih ucinkov. V skladu s tem si bo društvo evalvatorjev kot poklicno strokovna formacija prizadevalo za nastajanje legitimne, prepoznavne, predvsem pa visoko strokovno podprte kulture, standardov ter kodeksa vrednotenja, ki bodo izhajali iz tukaj zapisanih splošnih izhodišc.

USTANOVNE CLANICE IN CLANI: Radej Bojan, Štrajn Darko, Cernic Istenic Majda, Dolinšek Metod, Gmeiner Pavle, Renata Erker Slabe, Jerina Andreja, Liljana Rihter, Simona Kustec Lipicer, Polona Kovac, Kos Grabar Jože, Medica Peter

(revizija: 27. januar 2008)

 

Oznake: