Slovensko društvo evalvatorjev

(1. Tema »Agregacijski problem družbenih vrednotenj«, čet, 25. okt ob 13-15h).
(2. Tema »Integracijski problem družbe«, sre., 7. nov ob 16h)
Ciklus smo si zamislili v Slovenskem društvu evalvatorjev (http://sdeval.si) v okviru predstavitve izida knjige z enakim naslovom, ki smo jo pripravili v soavtorstvu Mojca Golobič (Biotehniška fakulteta UL), Mirna Macur (Fakulteta za uporabne družbene študije) in Bojan Radej (Slovensko društvo evalvatorjev). Knjiga je rezultat večletnega raziskovanja in eksperimentalnega dela. Izšla bo v decembru 2012 pri Biotehniški fakulteti (Oddelku za krajinsko arhitekturo). Spremno besedo je napisal dr. Srečo Dragoš (Fakulteta za socialno delo, UL). Recenzije so prispevali red. prof. dr. Darko Štrajn (Filozofska fakulteta UL), izr. prof. dr. Aleksander Aristovnik (Fakulteta za upravo) in doc. dr. Pavel Gantar (Fakulteta za družbene vede, UL).
Predmet našega raziskovanja je družba v globoki transformaciji iz sedanjega stanja enostavnosti, ki postaja nevzdržno zapletena, v neko novo stanje kompleksne urejenosti, ki pa ga še ne znamo konsistentno razložiti. Družbena kompleksnsot pomeni, da o nobeni pomembni stvari ni več mogoče doseči soglasja zaradi legitimnih in utemeljenih opozicij v horizontalni smeri, to je med različnimi družbenimi vizijami različnih skupin in v vertikalni smeri, mikro-makro.
Naša teza je, da je treba v razmerah dosežene nepremostljivosti razlik opustiti klasične poskuse zagotavljanja družbenga soglasja in kohezije s stališč najmanjšega skupnega imenovalca, ker družbeni pojavi niso več somerni (commensurable). Izziv je, kako družbene zadeve obravnavati integrabilno s stališča izhodiščne nepremostljivosti razlik in torej v pogledu nesomernosti družbenih razmerij (incommensurability).
Koncept nesomernosti je bil najprej opredeljen v polju matematike (iracionalna števila), v začetku sedemdesetih let pa sta ga uvedla najprej Kuhn v Strukturi znanstvene revolucije (1970; Struktura znanstvene revolucije) in nato še Feyerabend (1975, Proti metodi) v polju filozofije znanosti. Osvetlila sta, da različne vede pri proučevanju istih zadev pridejo do različnih ugotovitev, med drugim glede na to na katere podatke se oprejo, kakšne hipoteze uporabijo in kako sintetizirajo svoje ugotovitve.
Odnos družbene nesomernosti postaja pomemben, ker obstoječe forme za pojasnjevanje družbenih odnosov niso več ustrezne za pojasnilo kompleksne narave njenih razmerij. Na primer nasprotje ekoloških in materialnih vrednot se nanaša na odnos, ki ne zadeva več le tega, kar je res (znanost) ali prav (zakonodaja), ampak je veliko bolj odvisno od načinov razvrščanja tega, kar vrednotimo kot dobro. Družbena nesomernost je tako bolj kot kategorija znanosti in potem bolj kot objektivna kategorija spoznavanja objektivne resnice, uporabna kot kategorija vrednotenja družbenih pojavov.
Če enkrat postavimo, da družbeni odnosi zaradi svoje kpompleksnosti postajajo vse bolj nesomerni, da lahko bolj kot doslej med sabo spoštujemo legitimne razlike, se postavi vprašanje kako potem zagotavljati družbeno povezanost, ki je nujna za sprejemanje odločitev, ki so v transformacijskih časih pomembna za vse?
Naš pristop je izviren, ko nasprotuje težnjam standardnega družboslovja. Pri njem se težnje reazumevanja kompleksnih procesov in sistemov odvijajo kot podaljšek obstoječih znanj, ta pa so zasnovana na enostavnih predpostavkah normalne pozitivistične znanosti (Kuhn). Mi o kompleksnosti razmišljamo diskontinuirano s standardnim izhodiščem. Prelom uvedemo z opustitvijo splošne veljavnosti predpostavke somernosti za družbene pojave in njeno nadomestitvijo s predpostavko nesomernosti. Vendar načela somernosti ne opustimo in ne zapademo v past postmodernega relativizma ampak ga samo postavimo v podrejeno vlogo, ki mu v družbeni aritmetiki ne dopušča več posploševanja, še vedno pa ostaja relevanten za opisovanje ožjih družbenih racionalnosti.
Po našem mnenju je prispevek izviren ravno v tem, da najdemo obrazec za uskladitev nasprotnih paradigm, da torej presežemo nasprotja, ki so bila doslej nepresegljive, ne da bi jih hkrati odpravili. Rešitev razvijemo v območju sredinske (mezoskopske) racionalnosti. Naslonjena je na tri glavne prispevke: koncept input-output matrike (Leontjev, mezoekonomist), Wallersteinov (in Braudelov) sociološki koncept neizključevalne sredine in teorijo večnivojske kompleksnosti (Dopfer, Esterling, Kok, Rotmans, Bar Yam, O'Neill).
Osredotočili smo se na tri značilne primere, ki danes delajo družbeno raziskovanje težavno in njihove rezultate vse bolj irelevantne za usmerjanje družbenih procesov. Prvi je agregacijski problem vrednotenja (Scriven, Ekins, Radej), drugi integracijski problem družbe (Durkheim, Giddens, Habermas, Bourdieu) in tretji strukturacijski problem civilne družbe (Landauer, Rosa Luxemburg, Rossiter, Derrida). Zanima nas, kako te tri probleme opredeliti brez poenostavljanja, da jih lahko razrešimo kompleksno.
Svoje predloge smo doslej že predstavili v tujini. Jedro predloga je bilo predstavljeno v reviji Evaluation (Sage, 17/2, april 2011) in Evaluation and Program Planning (Elsevierjevi reviji, let. 34/3, avgust 2010). Prvi članek je bil preveden tudi v španščino in je objavljen v knjigi Farinós Dasí J. (ur.). 2011. From Strategic Environmental Assessment to Territorial Impact Assessment: Reflections about evaluation practice. Valencia, Publicaciones de la Universitat de València.

1. tema »Agregacijski problem družbenih vrednotenj«
Prva tema obravnava agregacijski problem sinteznega vrednotenja. Izhaja iz težav na katere naleti Ekins, ko skuša operacionalizirati svoj model štirih kapitalov za potrebe integralnega vrednotenja učinkov strukturne in kohezijske politike EU na trajnostni razvoj regij. Poslanstvo njegovega modela je preučiti obstoj in naravo nasprotij med kapitali in osvetliti logiko za odločanje v problemskih situacijah. Prizadevanja so v celoti vpeta v klasično trajnostno tezo, da mora ekonomija svoje vire uporabljati tako, da se njihova skupna zaloga na zmanjšuje. A to zastavi dilemo. Ali pravilo ohranjanja zalog velja le za skupno vsoto zalog vseh štirih kapitalov ali tudi za zalogo vsakega kapitala posebej. Gre za standardno teoretsko dilemo med šibkim in strogim razumevanjem trajnostnega razvoja. Vsak vidik te dileme ima povsem drugačna pravila, ki določajo, kdaj je neko kapitalsko izgubo dovoljeno nadomestiti s povečanjem v drugi vrsti kapitala in kdaj ne.
Če so posamezne vrste kapitala medsebojno popolnoma zamenljive, ker so njihove storitve prevedljive na skupni imenovalec denarja, dobimo konvencionalni tržni model, ko denar lahko v celoti poplača vsako okoljsko, socialno ali katero tretjo škodo gospodarskega projekta. V takem primeru imamo šibko trajnostni model vrednotenja. Če pa vzamemo, da posamezne vrste kapitala niso medsebojno zamenljive niti pogojno, ker imamo njihove storitve za preveč pomembne in jih obravnavamo nesomerno, takrat imamo opravka s strogo trajnostjo. Pri slednjem se pojavi agregacijski problem, ker še ne znamo razmišljati integralno na podlagah, ki niso neposredno kompatibilne. Posledica je nepovezan razvoj, kjer različni vidiki blaginje niso zastopani enakopravno in kjer si, dodatno, raznorodna prizadevanja za blaginjo medsebojno nasprotujejo.
Prevladujoči pristopi k vrednotenju takih dilem so po svojem izvoru mikroskopski in se skladno s tem evalvacijski sintezi večinoma izognejo ter svoje ugotovitve podajo le s pomočjo deskriptivne razlage na ravni svojih podrobnih opažanj. Ali pa se zanašajo na drugo skrajnost, kot v primeru makroskopskih vrednotenj pri Ekinsu. Nasproti tema konvencionalnima pristopoma je razvit še tretji, ki izhaja iz kompleksne zastavitve problema. Razvili smo dvostopenjski agregacijski postopek. V prvem koraku je možna le parcialna agregacija vsebin, ki so si najbolj podobne. Rezultat je več delnih vsot, ki so agregirane tako visoko, da so med sabo kar se da raznorodne in tako lahko privzamemo, da so v nesomernem odnosu. Dvostopenjski postopek omogoči šele razločevanje med načelnimi in nenačelnimi situacijami pri vrednotenju, ki poda možnost za razločevanje med strogo in šibko nesomernimi ter strogo in šibko somernimi vsebinami vrednotenja. Drugi korak agregacije zajema samo šibko nesomerne vsebine, ki so hibridne narave in prispevne na vsaj dveh načeloma nesomernih vsebinskih področij vrednotenja. Primer sektorja blaginje, ki je šibko nesomeren je socialna ekonomija, ki integralno izpolnjuje socialne in ekonomske kriterije blaginje, ki sta sama zase sicer nesomerna vidika blaginje. Razrešitev agregacijskega problema je ilustrirana na praktičnem primeru ovrednotenja vplivov razvojnega programa Pomurja za obdobje 2007-2013 na trajnostni razvoj regije.

2. tema »Integracijski problem družbe«
Gre za enega temeljnih problemov sociologije, ki pa ima ključen pomen tudi kot politični koncept v EU in ga srečamo v vseh izvedenkah od ekonomske, do socialne in nazadnje do prostorske kohezije. Teoretsko je družbena integracija od Durkheima naprej obravnavana v dvojnosti med svojo mehansko in organsko platjo tega procesa. Prva je zaslužna za integracijo na ravni sistemskih struktur ter zadeva načelna vprašanja, do katerih obstajajo temeljne vrednotne opozicije. V takšnih razmerah je v prid integracije mogoče zagotavljati kvečjemu ohranjanje ravnotežja nasprotij. Druga plat zajema silnice kohezije, ki so sistemsko gledano površne interakcije med člani družbe in jih obravnavajo kot kulturne (Delanty, 2000), transakcijske (Hayek, 1992) in v bistvu protisistemske (Wallerstein, 2004).
Družbena integracija tako zahteva sinergijo med dvema, v osnovi nasprotujočima silnicama povezovanja. Sodobni sociologi od Giddensa (strukturacijska teorija), Bourdieuja (teorija polja in habitusa) ter Habermasa (teorija komunikacijskega delovanja) si prizadevajo preseči dvojnost. Njihove razlage dobro pojasnijo soodvisnost mehanske in organske integracije. V večini avtorji, razen Bourdieu, ki se postavi na mezo izhodišče in tako razmišlja že kompleksno, ostanejo ujeti v Durkheimovo črno-belo, torej še vedno enostavno pojasnjevanje družbene integracije.
Možnosti sredinske razlage družbene integracije v razmerah izhodiščno nekompatibilnih silnic ponazori študijski primer. Izbran je s področja prostorskega razvoja, kjer so koncepti prostorske integracije, ravnotežja in kohezije dobro poznani in imajo v EU politično konotacijo. Ker pa se vsi koncepti po vrsti še vedno obravnavajo v enostavnem miselnem okviru (ali – ali), namesto v kompleksnem, je z zagotavljanjem prostorske kohezije še veliko nejasnosti. Z izpeljavo študijskega primera, vrednotenja vpliva energetske politike (Nacionalnega energetskega programa, 2004) na prostorsko kohezijo Slovenije, izluščimo tretji, vmesni koncept družbene integracije. To je koncept šibkega ravnotežja, ki omogoči pojasniti soodvisnosti organske in mehanske integracije s konceptom dvojne vsebovanosti. Šele od te točke naprej je družbena integracija lahko razvidno pojasnjena, kar takoj omogoči tudi pregleden način njenega merjenja.

3. tema »Protisistemski problem«
Globalni nastop Gibanja 99% priča, da je poslej treba družbeno dinamiko preučiti tudi s stališča sistematičnosti izključevanja tistih, ki se v tej dinamiki ne znajdejo na sistemsko zamišljen način. Izključevanje je rezultat prizadevanj za enovitost družb z uveljavljanjem uniformnih vrednot, kar pa se izrodi v enoumje. Zato se sprašujemo, kot se je pred dobrim stoletjem že Landauer, kako zasnovati protisistemsko skupnost z izhodišč sistematične izključenosti večine članov skupnosti, kar je pogoj, da se osvobodi kolonizacije s strani sistema (Habermas) in se z avtonomiziranjem svojih sestavin vrne v naravno stanje.
V ospredju je organizacijski problem protisistemskih gibanj. Posamična gibanja imajo naraven odpor do povezovanja v stalne strukture, nestrukturirana pa niso zmožna nastopiti povezano in reprezentativno nasproti sistemu. Predlagana je sredinska rešitev organizacijskega problema. Izhaja iz tega, da gibanja niso zgolj programske ampak tudi akcijske enote in ta dva vidika pogosto nista uravnovešena – programi so protisistemsko ambicioznejši od aktivnosti ali obratno. Programsko-akcijske nekonsistence se lahko uravnotežijo le, kadar se uspejo presečno povezati gibanja z natančno nasprotnim programsko-akcijskim neravnotežjem.
Možnost presečnega strukturiranja protisistemskih gibanj povzroči, da protisistemska gibanja nastopajo enkrat v strukturiranem, drugič v nestrukturiranem stanju. Ali drugače, družba postane razbremenjena strukturnih prisil vsaj v tem smislu, da se iz sistemske strukturacije vedno lahko odkloni v protisistemsko ali obratno. To pa pomeni razrešitev protisistemskega konflikta, saj se strukturna nasprotja zgostijo v strukturnem oziroma mehanskem polju. Posledica je obnovitev sistemskih nasprotij in razrednega boja, ki pa se po tej razlagi že odvijajo v polju sredinske družbe.

Vsi dogodki so se odvijali v ZRC/SAZU, Novi trg 4/II, 1000 Ljubljana. 

Povezava do knjige: