Stara integracijska enačba družbe ni več veljavna, nove ni na obzorju. Vmes je kaotična vsakdanjost. Nenadoma so odločilne majhne razlike. Zato smo spet postali glavni igralci v igri za svojo prihodnost. Vendar nam pri tem stara politična aritmetika ni več v pomoč.

Razklana družba

Od osemdeset do devetdeset odstotkov ljudi se ne čuti več zastopanih z delovanjem svojih vlad. To označuje konec poti družbenega modela, ki v svoji izvirni enostavni zastavitvi ne razume več družbenih procesov, ker so postali kompleksni in potrebujejo drugačen način obravnave.

Če je neka zadeva kompleksna, na primer doseganje soglasjao tem, kaj je skupno dobro in kaj nam je prednostno storiti za njegovo doseganje, pomeni, da o tem obstaja več dobro utemeljenih pogledov, ki pa počivajo na nezdružljivih resnicah. Kompleksnost ima dve plati. Horizontalna zadeva to, da imajo interesne skupine povsem legitimne, vendar obenem različne družbene vizije. Primer je nasprotje med gospodarskim, socialnim in okoljskim vidikom razvoja. Vertikalna kompleksnost pa pomeni, da tudi med kolektivno in individualno ravnjo presoj obstaja nepremostljiv prepad. Tako je razen za enostavne dileme sporen vsak poskus, da bi kolektivne pomene ugotavljali somerno, to je s seštevanjem individualnih hotenj (volivcev, potrošnikov).

Družbene dileme so kompleksne, ker so izražene kot opredelitev njihovih nosilcev do nečesa, kar ima zanje univerzalen pomen. Zato nimajo skupnega imenovalca in so nesomerne. V sodobno rabo sta nesomernost, v pomenu nepremostljivosti resnic, proizvedenih v različnih znanstvenih okoljih, uvedla Kuhn (1970) in Feyerabend (1975). Osvetlila sta, da različne vede pri proučevanju istih zadev pridejo do različnih ugotovitev, med drugim glede na to, na katere podatke se oprejo, kakšne hipoteze uporabijo in kako sintetizirajo svoje ugotovitve.

Zaradi svoje nesomernosti morajo biti družbene zadeve obravnavana ločeno, za vsak vidik posebej in le na njemu prilagojen način. Na primer gospodarske zadeve so proučene z gospodarskimi vedami, socialne s socialnimi. Vprašanje potem je, ali kompleksna družba lahko doseže sinergije in kohezijo. Dokler tega ne vemo, bomo težko razumeli, kaj se v družbi dogaja in kako si povrniti vpliv na to dogajanje.

Diagnoza družbenih zadev kot kompleksnih ne odpravi potrebe po njihovi enostavni obravnavi, jo samo pooblasti za ukvarjanje z enostavnimi vprašanji. Ekološke zadeve obravnavamo ekološko, gospodarske gospodarsko… S tem ni nič narobe, dokler razlage ostanejo zaprte v okviru, ki jih je proizvedel. Ko pa potrebujemo prevedbe med okviri, ponavadi zaradi želje bolj celostnem vpogledu, moramo prestopiti v miselno območje kompleksnosti.

Odslej skupna spoznanja niso več pridobljena neposredno izkustveno, ampak posredno. Skupne pomene določijo obrobni pomeni, ki jih poda presečni pogled. Ta ima vpogled v dva ali več nesomernih pomenov hkrati, kar je zasluga šibko nesomernih kategorij. Na primer: socialna ekonomija integralno izpolnjuje socialni in ekonomski kriterij blaginje, čeprav sta to dva nesomerna vidika blaginje. Tudi kazalnik emisij CO2/BDP je šibko nesomeren, ker je uporaben za okoljska (CO2) kot za ekonomska vrednotenja (BDP), ki sicer neposredno niso združljiva.

Presečni pogled ima premoščevalno sposobnost zaradi posebnih lastnosti njegovih kategorij, ki so po svoji naravi hibridne, po pomenu obrobne (sekundarne, šibke) in zato samo subtilno vsebovane v vodilnih nasprotjih, s stališča katerih jih vrednotimo.

Ključna ugotovitev je, da moramo kompleksne družbene zadeve obravnavati sredinsko. To pomeni v zlatem rezu njihove dvojnosti med primarnimi oz. nepresečnimi pomeni, ki so za razumevanje temeljni, a obenem razdvajajoči in sekundarnimi oz. presečnimi pomeni, ki so edini povezovalni, a samo v vsebinah, ki za nikogar niso bistvene. Zato mora tisti, ki celostno presoja poleg tega, kar ga ali jo primarno zanima s stališča lastnih univerzalnih hotenj, povezati s posledicami teh prizadevanj za druge, za njihove možnosti uveljavljati njihova primarna hotenja, čeprav so povsem drugačna. Izpovednost sredinskega pristopa je preizkušena s petimi študijskimi primeri. Skupno jim je, da gre za kompleksne družbene dileme, ki pa so obravnavane poenostavljeno in zato pogosto izkrivljeno.

1. Jabolka in hruške

Za prvi preizkus služi ovrednotenje vplivov razvojnega programa Pomurja na trajnostni razvoj regije. Ker so gospodarski, socialni in okoljski vidik programa trajnostno nesomerni, neposredna sinteza raznorodnih ugotovitev vrednotenja njegovih učinkov ni bila mogoča. Zato je uporabljen posredni postopek, ki je dvodelen. Najprej so podrobne ugotovitve agregirane po podobnosti – glede na to na kateri od treh vidikov ukrepov in področij vrednotenja se nanašajo. Rezultat je devet delnih vsot, ki so agregirane dovolj visoko, da so kolikor mogoče raznorodne. V drugem koraku sinteza upošteva le še presečne, šibko nesomerne delne agregate in to tako, da jih korelira. Nato preizkus razširimo in uvedemo še četrti vidik, človekov razvoj. To poglobi sredinsko logiko, saj se njeno presečno področje poveča s treh na štiri plasti.

To pomeni troje. Za nepristransko spoznavanje kompleksnih družbenih zadev ni objektivna analiza, ki jo opravi znanost, nič pomembnejša od družbeno korektne sinteze, ki je v rokah vrednotenja. Družbena celota zdaj ni več mišljena kvantitativno kot agregat, ampak korelativno v odnosih raznorodnih kakovosti. Sredinska logika napreduje tako, da se poglablja vase.

2. Povezovalna neenačba

Družbe se danes pospešeno dezintegrirajo tudi zato, ker sociologija družbeno integracijo obravnava razklano. Njen mehanski vidik je mišljen strogo kot mera interne homogenosti v zadevah, ki so za sistem primarnega pomena. Organska integracija pa zajema prostovoljno sodelovanje, zato ima le šibko kohezivno moč in še to v zadevah, ki so za sistem postranske. Ljudje v organskih izmenjavah postopno oblikujejo mehanski sistem, ki povratno postane omejevalni okvir njihovega delovanja. To je krožno pojasnilo in ni napačno za proces, ki tako poteka. Ne razloži pa kaj je tisto, kar nasprotna vidika integracije poveže.

Za odgovor problem najprej sredinsko zastavimo na primeru ovrednotenja vplivov nacionalnega energetskega programa na prostorsko kohezijo Slovenije. Iz rezultatov izluščimo tri mere integracije. Strogo ravnovesje je mera mehanske integracije med primarnimi nasprotji vrednotenja. Pokaže, da je neintegralno ravnanje sicer mogoče vsiliti, njegovim negativnim posledicam pa povzročitelji ne morejo ubežati. Šibka kohezija je mera organske integriranosti. Poda jo presečna ocena korelacije. Zaradi nesomernih vrednot se v korelaciji pojavi tudi tretja, vmesna kategorija. To je šibko ravnotežje, ki meri stopnjo vzajemnosti korelacijskih povezav.

V družbenih proučevanjih so relativne primerjave pogosto pomembnejše kot absolutne. Tako je smiselno razlikovati, kdaj je nekaj posledica enostranskih prizadevanj od situacij, ko je to doseženo z vzajemno uravnoteženimi prispevki vključenih strani. Slednja situacija ima veliko večji pomen za družbo kot povezanost, pri katero mora nekdo ostati podrejen ali zapostavljen. Kot na trgu, ker je za večino sodelovanje, ki zagotavlja vključenost, pomembnejše od pravičnosti izida skupnih prizadevanj. Šibka ravnovesja v družbi uveljavljamo z ekološko in družbeno odgovornostjo, etiko, solidarnostjo… To je subtilni vidik integracije, saj ni zagotovoljen z bojem nasprotij ampak deluje šele z našimi prizadevanji za vzajemnost lokalnih interakcij, ki pa so ravno najbolj pod našim nadzorom.

3. Pasti samospoznavanja

Kompleksne pojave lahko avtentično ovrednotimo edino od znotraj, saj jih oblikujejo akterji sami. Evalvator je zato vpet v materijo svojega vrednotenja. S tem je njegova nevtralnost ogrožena in brez nje vrednotenje ni smiselno. Za primer, ki ilustrira težavo, je organizacija O iz sistema slovenske javne uprave ocenjena po Splošnem ocenjevalnem okviru (SPO). Njegova podlaga je model, prvotno razvit za potrebe ocenjevanja kakovosti zasebnih podjetij. Neposreden prenos v javni sektor prinaša poenostavitve, na primer objektni način vrednotenja s točkovanjem ločenih meril kakovosti. Za javne organizacije je potreben procesni pristop. Če ima organizacija zelo dobre ocene vhodnih dejavnikov, a dosega slabe ocene na strani rezultatov, tedaj njena uspešnost ni enaka kakor v nasprotnem primeru, ko ji uspe kljub slabostim na strani dejavnikov doseči odlične rezultate. Organizacija je uspešna le, če ji uspe doseči pozitivno razliko med oceno rezultatov in dejavnikov. Zato je poleg števila zbranih točk pomembno tudi, kako so točke porazdeljene po različnih odejavnikih in po različnih rezultatih organizacijske kakovosti.

Penostavljanje vodi v popačene sklepe, ki lahko vrednotenje sprevrže v »larpurlartizem kakovosti«. V konceptu odličnosti (areste) res tiči neka aristokratska (aristos) posebnost elementarnega. Zato se zlahka zamešajo pojmi. Študijski primer ugotavlja, da mora evalvator razumeti, kako je umeščen v mrežo obstoječih kompleksnih družbenih razkolov in povezav ter njihovo odprtost v okolje. To je pogoj, da se interno vrednotenje ne sprevrže v samozavajanje.

4. Prvi med enakimi

Načini prednostnega razvrščanja družbenih alternativ so različni in vodijo do povsem drugačnih razvrstitev, ki ustrezajo različnim interesom. Zato je o pomembnih odločitvah vse težje dosegati soglasje. Če hočemo problem rešiti demokratično, najprej zahtevamo sredinsko zastavitev. Vse javne dileme ne zahtevajo usklajevanja o tem, kaj ima prednost. Usodna vprašanja, kakršni sta zdravje ljudi ali varnost države, se ne zastavljajo drugače kakor prednostno. Težave odpadejo tudi za razmeroma malo pomembne dileme, gledano s stališča celote. Pri njih se zanesemo na rezultate samourejevalnih mehanizmov, kot sta trg ali samouprava. Prednostni vrstni red je potrebno določiti samo za tiste tehtne zadeve, ki so za njihove protagoniste seveda lahko odločilne, za skupnost kot celoto pa so le srednje pomembne. Zato je za njihovo razvrščanje primerno izbrati presečni postopek, ki je osredotočen na sekundarne pomene. To zagotavlja, da so najvišje prioretizirane alternative, ki obetajo največjo sekundarno produkcijo učinkov. To je smiselno tudi s stališča javnih politik, saj večina ljudi večino njihovih učinkov zazna le posredno, na primer kot splošno izboljšanje ali poslabšanje blaginje.  Presečno razvrščanje prioritet je ponazorjeno na primeru desetih predlogov projektov socialne ekonomije v Pomurju.

5. Z izključevanjem do skupnosti

Sredinski pristop ni izviren za razmišljanje o sistemskih zadevah ampak o družbenih, ki so po svoji naravi že protisistemske. Prizadevanje za integracijo družb z uveljavljanjem uniformnih vrednot, so je izrodilo v enoumje in izključevanje večine (oziroma vključevanje za ceno nižje avtonomije). Zato se po Landauerju sprašujemo, kako zaradi sistematičnega izključevanja organizirati protisistemsko skupnost izključenih. Izključevanje tukaj ni več nekaj marginalnega, ampak rabi za vodilo kritičnemu motrenju.

V ospredju je organizacijski problem protisistemskih gibanj. Prepreke njihovem sodelovanju so horizontalne in vertikalne. Prvo odseva različne načine, na katere so skupine izključene. Zaradi tega ni možno soglasje o tem kako negirati sistem. Odpor do vertikalnih povezav pa pomeni, da gibanja nočejo razviti stalnejše strukture in dajo prednost nestrukturiranem delovanju.

Uporabimo presečno rešitev. Izhaja iz tega, da gibanja niso le programske ampak tudi akcijske enote. Ta dva vidika pa pogosto nista uravnotežena – programi so ambicioznejši od delovanja ali narobe. Gibanja so si najbolj podobna po tej nekonsistenci. Zato jo uporabimo kot podlago povezovanja. Najbolj povezljiva so gibanja z nasprotnim programsko-akcijskim odtisom, ki drugo drugemu natančno kompenzirajo programsko-akcijske disproporce. Po tej poti se oblikujejo protisistemski korelati, ki so notranje konsistentni na heterogen način. Ti s strukturiranjem združijo zmožnosti kvazi-protisistemske mobilizacije, s produkcijo semi-protisistemskih alternativ in orto-protisistemskimi zmožnostmi obrambe pridobitev.

Sredinska družba

Ugotavljamo, da družba ni celovita samo na en način, ampak jih je več. Celota na višji ravni je sestavljenam, a ne iz elementarnih delov na posamični, ampak na kolektivni ravni. Celoto tvorijo različni ožji vidiki celovitosti – kohezijski, ravnovesni, integralni, prednostni, odličnostni –, ki pa so samo delni. Sestavine celote so konkurenčne vizije družbenega dobra in so povezljive le posredno. Na vse višjo raven celovitosti lahko prehajamo le v vse bolj obrobno presečnih vsebinah. Sredinski koncept proizvaja celostne rezultate, ki bežijo stran od uniformnih razlag v centru, kjer so opredeljeni primarni pomeni. To je pomembno, ker zagotovi, da celostna prizadevanja ne morejo proizvesti družbeno totalitarnih pomenov.

Marginalizacijska strategija družbene celovitosti pomeni, da postajajo člani družbe usodno pomembni pri njenem zagotavljanju. Posledica tega, da smo se v družbenih zadevah opredelili kot avtonomije z lastnimi primarnimi opredelitvami, ločenimi od centralnih, je zdaj spoznanje, da moramo v obrambo svoje avtonomije, prevzeti odgovornost drug za drugega in si prizadevati za sinergično uveljavljanje naših na moč različnih celostnih prizadevanj. Sredinski vzvod uveljavljanja skrbi za druge je globalizirana posamična odgovornost v vsakodnevnih lokalnih izmenjavah, ki ne zagotavlja le povezanosti ampak zlasti visoko stopnjo njihove vzajemnosti. Naslednji vzvod je celostno spoznavanje s posploševanjem navznoter, ki sproti internalizira lastne spoznavne omejitve. Vzvod je zagotavljanje šibkega ravnotežja (skupaj s konceptom šibke nesomernosti) kot osrednjega integracijskega mehanizma družbe. Celostni rezultat je zdaj zagotovljen s spontanim prizadevanjem za avtonomijo na osebni in na kolektivni ravni. Čeprav je kompleksna družba po opredelitvi mnogotero razklana, pa je vsaj v proučenih primerih njena sredinska razlaga, ki uravnoteži primarne in sekundarne pomene, veliko bolj zmogljiva od prevladujoče.