Mali turizem in velika kriza
Intervju s članico SDE, gospo Majdo Buda, ki bo objavljen v časopisu Večer / Sobotna priloga
»Mali turizem in velika kriza«
Z Majdo Buda se je pogovarjal Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, julij 2010
Z Majdo Buda se je pogovarjal Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, julij 2010
Le dve desetletji je preteklo od osamosvojitve, pa je že poteptanih veliko idealov, katerih zastavitev je na začetku devetdesetih označila enega vrhuncev slovenske zgodovine. A vse dokler so ljudje imeli plače ter kreditna sposobnost ni bila problem, se nihče ni prav poglobljeno spraševal, kako dobro nam sploh vladajo in kam politika s svojo dejavnostjo in nemalokrat z nedejavnostjo vodi narod. Na nedavnem Razvojnem forumu » Kompasi razvoja blaginje« v Državnem svetu RS je na že kritično slabo vladanje opozorila gospa Majda Buda, ki si že petnajst let prizadeva za to, da slogan ‘turizem smo ljudje’ še zlasti v glavah državnih uradnikov začne končno enkrat porajati bolj podjetne asociacije. Ob robu posveta je z njo stekel živahen pogovor.
Radej: Na svoji poklicni poti ste bili večino časa povezani s tem, kar danes imenujemo industrijska politika, socialno-ekonomska problematika, še zlasti sistem plač. Vodilna misel vašega prispevka v Državnem svetu je, da bi bil lahko danes položaj Slovenije bistveno trdnejši, splošna blaginja višja in gospodarstvo kot celota manj občutljivo na zunanje šoke, če bi bilo upravljanje narodnih bogastev v času tranzicije in vključevanja v EU bolj kompetentno in odgovorno do dolgoročnih interesov Slovenije.
Buda: Ne le vedeti, na glas je treba priznati in ponavljati vzroke, ki so privedli do tako slabega socialnega položaja večine ljudi, da so prisiljeni pogoje za svoje življenje na ravni minimalnega materialnega standarda terjati s stavkami, se postavljati v vrsto na zavodu za zaposlovanje in za plačilo mesečnih položnic obiskovati socialne službe. Sedanje žalostne razmere so rezultat neodgovorne tranzicije, pomešane z nekritičnim prenašanjem evropskih minimalnih zahtev v našo prakso. Usmerjanje gospodarstva je bilo pod krinko ideologij podrejeno tekmovanju med vladajočo ekipo in opozicijo. Veliko bogastva se je prelilo k pohlepnim, namesto k ustvarjalnim in resnično podjetnim. Zato je v Sloveniji podjetništvo v kali zatrto, uspejo le najbolj spretni ampak v resnici bi lahko bil podjetnik skoraj vsakdo, ki bi hotel, ker so tako rekoč neomejene možnosti izboljševanja tega, kar imamo zdaj. Do uveljavitve podjetništva, predvsem tistega, množičnega, na lokalni ravni ni prišlo prav zato, ker so politiki bili pozorni samo na velika gospodarska vprašanja, medtem ko je vse, kar je majhno, podcenjevano in mu je dovoljeno le životariti. S tem, ko imajo politiki majhne Slovenije prezirljiv odnos do majhnega, samo kažejo, da se majhnosti sramujejo.
R: Vse se vrti le še okoli velikosti. Nekateri so preveliki, da bi propadli. Pri nas so nekateri premajhni, da bi lahko uspeli? Kdo je torej kriv za krizo in za to, da ne najdemo poti iz nje?
B: Za krizo smo po moje sicer odgovorni vsi, ker smo predolgo slepo zaupali pristojnim, ampak krivi so vodilni! In zdaj, ko so se njihove karte sesule, se postavlja preprosto vprašanje o osnovni kompetentnosti teh politikov, da nam vladajo. Na volitvah niso zadeli nas in javno dobro za svoj plen. Če bi veljal njihov slogan, da so ljudje na prvem mestu, bi bila narodova blaginja kaj več kot doseganje konkurenčnosti za vsako ceno. Smo običajni ljudje res samo polena, s katerimi je treba dobro kuriti, da bodo lastniki kapitala, pa čeprav samo papirnatega, imeli dobiček? Iz krize ne bo povedla pot, ki je v njo privedla. Namesto kozmetičnih popravkov mednarodnih pravil in zategovanja pasu doma, bi potrebovali inovativno strategijo izhoda, ki bi začela pri sproščanju najprej tistih zmogljivosti, ki so odvisne le od nas in so bile doslej najbolj zapostavljene. Vzemimo neizrabljene nepremičnine prebivalstva, neobdelane kmetijske površine, neaktivne prihranke zaradi pomanjkanja podjetniških možnosti. To bi dalo delo ljudem, ustvarilo novo davčno osnovo lokalnih skupnosti. Neizčrpen vir neizrabljenih bogastev leži v bolj konsistentnem javnem upravljanju. Zaradi bolj povezanega ukrepanja in bolj integralnih učinkov vladnih programov bi lahko prihranili znatna javnofinančna sredstva, torej bi prispevali k hitrejšemu zniževanju javnega dolga in to brez zategovanja pasov. A danes nikogar med pristojnimi ne zanima varčevanje »na izhodu«, to je pri izboljšanju učinkov vladnih politik. Vsi so zagledani le na varčevanje »na vhodu«, torej na zategovanje pasov, pri čemer se pasovi zategujejo selektivno v škodo majhnih. Ampak ti politiki ne vidijo, da je to, kar počno škodljivo tudi za majhno Slovenijo v svetu velikih!
R: Kako bi si želeli delovati in ustvarjati v prid skupnosti, kot pravite v prispevku, pa vam vlada tega ne omogoča? Čeprav si za ustvarjanje v prid skupnosti, kakor pravi, prizadeva tudi sama. Ali potem trpimo od preveč ali od premalo skrbi za skupno dobro?
B: Trpimo predvsem zaradi nekompetentnega javnega upravljanja in zlasti brezbrižnosti vodilnih za skupno dobro. Navedla bom le enega zadnjih primerov. Maja letos se je zgodila dolgo napovedovana in pripravljanja seja vlade posvečena turizmu. Ključno gradivo za to sejo je pripravilo Ministrstvo za gospodarstvo. V njem je na več mestih ugotovljeno, da je gradivo zelo pomanjkljivo zaradi tega, ker problematike turizma ne uspejo zadostno koordinirati med vladnimi resorji. Vlada je nemoč usklajevanja svojih resorjev izrazila tudi v sklepih seje, kjer je zapisala, da se je z gradivom le seznanila. Ministrstvom je preprosto dala še dva meseca časa za pripravo in usklajevanje skupnega gradiva. Torej zgolj odpustki, namesto ugotavljanja odgovornosti, kdo konkretno ni sodeloval, pa je vseeno dobil polno mesečno plačo. Po mojih ocenah slovenska politika in njene vlade že veliko mandatov zapored živijo v svojem vse bolj samozadostnem svetu, katerega umišljeno poslanstvo je izpolnjevati zahteve do Bruslja, Frankfurta, Pariza in Washingtona, ne pa zahtev lastnega naroda in potreb prihodnjih generacij. Za kičastimi medijskimi podobami novopečenih samooklicanih pomembnežev se, če si dovolim umestno prispodobo, širi nerodovitna puščava, v kateri nemoteno cveti edino še plevel.
R: Nedavno sem v pogovoru z visokim državnim uradnikom izvedel, da v okviru vlade trenutno deluje skoraj tristo medresorskih usklajevalnih skupin. In zdaj bo, kot pravite, po sklepu vlade nastala še ena za področje turizma, ki jo bosta, da bo vse bolj resno, vodila kar dva, predsednik vlade in minister za gospodarstvo, ki je drugače predsedniku načeloma podrejen, zdaj pa mu bo enakopraven ali kako? Pravi čudež je, kako uspe vladi delovati tako neusklajeno, ko toliko časa presedijo na usklajevanjih. Kako to razlagate z vašimi izkušnjami na področju malega turizma?
B: Obsedenost z usklajevanjem ni nič več kot samo formalistična. Prvi razlog za ves medresorni nered je, da Vlada, se pravi zlasti njen predsednik, generalni sekretariat, po svoje pa tudi ministrstva za javno upravo, za finance in za razvoj ne delujejo kot koordinatorji ministrstev, ampak samo pišejo napotke in prepuščajo delo resornim ministrstvom, na koncu pa se za neizvedene naloge izgovarjajo en na drugega. V praktičnem življenju občana ali podjetnice pa nič ni pospravljeno po resorjih in sektorjih, za podjetnico je vse povezano. Tako resorna razdrobljenost delovanja vlade ustvarja pekel vsem, ki v praksi skušajo delovati povezovalno. Izrazit primer take presečne dejavnosti je prav turizem in zato so na tem področju razmere »razumljivo« še toliko slabše. Nadalje je na uradniški ravni medresorsko usklajevanje neuspešno zaradi slabe zakonodaje. Za povrh pa opažam, da se usklajevanje za javni interes podrejena tudi strankarskim presojam. Ker sem sama več let delila usodo podobno javnim uslužbencem ,vem, da se iz krize ne bomo izkopali, če ne bo selekcije med zaposlenimi v javni upravi na osnovi kakovostnega dela, ki bo na koncu povsem jasno in prepričljivo odsevalo v plačnih razlikah med njimi. Naj se sliši še tako oguljeno, ampak garači in sposobni ljudje v javni upravi in teh ni malo, so tisto zdravo jedro, ki bi ga morali zlasti politiki, predvsem pa vodje organov v državni upravi izpostaviti, ne pa da jih zaradi lažne solidarnosti do neuspešnih, pravzaprav vsak dan izkoriščajo. Žal jih niti sindikati ne branijo v svojih zahtevah, ki se največkrat nanašajo na vsakršna povprečja in minimume, ne pa za težave najbolj prizadevnih. Solidarnost je tukaj res prignana do absurda.
R: Vaše primarno zanimanje je namenjeno turizmu, posebej malemu turizmu. Trdite, da so turistični potenciali velika neizrabljena priložnost Slovenije. Vendar ne govorite o wellness centrih, zabaviščih, igralnicah ampak o zadevah, ki jih nepoznavalci včasih sploh ne povezujemo z resnim turizmom, kot je oddajanje zasebnih sob gostom ali sobodajastvo. Lahko pojasnite, kako lahko nek mali turizem pripomore k reševanju težav, ki jih povzročajo velike krize?
B: No, stvar ni tako zapletena. Mali turizem kot ponudba različnih manjših turističnih nastanitev od apartmajev v stanovanjskih blokih, samostojnih družinskih hiš, sob na kmetijah, zidanicah, hišah z oznako tradicije in podobno, ustvarjajo raznovrstne možnosti polnega in dopolnilnega zaslužka. Ni nujno, da se vse to obnovi in nameni turizmu, lahko se uporabi v podporo razvoju malega podjetništva, zdravstva ali kaj tretjega. Ob negotovih virih dohodka iz zaposlitve v velikih podjetjih, v mestnih centrih, so zlata vredne možnosti sebi organizirati produktivno delo tam, kjer živim, kjer so še neizkoriščene nepremičnine, kjer lahko izkoristim svoje lokalno znanje, podporo družine, okolice. Ta dejavnost je zelo povezovalna in povezovalnost pri nas najbolj primanjkuje. Razmah malega turizma je začetek tega procesa, saj je neposredna spodbuda lokalni ekonomiji – kmetijstvu, obrti, razvoju podjetništva, razvoju specializirane trgovine z domačimi proizvodi in takim. Mobilnost delovne sile je nesmisel, ko se pogovarjamo o lokalni ekonomiji. In če preštejemo vsa prosta ležišča v velikem in v malem turizmu s sivo ekonomijo vred ugotovimo, da v Sloveniji mali turizem že danes premore več nastanitvenih zmogljivosti kot veliki brat, ki pa je kljub temu deležen velike večine vse pozornosti države, namenjene turizmu. Gre torej tudi za to, ali se v turizmu vlaga na pravih koncih in krajih ali kar malo tako, kot je najlažje, to pa je predvsem med velikimi igralci turističnega trga (kljub tej pozornosti države imajo tudi tam delavci večinoma mizerne plače).
R: Kakšna je torej vaša vloga pri razvoju malega turizma? Kako s tem ‘delujete v prid skupnosti’?
B: Vedno dvojna: razvoj podjetništva v povezavi z lokalno skupnostjo, če je možno tudi z raznimi združenji, vsekakor pa tudi z državo, ki edina lahko zagotovi stimulativni zakonski okvir za razvoj malega podjetništva. Operativno pa z državno pomočjo preko lokalnih skupnosti ustvariti povezano svetovalno, logistično in tržno mrežo delujočih in potencialnih ponudnikov malega turizma. Veliko je že narejeno in že deluje toda na državni ravni ni nikogar, verjeli ali ne!, ki bi ta segment turizma načrtno spremljal, razvijal in sam od sebe predlagal ustrezno zakonodajo, da bi ljudem odpiral možnosti delovanja. Naš moto, na pol za šalo je »Mali turizem potrebuje malo pomoč države«. Dobesedno tako, saj si prizadevamo za izrabo obstoječih zmogljivosti, da z boljšo organizacijo dela prebudimo realna bogastva, namesto da bi gradili vse na novo in se po možnosti še naprej veselo zadolževali. To si želimo z malim turizmom in vse je možno ampak uradniki za to nimajo posluha. Primer: imamo velike težave pri naših naporih, da bi ustvarili skupni tržni logistični sprejemni center za ponudbo malega turizma v celi državi. Vladi naše težave kot kaže povsem ustrezajo, da nismo »konkurenca« temu, kar počnejo oni.
R: Hja, pa smo spet pri vladi. Vse se vrti okoli nje, čeprav pravzaprav govoriva o podjetništvu in tržnih zadevah, v katere se država naj ne bi vmešavala?
B: Država je pri reševanju teh zadreg ključna, ker zmogljivosti malega turizma spijo ravno zaradi neustreznosti sedanjih pravil in sedanje politike. Ker vsakodnevno spremljam ta trg, vam zagotavljam, da z neaktivno vlado in zlasti z nekompetentnimi uradniki na področju turizma Slovenija vsakodnevno izgublja priložnosti in zaslužek. Zato, ker uradniki gledajo proč od malega turizma, je veliko ustvarjalnih pobud v turizmu preprosto v kali zatrtih. Ljudje niso le žrtve globalnih kriz, ampak kot sama vidim predvsem in še dosti bolj žrtve brezbrižnih uradnikov, ki pa jim zaradi nesposobnosti, če ravno ne kršijo zakonov, nihče nič ne more. Obstaja en sam svet, ki so si ga oni narisali in, kdor s tem ni zadovoljen, ga obravnavajo kot motnjo. V našo turistično ponudbo bi takoj lahko zajeli še bistveno več nepremičnin, a zato bi bilo potrebno sprejeti nekatere sistemske ukrepe. Zato smo začeli intenzivno vlagati napore v vzpostavljanje neposrednih povezav z državnimi organi na področju turizma in širše. Problemi so se tem bolj kopičili, kolikor bolj je naš program zaživel in se začel širiti ter presegati ozke podjetniške zmožnosti. Ko smo prestopali pragove vladnih uradov, smo se vse bolj pogrezali v meglo njihovih načelnih podpor: »v osnovi soglašam s programom, kot je zasnovan, ker gre za razvojni premik, ki ga vsi potrebujemo«. Nato sledijo sestanki, obravnave, zabeležke, nekaki sklepi, a zgodi se nič. Kar se odgovornih v politiki in njihovih podrejenih tiče, lahko speči potenciali Slovenije mirno spijo še naprej. Vsaj dokler jih ne bo izrabila siva ekonomija, ali poceni kupila tujina. Zakaj, za koga potem sploh potrebujemo vso to salamensko zakomplicirano in drago slovensko državno upravo?