Slovensko društvo evalvatorjev

V Nostalgiji, predzadnjem in najbolj poetičnem ter osebno izpovednem izdelku velikana filmske režije, Andreja Tarkovskega iz 1983. leta, v glavni vlogi spoznamo sodobnega ruskega pisatelja, nostalgičnega Andreja Gorčakova, ki prispe na toskansko podeželje, da bi proučil delovanje ruskega skladatelja iz osemnajstega stoletja. Tam se zbliža z Domenicom, lokalnim posebnežem, ki poskuša rešiti svet, a mu nikakor ne uspe izpolniti pogoja, da bi s prižgano svečo prebredel bazen na vaškem izviru mineralne vode, ker mu ta vedno prej ugasne. Nekega dne Gorčakov obišče Domenica na njegovem domu, kjer nad kuhinjsko nišo opazi na veliko zapisano nelogično enačbo 1+1=1. V drugem prizoru Domenico s police vzame steklenico oljčnega olja in si v dlan kane najprej eno kapljo in nato še drugo ter pojasni: ena kaplja in ena kaplja dá eno večjo kapljo, ne dveh. S tem pove, da sta z Andrejem žrtvi iste usode, prvi izgnan iz Rusije, drugi preziran v vasi, zato sta povezana iracionalno, preko izključenosti in torej ravno tega, kar je za druge nezdružljivo.

A če bi Domenicovo iracionalno matematiko posplošili, bi bil tudi ocean zgolj ena sama kaplja vode. Njegovo čudaško pravilo seštevanja je znak nekega posebnega način celostnega razmišljanja, ki je sicer lahko laskavo za Andreja, v resnici pa je njegova enačba zelo izključevalna, ker zahteva, da so sestavine seštevanja identične, da se lahko zlijejo v eno. Tako zastavljeno iracionalno pravilo tvorbe celot je eno od možnih, a skrajno omejenih načinov povezovanja, ker je zelo izključevalno.

Veliko manj izključevalna je zahteva, ki stoji za prvošolskim znanjem, da je 1+1=2. Za to pravilo mora biti vse, kar seštevamo, enako le v eni lastnosti in ne nujno v vseh, zato ostanejo sestavine celote še naprej posamično razpoznavne enote. Eno in eno jabolko ni eno jabolko, obstajajo kisla in sladka jabolka, rdeča in rumena, lepa simetrična in ‘grda nesimetrična’ (ki jih v trgovinah ni najti, za dobro potrošnikov). Takšno pravilo seštevanja je bolj vključevalno, ker v vsoto zajame več raznovrstnih elementov. Sposobnost vključevanja razlik pa je najmanj, kar bi pričakovali od postopka z glavnim poslanstvom oblikovati celostno razumevanje. Pri iskanju celote nam torej ne gre za uveljavitev najbolj povezovalnega načela, ampak nasprotno, naj bo načelo najmanj izključevalno navzven do mnogotere pojavnosti sveta, ki ga skuša sinteza zaobjeti. Postopek oblikovanja celot je tem boljši, čim manj je omejevalen. Saj celostno razmišljanje postane zanimivo šele, ko imamo opraviti z raznorodnostjo tega, kar želimo povezati. Dober primer takšnih izzivov je vse bolj uveljavljeno razumevanje, da izzivi spoznavanja sveta, predvsem pa 'post-postsodobnih' družb, niso več enostavni, celo postmoderni kaos je, matematično gledano enostavna, fraktalna struktura, ampak so postali ti izzivi izrazito kompleksni.

O kompleksnih zadevah ne moremo razmišljati osrediščeno, kot če bi obstajala le ena resnica in bi bila dostopna le po eni, znanstveni, poti. Že najbolj nedolžno seštevanje, kot slutimo, je kompleksen izziv. Kadar sestavine seštevanja niso druga do druge brezbrižne kot pri jabolkih, ampak so si do neke mere naklonjene, tako da med njimi obstaja sinergija, kakor med dobrima partnerjema, prijateljema ali ljubimcema, takrat 1+1 rado znese veliko več kot dve. In obratno, kadar med sestavinami prihaja do trenj, ki vse ovirajo pri ustvarjanju celote. Ena in ena je v tem primeru lahko celo nič, če se sestavini seštevanja natančno izničita, kot v primeru pozitivnega in negativnega električnega naboja. Nenazadnje, je 1+1 lahko enako tudi 11, kakor je nekdo pripomnil, morda že dokaj razdražen zaradi tolikšnih naprezanj, da bi vsadili dvom v nekaj tako očitnega. Torej, seštevamo lahko racionalno ali iracionalno, rezultati so v vsakem primeru pravilni, ampak kaj od tega naj bo vendar naše vodilo za sestavljanje celot?

Če resnica 'ni več' ena sama in načeloma enostavna ali to pomeni, da je potem vse lahko res in hladno razumska znanost ne more več ostati vodilo pri celostnem spoznavanju sveta? Ravno v zvezi s tem je slavni belgijski kemik in Nobelovec ruskega rodu in židovskega porekla Ilya Prigogine (Prigožin) zapisal, da zgolj zaradi lastne nezmožnosti oblikovati celostne rezultate še ne moremo trditi, da je resničnost v bistvu relativna. Tukaj si bomo prizadevali pokazati ravno nasprotno! Težnja, da pojave razumemo kot kompleksne zahteva iznajti načine kako razmišljati celostno izhajajoč iz globokih razlik, se pravi razlik, ki jih podpirajo enako veljavne vendar nasprotujoče resnice.

Iskanje resnice proizvaja rezultate, ki ne sovpadajo. Takšne razmere zastavljajo spoznavne probleme, ki še zdaleč niso novi. Z njimi so se ubadali že modreci sofizma v pradavnem Pakistanu in Afganistanu približno v času, ko so v antični Grčiji delovali Pitagorejci. Legenda pripoveduje, da je kralj ob neki priložnosti, ko se podaniki niso zmogli poenotiti o neki sila pomembni zadevi, ukazal pripeljati šest slepih mož, ki še nikoli niso videli slona in jih prosil, naj mu opišejo žival, ki jo je dal postaviti prednje. Prvi, ki je preiskoval trobec, opiše slona povsem drugače kot drugi, ki je proučeval njegove velikanske uhlje ali okel, ali nogo, trup ali rep. Vsak opiše slona po tem, v kar se je lahko sam kar se da dobro prepričal. Ker so omejeni le na svoj ‘pogled’, ne morejo zaznati omejitev spoznanja, kljub temu pa svoja dognanja posplošijo. Morala zgodbe je, da ljudje pogosto preslikajo svojo delno resnico kot celo resnico, kar jih pahne v nepremostljiva nasprotja, ki jim v zadevah skupnega pomena onemogoča razmišljati celostno. 

Pot znanosti do resnice je bila še razmeroma enostavna, dokler je od učenjakov zahtevala le ločitev zrnja od plevela, resnice od neresnice. Čeprav je to osnovno poslanstvo znanosti, je današnji izziv spoznavanja sveta vendarle postal pomembno drugačen. Zdaj moramo najti razsodne odgovore na vprašanja, ki jih zastavljajo nasprotja med resnico in resnico, torej med nasprotji različnih zaznav iste celote. Dogmatično ločevanje pravega od napačnih pristopov tukaj v celoti odpove. Izziv pa ni, kot rečeno, med eno ali mnogimi resnicami, med totalizacijo in relativizmom, ampak kako uveljaviti enovitost ne le skupaj z radikalno različnostjo. Ta kompleksen izziv je Slavoj Žižek označil kot antipostmodern, takšen torej, ki išče novo sožitje med različnostjo in enovitostjo, ki spet obnavlja v postmodernem času izgubljeno idejo celote vendar le na podlagi uveljavljanja radikalnih razlik, notranje neenotnosti in sploh nedoločljivosti tega, kaj je v resnici celota.

Kompleksna celota je značilna po tem, da je sestavljena iz manjših celot, ki se le delno ujemajo. Slavni avstrijskih fizik in filozof znanosti ter Nobelovec Erwin Schrödinger je trdil, da lahko takrat, kadar je o neki stvari resnic več, o resničnosti sklepamo le glede na to, kaj je različnim razlagam skupno, kje so presečne, to pa je samo v obrobno ujemajočih zadevah. Če njegovo misel prenesemo na zgornji primer, bi imeli slepi možje (ali prepirljivi podaniki) veliko boljše možnosti dojeti podobo slona, če bi najprej skušali zaznati meje veljavnosti tega, kar lahko z gotovostjo trdijo sami. Tisti, ki je raziskal trup, bi svoje zanimanje moral tako razširiti da bi trčil ob spoznanja drugih in tako ugotovil, da trup nekje preide v rilec, drugje v okle, rep, uhlje ali nogo. Vsak z razširitvijo svoje izkušnje lahko najprej spozna meje svojega načina spoznavanja, nato pa tudi presečna področja z drugimi, ki imajo sicer v osnovi povsem drugačno izkušnjo, ki pa vendarle obrobno dopolnjuje pogled na to, kakšen je pravzaprav slon. Celovita podoba slona bo potem, ko vsi slepi možje povežejo svoja opažanja še naprej ostala zanje nevidna. Vseeno bo takrat, ko se celostni vpogledi uveljavljajo z obrobja, torej skozi preseke, veliko bolj celoviti, kot bi bili, če bi jih uveljavljali centralno, tako kot v zgornji prispodobi, kot da vsak sam stoji pred veličastnim izzivom resnice, tako rekoč božanski, iz oči v oči z večnostjo.

Golo kopičenje dejstev ne zadošča za celovito razumevanje kompleksnih zadev, dokler iz njihovih jedrnih nasprotij in obrobnih ujemanj ne izluščimo širše podobe. A ne sodimo znanosti prehitro in prestrogo, saj to ni njena slepa pega ampak prepreka izvira iz zastavitve same, iz nečesa, kar je predhodno znanstvenem delovanju. Tako kot v legendi o premetenem kralju, ki dá slepim možem nalogo, ki je ne morejo razrešiti. Ne zato, ker so slepi, saj spoznavanje sveta drugače sploh ni možno, ker spoznavanje vedno zahteva tipanje v najgloblji temi – razsvetljenje, ki ga prinese pa je razsvetljene kvečjemu za slepe, z njimi nikoli ne spregledajo veličastne resnice v njeni celosti, temveč si to v ekstazi odkrivanja vedno novih dejstev le bujno domišljamo. Premetenost je vsebovana v zastavitvi izziva: kralj od usodno omejenih zahteva celovit odgovor na kompleksno vprašanje, ki presega spoznavne zmožnost kogarkoli, celo kralja samega, saj niti on ne more slona videti z vseh strani naenkrat. Morala starodavne prispodobe se s tem pomembno spremeni: nezmožnost celostnega razmišljanja podanikov je usojena z zanašanjem na kraljevske resnice kot zelo nezmogljiv način spoznavanja družbene resničnosti, še zlasti kadar se družba v temeljih spreminja.

Našo nezmožnost preseganja razdorov, ki jih ustvarja iskanje resnice z ekskluzivnega izhodišča, je posebej pomembno upoštevati v proučevanju družbene resničnosti zato, ker družbena dejstva niso položena na nas enako neizogibno kot fizikalna ali kemijska dejstva ampak jih sooblikujemo sami. Danes jabolko Newtonu ne bi več padlo na utrujeno glavo, ampak bi lahko odletelo v stran ali celo v nebo, saj so polja gravitacije, ki jih oblikujemo s svojimi raznorodnimi celostnimi težnjami mnogoštevilna. Spoznavanja sveta zato ne moremo več zaključiti na točki, do katere še lahko pridemo po znanstveni poti, objektivno. Premoščanje prepada med resnico in resničnostjo se tu šele dobro začne. Znanstveno pridobljeno znanje je treba najprej umestiti v širši spoznavni okvir, ki pa vključuje subjektivnost in s tem raznorodne vrednote, skozi katere dejstva edino lahko presevajo na platno našega spoznavanja. Vrednotenje je torej tukaj ravno to, prizadevanje za precejanje objektivnega spoznavanja skozi filter subjektivnih izhodišč, sklicujoč se pri tem na vse druge vidike splošnega dobra (univerzalnega) razen na suho racionalnost. Vrednotenje je torej polje soočenja in povezovanja subjektivnih vidikov celovitosti z objektivnimi.

Kaj hočemo s tem povedati? Standardni model znanosti ni več zadostna podlaga celostnega spoznavanja. Kompleksno resničnost lahko spoznavamo objektivno le skozi sito neveljavnih posplošitev o potencialih našega izhodišča. Kljub temu pa jih ne moremo zavrniti, četudi so napačne, saj drugačno spoznavanje, z nevtralnih izhodišč in brez predhodne zaslepljenosti, ni mogoče. Standardni model znanosti ne more več ostati edina ampak samo še nepogrešljiva sestavina širše matrike spoznavanja. V njej je to, kar določa znanstveno delovanje, in to, kako njene rezultate razumemo, neločljivo povezano z vrednotenjem, torej z iracionalnimi načini spoznavanja: tako filozofija najprej zariše raznorodne miselne okvire objektivnega spoznavanja, primerne vrednotno različnim izhodiščem proučevanja, nato pa vrednotenje nasprotujoča spoznanja poveže in jim dá širši smisel v luči doseženih presekov, kjer so izhodiščna razhajanja vsaj obrobno lahko presežena.

Za proučevanje kompleksnih družbenih pojavov potrebujemo spoznavni model, ki ga na Sliki ponazarja triada filozofija – znanost – vrednotenje. Po njej se celostno spoznanje porodi v preseku treh načinov spoznavanja: najprej modrosti (o naravi vsega nasploh), nato objektivnega opisovanja sveta in nazadnje vrednotenja, ki modrost in znanje povezuje s subjektivnim. Celovitejše razumevanje se porodi v presekih treh virov spoznavanja, zato takšno metodo imenujemo sredinsko presečna (Slika; metodo, mimogrede, dobro desetletja razvijajo in v praksi preizkušajo v Slovenskem društvu evalvatorjev). Metoda je sredinska, ker ni izključevalna do razlik in presečna na obrobju v vsebinah, ki so vsem zgolj sekundarnega pomena.

Slika: Celostno spoznavanje po sredinsko presečnem modelu (Vir: Avtor)

Območje preseka med znanjem in modrostjo zaseda filozofija znanosti. Znanost, ki se ne zanima za svoje miselne podlage in temeljne predpostavke posebnega načina spoznavanja sveta, ki ga uveljavlja, ne more biti globoka (ne more spregledati kraljeve premetenosti). Ker ne more razumeti ničesar onkraj svojih ozkih postulatov objektivnosti, je njeno spoznavanje nujno zgrajeno na obsežnem izključevanju raznorodnih resnic. Znanje proizvaja razkol do znanja, ki pa je posledica razkola, predhodnega znanosti, zato je razrešljivo le na metafizični ravni. Znanost skozi filozofijo doseže samo-refleksijo, s katero se uči opazovati svoje opazovanje sveta in prepoznavati iracionalne razsežnosti svojih racionalnih prizadevanj. Skozi filozofijo se znanost zave omejitev celovitosti, ki si jih je naprtila s poslanstvom objektivnega spoznavanja.

V območju prekrivanja filozofije in vrednotenja pride to, kar je onkraj fizičnega, torej metafizično, v stik s tem, kar je veljavno le onkraj racionalnega spoznanja, kot subjektivno. V tem iracionalnem preseku sta svoj svet prepletla Domenico in Andrej. To je tudi mesto, s katerega se vrednotenje lahko samo ovrednoti v luči razumevanja narave sveta, kar je posebej pomembno kadar se ta temeljno spreminja. V preseku tisti, ki vrednoti, evalvator, razvije samo-refleksijo, s katero odkriva lastne predsodke in jih odpravlja, da lahko opravi svoje poslanstvo presegati pristranost med iskalci resnice. Skozi kritičen vpogled vase, evalvator tako lahko sam postavlja meje subjektivnosti svojih vrednotenj.

Poglejmo nazadnje še presek med tem, kar objektivno vemo in tem, kar subjektivno najbolj cenimo, torej med znanostjo in vrednotenjem! Vrednotenje nadgradi znanost s povezovanjem nasprotij med resnicami. V kolikor so spoznavna nasprotja posledica iskanja resnice z nezdružljivih vrednotnih podlag, nasprotja lahko preseže le vrednotenje. Le-to najprej uvidi naravo teh razlik in pokaže, da izvirajo iz prizadevanj za prevlado ene resnice pri razlagi sveta. Nato pa pokaže še na večinoma prezrta vendar dokaj obsežna območja presekov na obrobju vsakogaršnjih primarnih zanimanj, kjer so načelne razlike lahko vsaj deloma presežene sinergično. To sicer ne odpravi izhodiščnih razlik in omejitev, daje pa kljub temu podlago za bolj celostno spoznavanje. Znanstvena nasprotja se tako ne razrešujejo več z izključevanjem subjektivnega, ampak evalvacijsko, v območju povezovanja le delno veljavnih resnic, ki se obrobno ujemajo.

Prizadevanje za celostno umevanje kompleksnih družbenih zadev nalaga sredinski postopek spoznavanja. Tukaj sredinsko ni več mišljeno kot kompromis, kjer bi vsak moral deloma žrtvovati, kar je zanj najbolj pomembno, da bi lahko prišli do celote. Tudi ne gre za polovičarsko sredino, po kateri lahko v osnovi nespoznavne zadeve razumemo le omejeno, kar nas obsoja na relativizem razlik, kjer celovitost ni več mogoča. Sredinski postopek nazadnje ne počiva na ideji zlate sredine, harmoničnega zlatega reza, kjer se nasprotje med racionalnim in iracionalnim čarobno ujamejo v sozvočju, saj v zdravi demokratični družbi, razen le izjemoma, kaj takšnega ne obstaja. 'Nova sredina' je posebna v tem, da je presečna, vzpostavljena v območju premoščanja nasprotij na njihovem obrobju, ki se porodi, ko razkrinkamo različne obraze odmišljanja in spregledov, ki so vodili pot spoznavanja.

Kaj lahko na koncu izluščimo iz razprave? Presečna sredina omogoča bolj celostno spoznavanje kompleksnih zadev, zasnovanih na radikalni različnosti le v toliko, kolikor si za to prizadevamo z izhodišč samo-refleksivne znanosti in samo-refleksivnega vrednotenja raznorodnih soobstoječih vidikov celote. Naša zmožnost celostnega spoznavanja je s tem usodno odvisna od tega ali smo zmožni odpravljati pristranosti v svojih celostnih prizadevanjih  – to pa dosežemo le tako, da svoje celostne težnje uveljavljamo vse bolj z obrobja, kot nekdo, ki ve, da ključ resnice ne obstaja, da vsakdo poseduje le del skrivnosti, da je pot resnice ravno povezovanje njenih različnih obrazov.

Sredinsko presečna metoda omogoča zarisati vključevalen način povezovanja v jedru nezdružljivih obrazov celote. Zdaj sicer ne moremo več enolično opisati resničnosti kot je obljubljala dobra stara znanost. Kadar gledamo na kompleksne pojave presečno sredinsko z obrobja, namesto iz vase zaverovane razsvetljenske sredine, ne spoznavamo več nič dokončnega ampak se ta krožno dopolnjujejo (med slepimi možmi); tako dognanja ostajajo logično nezaključena vendar ravno zato tudi odprta za prevetritev in stalno preoblikovanje predhodnih spoznanj.

Tako ne samo, da je mogoče razmišljati celostno, kljub upoštevanju globokih razlik, ampak so globoke razlike ravno obvezno izhodišče takšnega razmišljanja. Ker kompleksne zadeve niso resnične samo na en način, njihovo spoznavanje pred nas postavlja probleme, ki jih lahko razrešimo le s sodelovanjem. In še to le v danih razmerah, le do neke dokaj omejene mere. To pa je povsem dovolj, če upoštevamo, da nas pri soočanju s kompleksnimi izzivi večinoma ne zanimajo univerzalne dileme vsega nasploh in enkrat za vselej, da se zanje ne zanimamo kot bogovi ampak kot slepi možje in dame, ki se mučimo z veliko bolj skromnim vprašanjem in sicer s čem, zaboga, imamo sploh opraviti?

Avtor: Bojan Radej, maj 2018, za objavo v reviji Proteus.

Ustvarjalna gmajna 2.5.

Razširjen zapis po predavanju z naslovom ‘Vrednotenje in znanost’, predstavljenem na srečanju ob deseti obletnici delovanja Slovenskega društva evalvatorjev, 29. januar 2018 na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Avtor je temo obdelal v knjigi Social Complexity and Complex society: In the middle of the Middle World (v pripravi). Za pripombe na prejšnje različice besedila se zahvaljujem prof. dr. Mojci Golobič, dr. Jelki Pirkovič in doc. dr. Sreču Dragošu, ki pa niso odgovorni za slabosti besedila.