Prve zasnove pričujočega dela segajo v leto 2005, ko je prispelo vabilo Regionalne razvojne agencije Mura k sodelovanju v raziskavi z okrajšanim imenom »SRDtools« – orodja regionalno trajnostnega razvoja. Projektni prispevek pomurske Agencije je usklajeval Romeo Varga. Poleg pomurske agencije se je projekta udeležila še desetina predstavnic drugih zahodno, srednje in vzhodnoevropskih regij.

Raziskava se je odvijala v okviru Šestega okvirnega programa EU za raziskovanje. Vodil jo je prof. Paul Ekins, priznani okoljski ekonomist (Global 500 Award, leta 1994, OZN) in eden aktivnih udeležencev prve konference o trajnostnem razvoju v Riu de Janeiru (1992), na kateri je predstavil svoj model štirih kapitalov: gospodarskega, socialnega, ekološkega in človeškega. Predložil ga je kot razširitev izhodiščnega trajnostnega modela treh kapitalov s četrto dimenzijo človeškega kapitala. Na konferenci je bila sicer predstavljena tudi zelo podobna ideja šrilanškega fizika,akademikaMohana Munasingha (1992), poznejšega podpredsednika medvladnega podnebnega foruma Združenih narodov (IPCC; Intergovernmental Panel on Climate Change) – ustanove, ki je leta 2007 prejela Nobelovo nagrado za svoj prispevek na področju podnebnih sprememb. Še danes ni razrešeno prestižno vprašanje, kdo je prvi avtor razširjenega modela. To smo sami izkusili, saj nas je na dilemo opozoril profesor Munasinghe, ko smo mu pred leti poslali eno zgodnejših različic Drugega poglavja pričujočega dela.

Naša raziskava je bila torej zasnovana v okviru Ekinsove teorije štirih kapitalov. Avtor je svoj model pozneje skupaj z Jamesom Medhurstom, kolegom z londonskega Policy Studies Institute, razvil v metodo vrednotenja vplivov razvojnih programov, financiranih iz sredstev strukturnih skladov EU, na trajnostni razvoj regij. Namen naše tedanje raziskave je bil torej preizkusiti primernost modela za trajnostno vrednotenje regionalnih razvojnih programov za obdobje 2007–2013.

Slovenski prispevek (Radej, 2006) je predloženo metodo edini tudi teoretsko ocenil in predlagal bolj konsistenten način sinteze rezultatov vrednotenja, ki je tudi rdeča nit pričujočega dela. S predlagano rešitvijo lahko naredimo paradigmatski preskok pri načinu vrednotenja kompleksnih družbenih zadev. Predlog smo pozneje večkrat praktično preskusili z ovrednotenjem različnih dilem s področja javnega upravljanja in javne izbire v Sloveniji. Pričujoče pisanje povzema njihove rezultate in iz njih izpeljuje širše posledice za metodologijo družbenega raziskovanja.

Rezultati uvodnih preizkusov dopolnjenega modela so bili najprej predstavljeni v Occasional Papers Inštituta za ekonomska raziskovanja iz Ljubljane št. 7/2007 (v angleščini), v naslednji verziji še v Delovnih zvezkih Slovenskega društva evalvatorjev št. 1/2008, nato prvič v slovenščini v Časopisu za kritiko znanosti let. 35/229-230(2007), nato v reviji Evaluation (Sage, v angleščini), let. 17/2(april 2011) in nazadnje v Delovnih zvezkih Slovenskega društva evalvatorjev št. 3/2011. Zadnja različica je v glavnem povzeta tukaj (Drugo poglavje).

Od predstavitev predloga doma smo doslej dobili tvorne pripombe drug od drugega, v priložnostnih razpravah pa tudi še od prof. dr. Antona Krambergerja (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana), dr. Mitje Peruša (Ljubljana), dr. Mirana Mitarja (Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana), Dragice Korade (urednice v časopisu Večer), mag. Mojce Dvořak (nekdanje urednice na nacionalnem radiu), mmag. Jožeta A. Čibeja (pokojnega predavatelja matematike z Ekonomske fakultete v Ljubljani), dr. Štefana Čelana (Župana občine Ptuj), zasl. prof. ddr. Matjaža Muleja (Ekonomsko poslovna fakulteta Maribor), izr. prof. dr. Aleksandra Aristovnika (Fakulteta za upravo, Ljubljana), izr. prof. dr. Majde Černič Istenič(Biotehniška fakulteta Ljubljana), red. prof. dr. Darka Štrajna (Pedagoški inštitut, Ljubljana) ter doc.dr. Sreča Dragoša (Fakulteta za socialno delo, Ljubljana), ki je k pričujočemu delu prispeval tudi spremno besedo.

Tukaj predlagano metodološko rešitev so štirikrat ocenjevali na mednarodnih dogodkih. Prvič so jo na Université de Versailles – Saint Quentin-en-Yvelines (oktobra 2006) pretehtali člani projektne ekipe zgoraj omenjene evropske raziskave. Drugič je bil predlog predstavljen na osmi mednarodni konferenci Evropske zveze za okoljsko ekonomiko, ki je potekala v Ljubljani konec julija in začetek avgusta 2009, v organizaciji Zveze in Biotehniške fakultete v Ljubljani. Tretjič je bil predlog predstavljen kot vabljeno predavanje na seminarju International University Menéndez Pelayo v Valenciji, ki je potekal po naslovom »Strategic environmental assessment of territorial impact assessment« (28.–29. januar 2010), posledica česar je tudi objava poglavja v knjigi »Incommensurability of impacts in impact evaluation« (dvojezično, tudi s prevodom našega prispevka v španščino), v Joaquín Farinós Dasí (ur.). 2011. From Strategic Environmental Assessment to Territorial Impact Assessment: Reflections about evaluation practiceValencia, Publicaciones de la Universitat de València. Nazadnje je bilo Šesto poglavje predstavljeno na konferenci »Anarchist Studies Network Conference 2.0 ‘Making Connections’«, ki jo je na Univerzi Loughborough (Leicestershire) organizirala Political Studies Association – A PSA Specialist Group for the Study of Anarchism; 3-5. september 2012).

Več tukaj predstavljenih tem je bilo prej objavljenih v radijskih oddajah Trojna spirala na Tretjem programu slovenskega Radia (RTVS) in v časopisu Večer (rubrika Pogledi).

Predhodnih objav je bilo sicer doslej razmeroma veliko, a predlagane rešitve niso sprožile dovolj komentarjev in razprav. Izjema je zelo ugodna recenzija v reviji Evaluation, vendar pa v takih primerih razumljivo ni mogoče razvijati razprave. Ena usmerjenih razprav o predlogu se je odvila v okviru ad hoc sestavljene skupine profesorjev, ki so podali komentarjevčasih le opazke, k verziji besedila, objavljeni v delovnem zvezku št. 3/2008. Rezultati so predstavljeni v Delovnem zvezku SDE št. 2/2009, v razpravi pa so sodelovali ddr. Sally J. Goerner (Integral Science Institute, Chapel Hill, North Carolina, ZDA), dr. Robert E. Ulanowicz (Univerza Maryland – Chesapeake Biological Laboratory, ZDA), dr. Robert G. Dyck (Emeritus, Urbanistično planiranje, Virginia Tech, Alabama, ZDA), dr. Maurice Baslé (Univerza Rennes, Francija), dr. Donna M. Mertens (Univerza Gallaudet, ZDA, nekdanja predsednica ameriškega društva evalvatorjev), dr. Maria Prezioso (Univerza v Rimu Tor Vergata, italijanska koordinatorica za evropski projekt Espon). Vsem omenjenim iskrena zahvalo.

Za prvo ponovitev predlagane rešitve velja projekt Urbanističnega inštituta RS »Spremljanje in presoja prostorskih vplivov sektorskih politik«, s katerim so proučevali učinke nacionalnega energetskega programa na prostorsko kohezijo Slovenije (Golobič in dr., 2008). Presojo so opravili po postopku teritorialnih presoj vplivov (angl. territorial impact assessment – TIA) oziroma po variaciji tega postopka, po modelu Tequila, ki ga je predlagal Camagni (2007), profesor na milanski Politehniki in predstojnik evropske regionalne znanstvene zveze. Raziskava pod vodstvom Mojce Golobič je Camagnijev predlog dopolnila podobno, kakor so že prej dopolnili Ekinsov model. Študijo so financirali z javnimi sredstvi, dodeljenimi v okviru ciljnega raziskovalnega projekta »Konkurenčnost Slovenije 2006–2013«. Naročnik raziskave je bil Direktorat za prostor Ministrstva za okolje in prostor. Na koncu sta rezultate raziskave predstavili Mojca Golobič in Naja Marot v indeksirani Elsevierjevi reviji Evaluation and Program Planning, let. 34/3(avgust 2011).

Naslednjič smo predloge praktično preskusili v okviru projekta, ki ga je leta 2010 financirala Služba vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko na podlagi Javnega naročila »Priprava strokovnih podlag za izvedbo projektov na področju socialnega podjetništva pomurske regije v obdobju 2010–2015«. Nosilec projekta je bilo podjetje Pribinovina d.o.o., vodil pa ga je Goran Miloševič. Raziskava je bila namenjena pripravi postopka in izbiri prednostnih projektov med alternativnimi predlogi projektov socialne ekonomije v Pomurju. Uporabljeni postopek je sledil smernicam raziskave, o kateri so tri leta prej poročali Čufer, Gerjevič, Hazl, Horvat, Miloševič, Sardelič, Tommasini (2007). Pri projektu smo gradili tudi na novejši študiji (Kovač, Klužer, 2010) in SVLR (2010a). Logiko nadgrajenega Ekinsovega modela za potrebe izbire prioritet je prikazal članek mag. Zdenke M. Kovač, Lune Jurančič Šribar in Bojana Radeja v Delovnem zvezku Slovenskega društva evalvatorjev, št. 1/2011, ki ga v veliki meri povzemamo tudi tukaj.

Predzadnji preizkus ni bil povezan z javnim financiranjem, je pa zato naletel na izvedbene težave (in z druge strani tudi na diskretno pomoč) ravno v trenutku, ko je prišel v stik z javnim sektorjem. Odločili smo se opraviti primerjalno študijo postopka, ki je vse bolj v uporabi za samopresojo organizacij v javni upravi po skupnem ocenjevalnem okviru – SPO (angl. Common Assessment Framework, CAF). Za ta namen smo najprej pripravili načrt raziskave in ga poleti 2009 na delavnici predstavili večini, se pravi približno dvajsetim uporabnikom SPO v slovenski javni upravi. Prvotno je bilo dogovorjeno, da bo pri delavnici sodelovalo Ministrstvo za javno upravo, ki je v zadnjem trenutku odpovedalo sodelovanje zaradi prestižnih razlogov. Delavnico smo nato izvedli v sodelovanju s Fakulteto za uporabne družbene študije (Nova Gorica). Fakulteta je nato z Društvom sodelovala pri organizaciji še dveh ciljnih skupin uporabnic SPO, in sicer julija 2009 in novembra 2011, ki se ju je skupaj udeležilo več kakor štirideset oseb.

Eden od namenov delavnic je bil pridobiti vzorčno študijo (tovrstne študije so internega značaja), s pomočjo katere bi opravili primerjalno ovrednotenje s pomočjo logike dodelanega Ekinsovega modela. Prizadevanje za pridobitev vzorčne študije sadove je obrodilo sadove šele proti koncu leta 2011. Takrat smo dobili dovoljenje organizacije O za vpogled v podrobne rezultate njene nedavno opravljene samopresoje. Rezultati primerjalnega ovrednotenja so bili objavljeni v delovnem zvezku Slovenskega društva evalvatorjev št. 1/2012, ki sta ga predstavila Mirna Macur in Bojan Radej. To besedilo je tukaj v veliki meri povzemamo.