Odnos družbene nesomernosti postaja pomemben, ker obstoječe teorije pojasnjevanja družbenih nasprotij niso več ustrezne za pojasnilo kompleksne narave družbenih razmerij. Na primer nasprotje ekoloških in materialnih vrednot se nanaša na odnos, ki ne zadeva več le tega, kar je res (znanost) ali prav (zakonodaja), ampak je veliko bolj odvisno od načinov razvrščanja tega, kar vrednotimo kot dobro. Družbena nesomernost je tako bolj kot kategorija znanosti in potem bolj kot objektivna kategorija spoznavanja objektivne resnice, uporabna kot kategorija vrednotenja družbenih pojavov.

Ko enkrat postavimo, da družbeni odnosi zaradi svoje kompleksnosti postajajo vse bolj nesomerni, se zastavi vprašanje kako potem zagotavljati družbeno povezanost. Ta je nujna za sprejemanje odločitev v razmerah družbene transformacije, ko so se standardni okviri porušili.

Naš pristop nasprotuje težnjam standardnega družboslovja. Pri njem se težnje razumevanja kompleksnih procesov in sistemov odvijajo kot podaljšek obstoječih znanj, ta pa so zasnovana na enostavnih predpostavkah normalne pozitivistične znanosti (Kuhn). Mi o kompleksnosti razmišljamo kompleksno. Prelom uvedemo z opustitvijo splošne veljavnosti predpostavke somernosti za družbene pojave in njeno nadomestitvijo s predpostavko nesomernosti. Vendar načela somernosti ne opustimo in ne zapademo v past postmodernega relativizma ampak ga samo postavimo v podrejeno vlogo. To je dovolj, da standardni družbeni aritmetiki prepreči posploševanje, še vedno pa ostaja relevanten za opisovanje ožjih družbenih racionalnosti.

Rešitev razvijemo v območju sredinske (mezoskopske) racionalnosti. Tak pristop je izviren, ker poda obrazec za uskladitev nasprotnih paradigem, ne da bi zahteval njihovo odpravo s poenotenjem. Sredinska rešitev je naslonjena na tri glavne podlage: koncept input-output matrike (Leontjev, mezoekonomist), Wallersteinov (in Braudelov) sociološki koncept neizključevalne sredine in teorijo večnivojske kompleksnosti (Dopfer, Esterlin, Kok, Rotmans, Bar-Yam, O’Neill).

Novo miselnost razvijamo na petih praktičnih primerih. Primeri so osredotočeni na tri značilne izzive, ki danes delajo družbeno raziskovanje težavno in njihove rezultate vse bolj irelevantne za usmerjanje družbenih procesov. Prvi je agregacijski problem vrednotenja (Scriven, Ekins, Radej), drugi integracijski problem družbe (Durkheim, Giddens, Habermas, Bourdieu) in tretji strukturacijski problem civilne družbe (Landauer, Rosa Luxemburg, Rossiter, Derrida). Zanima nas, kako te tri probleme opredeliti brez poenostavljanja, da jih lahko razrešimo kompleksno.

V knjigi podani predlogi so bili doslej že predstavili v tujini. Jedro predloga je bilo predstavljeno v reviji Evaluation (Sage, 17/2, april 2011) in Evaluation and Program Planning (Elsevierjevi reviji, let. 34/3, avgust 2010). Prvi članek je bil doslej preveden tudi v španščino.