V zadnjih dvajsetih letih smo priča »mega trendom«, ki so spremenili naše vsakodnevno življenje. Poleg tranzicije kot vzhodnoevropske lokalne posebnosti, se je odvila intenzivna tržna globalizacija in so se dokončno uveljavljale radikalne novosti na področju informacijske tehnologije. Te spremembe so svet izjemno močno povezale in države (ljudi) tako naredili močno soodvisne. Na primer: varstvo podatkov na spletu zadeva vse enako; zdravljenje finančne krize zahteva lastne interese delno podrediti dolgoročnim potrebam svetovne ekonomske stabilnosti. Posledice mega trendov tako zahtevajo radikalno spremembo doslej ustaljenih ravnanj, zlasti v mednarodni politiki, ustaljenih načinov javnega upravljanja (vladanja) in odnosov med državljani in državo z doslednim uveljavljanjem temeljnih človekovih pravic. A do potrebnih prilagoditev ne prihaja in danes svet kot celota še ni kos svoji novi povezanosti. Tako nas nova soodvisnost zaenkrat prej vodi v omejevanje svobode kot v njeno polnejšo uveljavitev.
Soodvisnost nas vse skupaj najprej navaja na večjo odgovornost do vsega, kar nas obdaja, pa naj si bo še tako oddaljeno in na prvi pogled postranskega pomena za to, kar nas v neki konkretni situaciji neposredno zanima. Upoštevati zahteva interese drugih kot zelo pomembnih za nas, celo kot odločilni pogoj, ki določa naše lastne možnosti v skupnosti. Klasično politično liberalno načelo nam daje svobodo početi kar želimo ter stremeti za tem, kar se nam zdi pomembno, dokler s tem ne škodimo drugim. Nova globalna soodvisnost to pravilo preobrača in zahteva ne le to, da drugim ne škodimo, ampak da svoja ravnanja kar se da pozorno usmerimo tako, da hkrati ustrežemo legitimnim pričakovanjem mnogih drugih, da dosežejo, kar se njim zdi pomembno v življenje (ne glede na to, da ponavadi stremijo k povsem drugim stvarem kot stremimo sami). Ponovimo, skrb za legitimne potreben drugih v tem primeru ni etična zahteva ampak nujna posledica povečane globalne soodvisnosti, ki ji bomo hoteli ustreči že iz povsem sebičnih razlogov. Skrbeti za upoštevanje legitimnih interesov drugih na drugi strani pomeni, da bomo svoje vizije v življenju bistveno lažje uresničili takrat, ko bodo vsi drugi svojim prioritetam sledili tako, da to nam ne postavljajo še dodatnih ovir k tistim, ki jih sicer moramo, po zakonu težkega življenja premagati za uresničitev svojih hotenj. Soodvisnost je torej ključna določljivka naših prihodnjih možnosti kot posameznikov in skupnosti za doseganje vseh kolektivnih in tudi mnogih zasebnih ciljev skupnega življenja. To preprosto pomeni, da nova globalna soodvisnost ustvarja predpogoje in odpira izjemne spodbude za znižanje družbenih »izgub trenja«, tega, da vsi skupaj lažje dosežemo svoje sicer na moč raznovrstne zahteve – seveda v okviru legitimnih upravičenj in globalnih naravnih danosti. Zaenkrat ekonomisti še niso odkrili skritih potencialov takšnega povečevanja konkurenčnosti svetovnega gospodarstva.
To pa je le ena in sicer prijaznejša plat nove globalne soodvisnosti. Njen drugi obraz je bolj temačen in zlovešč. Če so ljudje vse bolj odvisni drug od drugega, tedaj svoboda posameznika, da počne, kar hoče, postaja vse ožja in ljudje postajajo vse manj avtonomni, vsaj v ustaljenem smislu meja svobodnih presoj. Na drugi strani se z večjo soodvisnostjo zvišujejo zahteve, ki jih mora posameznik izpolniti, če naj dobro deluje in postane spoštovan v svoji skupnosti. Cena družbenosti se je za posameznike in posameznice povečala. Zaradi povezanosti vsega z vsem je posameznik sam zase postal manj svoboden in se poleg tega težje kot prej, v času nizke globalne soodvisnosti, vključuje v kolektive projekte. S tem visoka soodvisnost posameznikovo svobodo dvojno prikrajša. To neposredno izziva klasični liberalni koncept svobode, na katerem so urejene sodobne družbe svetovnega Zahoda.
Nova soodvisnost izpostavlja dva izziva. Prvi se tiče sprejemanja odgovornosti za svoja ravnanja in predvsem za negativne posledice, ki jih morebiti povzročamo drugim, četudi na oddaljenem koncu sveta. Drugi je enako pomemben izziv po uveljavitvi jasnih meja, prek katerih soodvisnost ne sme iti, da ne ogrozi temeljne avtonomije ljudi, ki je podlaga osebnega dostojanstva, ki daje možnost, da si brez eksistencialnih groženj svobodno izbiramo način življenja in način družbenega prispevanja.
Prvi izziv je našim vodilnim znan in ni moč reči, da se v svetu ne trudijo podpirati vrednot globalne soodvisnosti in doma uveljavljati ukrepov, ki pomenijo prevzemanje bremen za globalne cilje človeštva. Problem, velik problem je v Sloveniji odsotnost političnega odgovora vladajočih na negativne posledice večje globalne soodvisnosti, ki bi sprožil razcvet avtonomije državljanov in skupnosti, na primer pokrajin. Ne gre le za avtonomijo kot neodvisnost državljanov od trga in države. Sem spada tudi večja avtonomija med javnimi ustanovami. Večja avtonomija javnih uradnikov do politikov, ki usmerjajo njihovo delo. Itn. Dogaja pa se prav nasprotno! Slovenske oblasti novo šibkost državljanov izkoriščajo, da jim vsiljujejo še večjo odvisnost od trga ali od državnih podpor. S tem, ko so vse vlade doslej izkoriščale šibkost svojih državljanov za lastno okrepitev, so tako rekoč izvedle udar države proti družbi.
Z osvojeno premočjo nad družbo opita oblast je prekoračila tiste meje, v okviru katerih smo državljani še lahko zaupali temu, da nas »sistem«, pravni red in medsebojni nadzor vej oblasti, se pravi demokracija kot taka, varuje pred sistematičnimi zlorabami oblasti na področju zagotavljanja blaginje državljanov predvsem kar se tiče možnosti njihove osebne in kolektivne avtonomije kot temeljne podlage te blaginje. Zato je ena nujnih zadev na tem področju, da civilna družba s stališča kršenja človekovih pravic in tudi s stališča neodgovornega vodenja države ustavno spodbija zavzemanje politikov za prednostno povečanje konkurenčnosti gospodarstva in s tem nadaljnjega povečanja globalne soodvisnosti na področju materialne blaginje v Sloveniji, vse dotlej, dokler ga ne spremljajo ukrepi, ki bodo povečali sistemsko zagotovljene možnosti za avtonomijo delovanja vseh državljanov brez izjeme – in to preventivno bolj kot se povečujejo bremena globalne soodvisnosti.