Pri nas se leto zacne z dvema obletnicama. Pred dobrima dvema letoma, 7. januarja 2008 je bilo ustanovljeno Slovensko društvo evalvatorjev. Pred skoraj natancno enim letom je zaživela tudi tale spletna stran.
Vse najboljše!
V zadnjem letu smo dvigovali prah okoli sedeža generalnega sekretariata vlade, da mu vrocimo pobudo Vladi. Naj se je temu še tako upiral, na koncu jo je moral sprejeti. Ministrstvu za javno upravo smo skušali dopovedati, da ne more drugim dajati lekcije iz vrednotenja prej, preden so jih sami vzeli. Javno upravljanje za nas ni isto kot vladno upravljanje družbe. Pri tem nismo bili dovolj uspešni, zato si bomo v tej smeri prizadevali še naprej. Služba vlade za razvoj in evropske zadeve si je tudi omocila ministrske hlace in sekretarska krila, ko naj je skušala pripeljati žejne cez vodo pri pripravi programsko usmerjenega proracuna. Cetudi naj bi bila revolucija, ki jo vodijo namenjena najširši družbeni blaginji pa hocejo to ocitno doseci na skrivnosten nacin.
Ministrstva za okolje, delo in socialne zadeve, za šolstvo, za znanost in vecina drugih ministrstev, ki smo jih obiskali, so se vsi po vrsti pritoževali nad kakovostjo evalvacijskih izdelkov, ki da niso uporabni za njihove potrebe; kljub temu pa se bodo še naprej raje brez besed in lastne pameti podrejali evropskim formalisticnim zahtevam, saj je to zanje edino pomembno. Slovenska birokracija preprosto ne prenese misli, da je Slovenija samostojna država in da je javno upravljanje namenjeno slovenskim javnim dobrinam.
Ob svojem prvem rojstnem dnevu se spletna stran lahko pohvali s tem, da ima njena slovenska razlicica vec kot 70 spletnih povezav, angleška pa tudi že spodobnih 25. Na evalvatorske novice v Slovenšcini je narocenih 320 oseb, na angleško razlicico pa 60. Vsega skupaj je spletna stran v prvem letu objavila vec kot 230 clankov in z njimi pritegnila veliko obiskovalk in obiskovalcev: dvajset najbolj branih clankov je bilo deležno skupaj okoli 15 tisoc klikov. Torej smo skupaj z vsemi, ki spletno stran spremljajo in objavljajo ustvarili kricaca, ki ga ni moc preprosto preslišati niti uradnikom, ki nekako po svoji poklicni bolezni nekako slabo slišijo, kaj bi rada baza. Ni problema, samo še glasnejši bomo, opogumljeni z vašim obiskom in prispevki. Gremo torej naprej, dirjamo po svojih poteh in ce se za nami kadi ali prši nam ni prav nic mar saj osvajamo divjino.