Elena Pecaric:Civilna družba je prepustila vizijo in strateško nacrtovanje državnim uradnikom….
Politika prihodnosti
Nacrtovanje je v rokah in pristojnosti politikov, ki po potrebi in glede na (lastne) interese oblikujejo nacrte in plane za prihodnost. Najveckrat se izkaže, da so nacrti bodisi zelo kratkorocni, ozko usmerjeni znotraj posameznih podrocij ali panog in ne upoštevajo najrazlicnejših vidikov, ucinkov in posledic za družbo in ljudi, ali pa so zgolj propagandnega znacaja in se sploh ne preverja njihovega uresnicevanja. Mnogokrat pa vizije in nacrtovanja sploh ni zaznati, saj so si mnogi vladni ukrepi med seboj nasprotujoci, izkljucujoci in povsem v nasprotju z deklariranimi cilji in izraženo politicno voljo. Nacionalni programi in akcijski nacrti, ki so na mnogih podrocjih sprejeti kot dolgorocni strateški plani niso dosledno spoštovani s strani institucij, so prepušceni arbitrarni interpretaciji vsakokratne vlade, ki sprejema ukrepe v neskladju s sprejetimi akti. Nanje se nemocno sklicujemo le NVO (v kolikor jih poznajo), a brez pravega ucinka in upoštevanja. Ni neodvisnih evalvacij zasledovanih politik in sprejetih ukrepov, ki bi pokazale njihove ucinke ter primernost in možnost izboljšav. Pa tudi, ce bi bile, bi jih kdo sploh upošteval?
Apatija državljank in državljanov ali t.i. civilne družbe je vse vecja in zaskrbljujoca. Kot da smo se vdali in predali, kot da je bilo že vse preizkušeno, narejeno že vse kar se je sploh narediti dalo in je možno. Pristali smo na sistem, na vzorce in na postopke, ki so nam bili boj ali manj vsiljeni in dani s podmeno vzemi ali pusti, to ali nic. Vzeli smo ponujeno v prepricanju, da s kompromisom pušcamo odprte možnosti za boljšo prihodnost, za želene spremembe, za popravke in izboljšave. Pristali smo na to, da se dialog z oblastniki dogaja zgolj v zelo omejenih in omejevanjih okvirih, kjer se samo popravlja kozmeticne detajle, ki pa strukturnih in dejanskih sprememb nikoli ne prenesejo. Lahko seveda takoj pripomnimo, ce nam sploh blagovolijo dati možnost in priložnost dialoga, se nam zdi, da smo dosegli že veliko. Kaj šele, ko se kdaj zgodi, da je dolocen naš argument celo sprejet in upoštevan. Halo! Zadovoljujemo in pristajamo na drobtinice, na bonboncke in na obcasen izraz razumevanja ter podpore, ki pa se skoraj nikoli ne udejanji v praksi. Dobro so nas dresirali in primerno smo se pokorili, upognili in navadili avtocenzure, da ni treba veliko, da verjamemo, da se nas preprica. Že nekaj evrov je dovolj, da se nas podkupi, z molkom in ubogljivostjo. Tako lahko obdelujemo vsaj svoj vrticek, namesto da bi orali ledino tudi za druge, drugace.
To naj bi bila politika majhnih korakov. Politika kompromisov in rokovanja s problemi v rokavicah.
Tako si je država na vsakem podrocju NVO izbrala svojega reprezentativnega predstavnika, ki zastopa interese celotnega podrocja in govori v imenu le-tega. Polje možnih sprememb je že vnaprej doloceno in omejeno pri cemer se vedno poskrbi, da do dejanskih sprememb in premikov nikoli ne pride. Da ne pride do sprememb moci in razmerij oblasti. Vsa t.i. partnerstva in dialog temelji na ohranjanju strukturnih moci, v ohranjanju odnosov neenakosti in nesorazmerja. Kljucni namen je ohranjanje odvisnosti prebivalcev od institucij in verjetja, da smo usodno odvisni in nemocni brez njih. Vsilili so nam vero nenehen razvoj in napredek družbe in odnosov v njej, tako da dejansko verjamemo, da so vsi veliki dosežek bili doseženi, nekateri pa so tako rekoc že na dlani, potrebno je le slediti in potrpežljivo cakati, da se uresnicijo nacrti, ki jih politicne elite pripravljajo v naše dobro. Prenehali smo verjeti v politicno angažiranost, prenehali smo sanjati in nacrtovati drugacno in boljšo prihodnost za vse, prenehali smo sodelovati in ustvarjati alternative obstojecim sistemom monetarne politike, ekonomije, socialne politike, ekologije in popolnoma smo se odrekli eticnemu delovanju. Povsem apaticno iz navade z veliko toleranco in vdanostjo dopušcamo, da nam mnogi politiki in drugi strokovnjaki, ki zasedajo kljucna institucionalna mesta v družbi lažejo in kradejo, da manipulirajo z nami in na naš racun, da delajo nacrte, o katerih ne vemo nic.
Tega si ne smemo vec dovoliti, zato je potrebno razmišljati kaj je potrebno spremeniti.
Zbiramo predloge in pobude.
Povzeto po (vest.si)
Elena je aktivistka, publicistka in predsednica YHD – Društva za teorijo handicapa